JUTRI 2052

  7. poglavje Pri Medvedu, na kmečkem turizmu v Žirovnici, so posedli za večjo mizo pod ogromnim rdečim sončnikom na terasi. Iz kuhinje je omamno dišalo po vročih ocvirkih. Medved si je brisal roke ob predpasnik, medtem ko se jim je približal. »Z ženo sva pripravila oženjene žgance, domače kislo mleko in telečja jetrca v omaki. Spekla sva tudi ajdov kruh, če vam bo prav?« Gostje so vneto prikimali. »Pa ne obotavljajte se preveč, ker smo lačni kot trop volkov!« se je zasmejal Jani. »Zoran, Robert in Dino pridejo malo kasneje. Upam, da bo tudi zanje še kaj ostalo,« je zaskrbelo Ano. Izza šanka se je zaslišal smeh. »Če bi se ta trenutek na dvorišču ustavil avtobus izletnikov, bi jih nahranili, preden bi začeli sitnariti.« Medved jim je najprej prinesel ta kratkega , pivo in hladno vodo. »Medtem ko boste čakali, da vam žena postreže z malico, bi vam naša teta rada nekaj povedala. Samo trenutek, da jo pokličem!« Ženica, ki jo je pripeljal s seboj, se je opirala ob ...

  Draga Milena, ko sem vzela v roke roman Mehko kot britev , sem ga sprva dojemala kot kar eno zgodbo o   ženskah, ki so bile nekoč prisiljene v molk, o prostituciji, ki je potekala daleč stran od običajnega vsakdana. Toda z vsako stranjo bolj sem čutila, da berem zgodbo tudi o sebi. Spoznala sem, da bi lahko tudi jaz bila ena od tistih žensk, ki jih opisujete, četudi sega vaša zgodba v druge čase. Živim v zakonu, v katerem ima glavno besedo molk. Sanjam o normalnem odnosu, o bližini, nežnosti, žal zaman. Vsakemu prepiru – če ga sploh lahko imenujem prepir, saj včasih niti ne vem, kaj ga sproži, sledi kazen. Pa ne udarci, še manj žaljivke, temveč nekaj, kar je zame veliko hujše: večtedenski, celo večmesečni molk. Ko v knjigi berem o ženskah, ki so bile prisiljene molčati, da so sploh lahko preživele, se zavedam, da je molk, ki ga sama doživljam, drugačen, pa vendar podobno boleč. Prvi trenutek, ko spet spregovori z menoj, mi vrže v obraz, da sem itak jaz kriva. Že petn...

 

  Miha   Ko sem si pri bejbi sposodil  Mehko kot britev , sem bil najprej čist skeptičen. Krimiči so mi kul, ampak slovenski? Sem si mislil: "Ajde, pa naj bo…" Ampak pol me je knjiga orng usekala! Resno. Ne rečem, sem že slišal za te fore, kako se ene bejbe “prodajo” za Gucci torbico, Dior šminko al pa parfume, pa sem si zmeri mislu, eh, nakladanje. Sam pol ugotoviš, da sploh ni fora! Isto sranje se je dogajalo že v cajtu naših babic, bilo je še hujše, ker so punce silili v to?!?!? Noro. In pol se vprašaš: če je človek lahko en navaden šit, kje je pol meja? A jo sploh še mamo? Med branjem sem ful razmišljal o nas, o generaciji: pivo, joint, Insta fotke, TikTok glam... Kaj se skriva, ko ugasneš ekran? Pojma nimam. Najbolj me je prizadel fact, da sem bil jaz, pametnjakovič, tko rekoč slep. Punca pravi, da itak folk vse to ve, samo jaz sem bil “out of the loop”. Pa še to – za Fotopub sem izvedu šele včeraj, lol. Res respect, gospa Miklavčič. Da sploh odprete take teme. 😍😍 ...

  PISMO IZ BEOGRADA Ko mi je sestrična za rojstni dan poslala vaš roman Mehko kot britev, sem pričakovala ''le'' ''žensko'' kriminalko, ki me bo navdušila z napeto zgodbo, kakršne običajno rada berem. Dobila pa sem veliko več – zgodbo, ki me je zelo pretresla, saj sem v njej na nek način prepoznala (ali vsaj zaslutila), kakšno je bilo morda tudi življenje moževih treh sorodnic, ki so se v sedemdesetih letih odselile v Ljubljano. Dve od njih sta nastopali tudi v baru v Nebotičniku. O tem, na kakšen način so služile denar, ki so ga pošiljale staršem, v družini niso nikoli govorili. Ko sem brala roman, sem imela občutek, da ste, spoštovana gospa Miklavčič, opisali tudi njihove usode. Vse tisto, kar sva z možem slutila, a za svoje slutnje nikoli dobila potrditve, je zdaj, ko sem prebrala vašo knjigo, dobilo jasnejšo predstavo. Branje je bilo tudi zato precej osvobajajoče. V zgodbah junakinj sem našla drobce moževe lastne družinske zgodovine, hkrati pa potrdi...

  Recenzija knjige Kje je otrok? Milene Miklavčič Ko se vprašamo, kaj pomeni biti otrok v sodobni družbi, nas hitro preplavi romantizirana podoba brezskrbne igre, toplih družinskih objemov in varnega zavetja doma.  A Milena Miklavčič v svoji knjigi Kje je otrok? razgrne povsem drugo plat: otroštvo, ki je pogosto zaznamovano z bolečino, nasiljem, zanemarjenostjo in molkom. Gre za delo, ki bralca ne more pustiti ravnodušnega. Avtorica je znana po svojem dokumentarno-literarnem pristopu, ki temelji na izpovedih resničnih ljudi Že v seriji Ogenj, rit in kače niso za igrače je dokazala, da zna poslušati, zgodbe pa prenesti na papir z vso brutalnostjo, pa tudi s toplino.  Tokrat je tema še težja: izginuli in zlorabljeni otroci, njihovi travmatični spomini in v nebo vpijoče nesposobnosti institucij, ki bi jih morale varovati. Kje je otrok? ni roman v klasičnem smislu, saj ni zgrajen linearno, temveč je sestavljen kot kolaž pripovedi, dokumentarnih zapisov, dialogov in ...

  Še ena zgodba, ki se je ''prebudila'' po tem, ko je Marjan prebral mojo knjigo MEHKO KOT BRITEV. Morda bo njegova zgodba še komu pomagala, da se bo česa spomnil? *** Bil sem star devetnajst, ko so me poklicali “na razgovor”. Ne na postajo milice, ampak v kletne prostore pod našo vaško štacuno. Tam je bil tudi moj stric (mamin brat). Rekli so, da gre za domovino in za varnost v državi, pa da so izbrali mene, da jim pomagam. Potem so na mizo položili dve fotografiji: jaz pred bifejem z dvema avdio kasetama, ki sem ju izmaknil v trgovini, in moj oče, ki po šihtu zapušča tovarno, kjer je delal. “Tvoj stari ima še tri leta do penzije, kajne?” Nič mi ni bilo jasno, pogledal sem v strica, a ta je zrl skozi okno. Potem so mi dali navodila. Šele čez čas sem ugotovil, da gre za župnika Franca iz sosednje fare. “Ima vpliv, mlade zbira, ljudi obrača proti nam. Ti boš šel k njemu na osebni pogovor. Če bo hotel kaj več, pusti, da bo on naredil prvi korak.” Nisem bil neumen. Vedel ...