JUTRI 2052

  Spoštovana Milena M., Zahvaljujem se vam za pismo. Všeč mi je vaša vztrajnost, ko pravite, da že kar nekaj časa išče podobne publikacije, kot je Ogenj, rit in kače niso za igrače tudi zunaj Slovenije. Žal mi je, da še niste našli tistega, kar bi ustrezalo vašemu delu – zbirki resničnih, intimnih zgodb iz prve roke, zbranih neposredno od ljudi.  Če pogledamo širše, je vprašanje, ali kaj podobnega sploh obstaja?  Namreč: k ombinacija neposrednosti, osebnega stika, zgodovinskega konteksta in avtentičnosti, ki jo vaše knjige "Ogenj, rit in kače niso za igrače ", prinašajo, je sila redka. Tudi v drugih državah obstajajo projekti, ki se vsaj na daleč približajo temu, kar počnete vi, a se pogosto razlikujejo v pristopu ali namenu. Na primer, v ZDA je Studs Terkel zbral ustne zgodbe v knjigah, kot sta "Working" in "The Good War". Njegovo delo temelji na intervjujih z navadnimi ljudmi o njihovih življenjih, delu in izkušnjah, kar je podobno vašemu zbiran...

  Moja babica je zmeraj dišala po posnetem mleku in sirotki. Rada sem bila pri njej, zmeraj sem tudi vedela, kdaj je bila dobre in kdaj slabe volje.   Nikoli se ni sprenevedala. Če je vstala z levo nogo, me je včasih odgnala iz črne kuhinje, kjer je skozi majhno, zamreženo okno prihajalo komaj kaj svetlobe. ''Ne motaj se mi pod nogami,'' je pri tem godrnjala, medtem ko je hitela beliti peč, kajti kruh, ki ga je zamesila, je že vzhajal v jerbasih. Ko sem že malo zrasla, me je vzela v uk. Pripovedovala mi je o fantih, pa o tem, kakšni so in zakaj se jim moram izogibati, da se ne zgodi kakšna ''barufa''. Kimala sem, pa se mi ni niti sanjalo, kaj se ji mota po glavi. ''Če boš pridna, se bova čez zimo, ko bo več časa, učili kuhanja,''je nato navrgla, me pobožala po laseh, kot bi želela omiliti svojo strogost. Prvo lekcijo, ki sem si jo zapomnila za celo življenje, sem dobila na lesenem ''štokarlu'', ki je bil nevarno ma...

   Pogosto ugotavljam, da povprečen Slovenec  iz generacije pod 55 let več ve o razmnoževanju delfinov kot pa o tem, kakšno je bilo v resnici življenje prednikov pred in tudi po 2. sv. vojni. Na račun čistoče se je na Facebooku, pri Vilmi Dobrin, razvila zanimiva debata, skupni imenovalec pa je, da mladi mislijo, da so imeli predniki že od nekdaj na voljo sanitarije, sploh pa kopalnice. Kakšna zmota! klikni na povezavo Veliko več zgodb tudi o tej pereči tematiki, pa, seveda, najdete v zgodbah iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Ko sem na enem od zadnjih lit. večerov povedala, kakšno je bilo zdravstvo v 60 letih v Žireh, ko smo imeli dr. Bernika- multipraktika, saj je bil tako splošni zdravnik, lekarnar, zobozdravnik, ginekolog in porodničar, se je iz publike javil gospod, upokojen zdravnik, ki je delal v eni od bolnišnic v letih med 1960-1980. Naslednji dan mi je to, kar je povedal, poslal tudi v pisni obliki. Povedal je, da je bila v obdobju med 1960 in 1...

  Konrad (1979): «Moji spomini na mladosti so zelo žalostni, kruti in polni solz. Ni me sram priznati, da sem, četudi sem fant, velikokrat jokal. Bili smo štirje bratje. Pazili smo drug na drugega, kajti oče je bil nasilnež, znan daleč naokoli. Najmlajši bratec ga je imel kljub številnim klofutam zelo rad. Ves čas je hodil za njim in mu pomagal nositi različna orodja, ki jih je potreboval pri delu. Ni se mu umaknil izpod nog niti takrat, ko se je oče primajal iz gostilne. Nekoč se mu ni zadosti hitro umaknil, ko je hotel sesti za mizo. Prijel ga je in ga prej, preden smo pritekli in ga rešili, treščil ob steno. Velika sreča je bila, da je zdravnik, ki je bil po spletu srečnih okoliščin na obisku pri sosedu, težkem bolniku, takoj pritekel. Brat je krvavel iz ušes, bil je v nezavesti. Sam ga je odpeljal v bolnišnico, kjer so brata sicer rešili, njegovega sluha pa niso mogli. K očetu so prišli na razgovor miličniki, a kakšnih sankcij ni bilo. Oče je pil in razgrajal še naprej. Mama ...

  Vilka je bila od mene leto dni starejša. Bila je nezakonski otrok, mama jo je zato sovražila in zanemarjala. Le Bica, čevljarjeva žena, kjer sta stanovali, ji je kdaj pa kdaj namenila lepo besedo. Takole mi je pripovedovala: « Učila me je peti narodne pesmi, peljala me je tudi v cerkev in poskrbela, da sem dobila svete zakramente. Najlepše pa mi je bilo, ko me je vzela v naročje in mi pripovedovala pravljice. Včasih mi je poslal stric iz Nemčije igrače. Mama mi jih je vzela in zamenjala za hrano. Nekoč mi je iztrgala iz rok edino punčko, ki sem jo imela. Moškega, ki je prihajal v hišo na skrivaj, sem imela za očeta. Morda je tudi bil, kdo ve? Nekoč me je posadil v prikolico motorja in me peljal po vasi. Ko sem končala prvi razred, sva se preselili v Ljubljano. Bila sem v četrtem razredu, ko je v naše življenje vstopil tujec. Takrat je veljalo, da je moški, ki je prevzel skrb nad žensko z otrokom, ki ni bil njegov, naredil častno dejanje. V stanovanju je takoj nastopil k...

  Štrusov oče pa je v šali komentiral: »Škoda razora, da prazen leži.« Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi: » Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas !« (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.) »Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!« S tem pregovorom mi je polnila ušesa tudi moja mama. Zahtevala je, da sem bila doma najkasneje ob pol desetih zvečer. Bila je gluha za vsa dokazovanja, da se pravo razpoloženje takrat šele pričenja. Če sem le preveč trmasto vztrajala pri svojih argumentih, sem za nagrado potem poslušala že stokrat povedano zgodbo o tem, kako so bila dekleta iz njene generacije ( z njo vred ) poštene, da niti razmišljale niso o tem, da bi obiskovale mesta pregrehe, kjer se je plesalo, pilo in otipavalo. Če so že kdaj šle, so bile z njimi ali starejše sestre, tete ali sosede. P...

                                                                    Minilo je skoraj dvajset let, odkar se je v bližini naše hiše smrtno ponesrečil  Janez, naš sosed. S traktorjem je zapeljal v brežino in se prevrnil na cesto. Pri padcu je z glavo udaril ob cestni tlak, da je zaradi možganske krvavitve čez nekaj dni v bolnišnici umrl. Poklical sem zdravniško pomoč in obvestil policijo. Ves čas me je Janez držal za roko in me prosil, naj mu pomagam vstati, da bo šel domov. Bil je pri zavesti, čeprav je krvavel iz ušes. Prišla je zdravnica iz Gorenje vasi in odredila prevoz v bolnišnico. Takrat pa je prišla s polja, kjer je grabila seno, tudi njegova žena Francka. Prej preden je zaznala, kaj se je sploh zgodilo je začela tarnati: 'Kdo bo pa sedaj meni traktor vozil?' Zdravnica pa jo je zavrnila: 'No, no gospa,...