JUTRI 2052

  Na Knjižnem sejmu sva se videla in kupil sem knjigo - Ženske. Priznam, nekaj drugega sem želel kupiti, a OK...odločil sem se zate. V zame zagamani Ljubljani, čefurski Ljubljani si si vzela čas za pogovor. Lepo. Cenim to. Nekoč, dolgo je od tega, sem 20 let bival v nekem oficirskem bloku, še prej v Postojni. Oče je delal v JLA kot civil, mehanik orožja-puškar, priznan mojster, a okolje mi ni nikoli ležalo. Hudeeee zgodbe bi ti pisal… OK, greva na knjigo. Recenzijo ti bodo pisali pisatelji, gospoda, ki se spozna na to, zato moje skromno mnenje lahko daš v hladilnik ali pa kuram za pozobat. Priznam, vse 4 dele Ogenj, rit in kače niso za igrače sem prebral v šusu.... Mogoče tudi zato, ker sem v dveh knjigah imel svoj lonček zraven. A tukaj se mi je ustavilo, pri Ženskah. Na kratko, zgodbe iz bogatejših krogov, ki jih je v knjigi kar nekaj, so zgodbe družbe, ki je bogata, ki ne ve, kako bi se preseravala. Potem se zgodi marsikaj: razni odvetniki, bančniki, borzniki....in ženske,

    Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na radiu Sora in sama pravi, da je bilo to obdobje, kar se ustvarjalnosti tiče, eno najbolj živahnih v njenem življenju. Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so še v javni razpravi še vedno tabu teme. Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami, ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode. Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v spolne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano. » Molk glede spolnosti je bil in je še kot omerta, « pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posledično mladi o intimnem življenju staršev in pred

  Zadnji štirje meseci so bili zame precej stresni. V torek, 9. julija, sem bila na še eni operaciji v Novem mestu in srčno upam, da bo- po okrevanju-, ob skrbni kontroli, potem spet tako, kot je bilo pred 26. aprilom…. Ta čas, ko sem morala (na mojo grozo) bolj kot ne mirovati, sem končala z urejanjem in s pregledom zgodb iz 5. knjige  Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače . Razdeljena bo na dva dela: v prvem bodo Lučkine zgodbe, tiste zgodbe, ki so ''nastajale'' v času njenega odraščanja med premožno elito povojnih funkcionarjev nekje za Bežigradom. Vpogled v nek prav poseben svet privilegiranih, v katerega navadni ''smrtniki'' praktično niso imeli vstopa, je zanimiv, sploh, ker so zgodbe povedane iz ''prve roke''. Dodane so še zgodbe, povezane z ''vedeževalsko linijo'', ki jo je pripovedovalka prav tako zelo dobro poznala. V drugi del knjige sem uvrstila več pripovedi žensk, ki razgrinjajo, kako so se spopadale s težkimi pr

  (foto: Tanja Mlinar) Goropeke v času vojne in revolucije Pred nedavnim je izšla knjiga Goropeke v času vojne in revolucije, pred šestimi leti pa knjiga Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev. V obeh knjigah so zbrana pričevanja starejših prebivalcev, ki nam razkrivajo boleče spomine predvsem na drugo svetovno vojno in obdobje po njej, torej razkrivajo resnico zamolčane zgodovine. Tako se zgodovinski spomin na težke dni ohranja. Podatke in zgodbe je zbrala Marija Mojca Treven, učiteljica z osnovne šole v Žireh. Kdaj in kako to, da si začela zbirati gradivo? Po osamosvojitvi, ko so se začele postavljati širom po Sloveniji farne spominske plošče   vsem mučeniško umorjenim med vojno in po njej, smo se tudi na Vrhu svetih Treh Kraljev odločili za ta korak, da postavimo spomenik vsem, ki so v drugi svetovni vojni izgubili življenje in njihova imena še niso nikjer zapisana. Meni je bila dodeljena naloga, da obiščem v naši župniji družine, ki so med vojno ali po njej izgubile kakšn

    Žiga (1984) :« Poročen sem že osem let, z ženo imava (sva imela) kar lep zakon. Imam precej stresno službo, zato že nekaj let hodim na delavnice duhovne rasti in čuječnosti. Lani sem pobliže spoznal mlajšo žensko, ki je moj svet obrnila na glavo. Nagovorila me je, da skupaj poskusiva tantrični seks. Doma sem se zlagal, da grem službeno v Beograd, v resnici sva se ustavila v enem od vikendov na slovensko- hrvaški meji. Vedel sem, da tantrični seks pomeni biti s partnerjem 24 ur, in se mu predati predvsem na duhovni ravni, nisem pa slutil, da je tako lepo! Začela sva z dolgo predigro, nato sva drug drugega eno uro masirala, privoščila sva si hrano (sadje in sadne napitke) kar v postelji. Čas se je nekako upočasnil. Vem, da sva šla potem pod tuš, kjer sva se objemala in dotikala. Bila sva že čisto zrajcana, a me je nagovorila, da sva nadaljevala z erotično masažo. Konkreten seks, ki je sledil, je bil angelski, nezemeljski, nadčuten. Zdelo se mi je, da lebdim nad posteljo in opazujem

  https://stareslike.cerknica.org/ Menstruacija Pogovori o menstruaciji so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se, da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole. Leta 1963 leta sem bila stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar. Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik , ki smo ga imeli zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja, saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi