JUTRI 2052

  KO SE MOŠKI ZJOČEJO V   Gregorju se bodo spoznali mnogi, ki dandanašnji brez pameti pritiskajo na   ‘plin’, ki sedajo za volan   pijani, ki mislijo, da   so   na cesti najpomembnejši oni, potem    šele ostali vozniki. Pa   da posežem malo nazaj...... Gregor zase pravi , da je bil do   slovenske samostojnosti še kolikor toliko   normalen človek. Delal je v nekem   podjetju, ki   pa   je   šlo v stečaj,   ko so začeli šefi   po lepi domači navadi krasti in prinašati   okoli delavce in državo. Seveda se jim je to posrečilo, imeli so prave politične zveze in cel kup sošolcev na ministrstvih. Delavci so se znašli na zavodu, med njimi tudi Gregor. “Bilo je grozno.   Na poti je bil   tretji   otrok, odplačeval sem kredite za   adaptacijo hiše in tudi žena, kot frizerka ni zaslužila   kakšnega bajnega denarja. Kaj   naj narediva,   sva se spraševala , ko se je ...

  Drugi roman Milene Miklavčič: Mehko kot britev Po izidu  prvega romana Kje je otrok (2021), je nedavno izšel že drugi, z naslovom Mehko kot britev . V njej odstiram tančice nad tistim zamolčanim delom naše polpretekle zgodovine, ki je bil povezan z intimo. Zgodba, ki se začne z najdbo človeških ostankov v gozdovih nad Žirmi, postopoma razkriva temačne vezi med oblastjo, duhovnikom, skrivnimi državnimi fondi in žrtvami – ženskami, ki so bile zaradi spolnih uslug, ki so jih nudile takratni eliti, prisiljene molčati. V romanu se prepletajo družinske drame, politični triler in družbenokritični pogled na preteklost, ki je bila vrsto let prikrita in se o njej ni govorilo. Mehko kot britev je napeta in pogumna zgodba, ki temelji na resničnem pričevanju, hkrati pa s pretresljivo natančnostjo bralce opozarja, da resnica – ne glede na to, kako boleča je – slej ko prej pride na dan. Ve č o romanu lahko preberete prav na povezavi: https://jutri-2052.blogspot.com/ Roman, ki ž...

  slika je simbolična, najdena  tukaj S trebuhom za kruhom: zgodba Antona Šubica Nekako domače se nam zdi, ko slišimo, da so priseljenci iz Bosne prihajali v Slovenijo s trebuhom za kruhom. A če bi nam kdo povedal, da so se »naši« z enakimi željami podali tja dol, bi nejeverno zmajali z glavo in rekli, da je to skoraj nemogoče. Ker pa v besedo »nemogoče« že zdavnaj ne verjamem več, mi je usoda na pot poslala Antona Šubica, o katerem vam bom danes pripovedovala. Anton se je rodil leta 1929 v Lomu pri Poljanah. Zgodnje otroštvo je preživel med poljanskimi hribi in dolinami. A bližajoča se vojna je njegovega očeta navdala z nemirom. Spomini na prvo svetovno vojno so bili še živi, in ko so se slutnje o novih grozotah množile, je leta 1939 sprejel odločno odločitev: »Gremo stran iz teh krajev!« »Oče je dobro premislil in ugotovil, da bomo najvarnejši v osrčju Bosne, daleč od vojskujočih se narodov,« je začel svojo pripoved Anton. Sedel je ob meni, še vedno svečano oblečen, saj sta ...