Novoletna inventura 2024

 

Ob letošnjem iztekajočem letu smo se pogovarjali tudi o moji življenjski poti, povezani s pisanjem. Ko pripovedujem o dejstvih, marsikdo ne verjame, še več: vzkliknejo, da je kaj podobnega nemogoče!

Sploh, ko sogovornikom zatrdim, da počnem vse, kar počnem- brezplačno.

Vse skupaj se je začelo zelo ''po slovensko''.

Leta 2007 je bila moja knjiga Pri hrastu na levo razglašena za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo. Še danes mi je zelo pri srcu, saj je zelo lepa tudi na pogled in to zaradi ilustracij Marjete Cvetko in oblikovanja Matjaža Mazzinija. 

Šele naslednje leto, ko je izšla knjiga Pika na B. sem se na prigovarjanje mnogih skorajžila in napisala prošnjo za sprejem v društvo pisateljev. 

Kakšni dve leti ni bilo od njih ne duha ne sluha. Potem pa sem preko intervjuja na radiu spoznala Frančka Bohanca, ki je bil bolj odločen. ''Pokliči jih po telefonu, morda so tvojo prošnjo kje zamečkali!''

Po več poskusih se je končno oglasil nek moški glas. Ko sem mu razložila, zakaj kličem, je približno takole odgovoril:'' Zakaj se nekateri, ki tega niste vredni, hočete siliti med nas?''

In je odložil slušalko.

Franček mi je prinesel spisek vseh, ki so pa bili v društvu. Ob nekaterih imenih se mi je milo storilo, saj je bil njihov seznam del, ki jih je beležil splet, malodane ničen.

No, me je pa potem Franček prepričal, da '' ta prava Žirovka nikoli ne klone''. Pomagal mi je urediti naslednjo knjigo Ženske, od Ogenj, rit in kače niso za igrače pa je dvignil roke z besedami, da bodo med ''bralci doživele preveč negativnih kritik kot pozitivnih, zato mi ne priporoča, da jo izdam''.

Če je to rekel on, ki je bil v teh vodah malodane ''doma'', potem je že nekaj na tem, sem si govorila.

A prebujena ''žirovska trma'' mi kljub vsemu ni dala miru. Nekaj zgodb sem za pokušino objavila v Žirovskem občasniku, malo kasneje pa še v Naši ženi. Konec leta me je v svoj zadnji polnočni klub povabil še Silvo Teršek in takrat se je zgodil nesluteni ''boom'', ki se ga niti v sanjah nisem nadejala. 

Ljudje, ki so mi želeli zaupati svojo življenjsko zgodbo, so me klicali od vsepovsod. V letu, ki je sledilo, sem praktično ves dopust porabila zato, da sem se vozila z enega konca Slovenije na drugega. In poslušala, in poslušala o stvareh, o katerih se mi do takrat ni niti sanjalo. In tudi kasneje- da o danes ne govorim- ni bilo dosti bolje.

Duh je dokončno ušel iz steklenice. Zgodbe, ki sem jih beležila že pred tem, praktično od prvega dne, ko sem začela delati na radiu, pa mi je bilo zaradi posmehljive kritike včasih mičkeno nerodno, da sem to počela, so dobivale popolnoma drug pomen.

Zaradi bolezni sem s Frančkom izgubila stike, žal je potem leta 2010 tudi umrl, tako da mi je kakšno spodbudno besedo dala le Neža Maurer, če sem jo v Škofji Loki kdaj srečala. Še največ sva pokramljali na literarnem večeru v Kašči, kamor sem jo povabila za gostjo.

No, in potem sem - vsemu navkljub - zbrala najbolj udarne zgodbe, ki sem jih do tedaj slišala. Gradivo sem odnesla na neko založbo, nekemu uredniku. Naj prebere in oceni, če je kaj vredno. Ker ni bilo nobenega glasu od njega, sem čez kakšno leto in še malo potrkala na njegova vrata. Kar nekaj časa je trajalo, da je mojo mapo našel. Ko jo je potegnil izpod kupa šare, sem vedela, da je ni niti odprl. Vrgel mi jo je na mizo, rekoč:''Kdo bo pa to sranje bral''.

Logično, da so mi tekle solze, ko sem sedla v avto in se zelo potrta odpeljala proti domu. A se je spet oglasila žirovska trma z besedami:''Če ti je uspelo v samozaložništvu izdati Piko na B,  Pri hrastu na levo, in Ženske, poskusi še tokrat.

Pa sem res! Kljub temu da sem imela ravno takrat neke denarne zagate. Bilo je težko, a ni bilo nemogoče!

Seveda je prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače- kljub samozaložništvu- doživela ogromen uspeh! Neverjeten uspeh! Takšen uspeh, da jo je Samo Rugelj uvrstil tudi v svojo knjigo ''Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja'' (2024)

Zanimivo pa je bilo nekaj drugega: kmalu, zatem ko je bila knjiga med najbolj prodajanimi tudi v Mladinski knjigi, me pokličejo in me vprašajo, če bi o tem uspehu spregovorila tudi na Srečanju slovenskih založnikov, tam na Dimičevi.

Pa sem res. Ne bom pozabila, kako so se mi tresle noge, ko sem zbranim pripovedovala približno takšnole zgodbo, kot jo zdaj vam.

Po koncu srečanja, ko sem mislila že oditi, me pocuka za rokav že omenjeni urednik in mi za uspešnico čestita, hkrati pa mi pove, da sem že lep čas njegova nočna mora. Med vrsticami mi je hotel povedati, da me je zavrni zgolj in samo zato, ker sem bila zanj – ''nihče''.

Rečeno po domače: nekdo, ki se drzne štuliti med ''posvečene''.

Z zelo podobnim prezirom so mi obračali hrbet tudi nekateri iz stroke. Bolelo je, ni me pa več ranilo.

Bila pa sem presrečna, ker se je z nekaterimi vseeno dalo zelo normalno pogovarjati. Med njimi je bil tudi sociolog, akademik dr. Zdravko Mlinar, ki me je potem tudi povabil, da sem v njegovem, zelo obširnem delu ''Izzivi občanskega raziskovanja'' objavila več člankov.

T. i. ''žirovska trma'' je na nek način ''kriva'', da so v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače potem izšle še štiri knjige.

Moji ljudje so še kar naprej prihajali, nisem jih smela niti mogla, pustiti na cedilu!

Seveda so vse knjige izšle v samozaložništvu, četudi sem že pri drugi dobila kar lepo ponudbo neke znane založbe,  sem jo zavrnila.

Poslušanje in zapisovanje zgodb v zadnjih 40 letih ni samo neko ''nikoli plačano delo'', postalo je moj način življenja.

Zadnjič je nekdo namignil, da me ministrstvo za kulturo verjetno ''zelo dobro finančno podpira''.

Mejdun, kakšna neslana šala!

Do zdaj mi ni še nihče dal niti evra, razen pri izidu prve knjige mi je žirovska občina podarila 500 evrov, enak znesek pa tudi eden od stricev.

 

Ljudje še zmeraj prihajajo k meni in mi pripovedujejo o stvareh, o katerih so pred tem molčali. Tudi čez praznike se srečujemo, zakaj pa ne? Takrat ima marsikdo še največ časa.

Tisti, ki znajo te zgodbe ceniti, pravijo, da bo zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače iz generacije v generacijo bolj zanimiva in bolj brana. Razlog je preprost: v tej zbirki, ki zaobsega čas zadnjih 100 let, so zbrane usode naših bližnjih, in to tisti delčki iz njihovega življenja, o katerem se ne govori na glas.

Te knjige so pomembne kot ''citizem science'' (občanska znanost), iz njih pa se ljudje  učijo o ''družinskih vzorcih'', ki so se prenašali iz roda v rod. Učijo se tudi, zakaj je pregovor ''jabolko ne pade daleč od drevesa'' pri nas tako močno prisoten v vseh generacijah.

Po razmisleku tudi dojamejo, zakaj je četrta božja zapoved ''Spoštuj očeta in mater, da ti bo dobro na zemlji'', prinesla v njihovo življenje toliko gorja. 

Zbirka za seboj nima ''reklamne medijske mašinerije'' glas o njej se širi zgolj in samo ''od ust do ust'', pa še to ne zmeraj le s ''pozitivnimi sporočili''.

Se pa močno bojim, da čez leta, ko tega poslanstva ne bom več mogla opravljati, ne bo nikogar, ki bi nadaljeval moje delo.

Ki je brezplačno, zahteva ogromno časa, tudi čustvenih naporov. To je delo, pri katerem moraš biti pripravljen tudi na t. i.''najnižja čustva'' tistih, ki ne znajo početi drugega, kot metati ljudem polena pod noge.

Je pa to poslanstvo za mojo dušo nekaj izjemno posebnega! Ja, ja, vem, da denar kar leti skozi okno, ko se pripravljam na izdajo knjige, pa kaj potem? V življenju so pomembne prioritete in moje so pač takšne, kot so.

Zakaj sem tole napisala: 

tudi zato, da povem, kako trnovo pot doživlja zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače, da povem tudi to, kako jo nekateri (tudi mene) prezirajo, ker ni napisana na ''strokovni podlagi'', a verjemite: prepričana sem, da je ta zbirka zgodb iz ''prve roke'' svojevrsten učbenik o življenju, kakršnega ne boste našli nikjer drugje. Menda še na ameriškem knjižnem trgu ne!

Srečno!