ČIGAV SEM?

Ukradeni otroci iz časa, ki mu rečemo »nekoč«

Zgodb o otrocih, ki so jih ali zamenjali ali podtaknili ali celo ukradli, je v slovenskem prostoru kar nekaj. Neplodnosti pri zakoncih je bilo sicer včasih veliko manj, kot jo je danes, a če je doletela premožen par, si je ta s pomočjo denarja pomagal, da je prišel do otroka. V Ljubljani, na Križevniški ulici, je živela ženska, ki se je še po prvi svetovni vojni preživljala s tem, da je zakoncem, ki so bili prikrajšani za lastne potomce, proti plačilu rodila otroka. Njen partner pa se je preživljal s krvodajalstvom.

Pred drugo svetovno vojno, ko sta bila neomadeževana čas deklet in brezhiben zunanji videz še veliko bolj cenjena in spoštovana kot danes, se je dogajalo, da so takšni, ki se je »spozabila«, otroka preprosto odvzeli. Družina je nosečo hčer poslala h kakšnim daljnim sorodnikom, kjer je počakala na porod. Njena mama ali poročena sestra pa so si v tem času pod obleko podkladale blazine, s čimer so prepričale sosede, da so noseče. Na podoben način so se zavarovali tudi v primeru, če je bil otrok, ki je bil na poti, plod incestnega razmerja.

Jožica je služila na večji kmetiji, kjer so imeli sama dekleta. Ko je leta 1954 rodila nezakonskega sina, so ji zanj plačali toliko, da si je lahko kupila kolo, pa še ji je nekaj ostalo. Zaposlila se je v tovarni Planika, se čez nekaj let poročila z vdovcem, ki ni imel lastnih otrok. Šele po njegovi smrti je poiskala sina in mu povedala, da je njegova mama. A ko je ta izvedel, da ga je prodala zaradi kolesa, je ni več hotel videti.

Danes pa nadomestne matere

Danes smo za prodajo dojenčkov iznašli lepšo besedo: nadomestne matere ali surogatske matere. To so ženske, ki se odločijo, da bodo rodile otroka za drugo osebo ali par, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo imeti otroka. Postopek nadomestnega materinstva običajno vključuje umetno oploditev ali in vitro oploditev (IVF), pri čemer lahko nadomestna mati nosi in rodi otroka, ki je genetsko povezan bodisi z eno bodisi z obema članoma para ali pa je spočet z doniranimi spolnimi celicami.

Nadomestno materinstvo je pravno in družbeno zapleteno vprašanje, saj je v nekaterih državah dovoljeno in urejeno z zakoni, v drugih pa je omejeno ali celo prepovedano. Pravice in obveznosti vseh vpletenih strani, predvsem nadomestne matere in bioloških staršev, so ključni elementi teh ureditev. Ali kdaj zmaga materinski nagon, materinska ljubezen? Tudi to se zgodi.

Zgodba, ki jo boste prebrali v nadaljevanju, sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Ženski, ki mi jo je zaupala, so v porodnišnici odvzeli otroka z besedami, da ga bodo »pozdravili« poporodne zlatenice. Osebju je izročila zdravega otroka, a so ji vrnili telesnega in psihičnega invalida.

»Popadke sem dobila v nedeljo zjutraj. Ves čas, ko so trajali, sem se tolažila, še malo, še čisto malo, pa bom držala v naročju svojega otroka. Miši je bil zelo lep, zdrav in živahen otrok. S kakšno ljubeznijo sem ga stiskala k sebi, objemala in ljubkovala. Bila sem presrečna. Žal pa je tretji dan zbolel za zlatenico. Na oddelku je bila tudi neka dr. S. Bila je živ hudič. Mojega otroka je, ne da bi me vprašala, odnesla nekam, kam, je nisem smela vprašati, ker se je že prvič s takšno ihto zadrla name, da so pokale šipe. Tudi nihče od osebja si ji ni upal nič reči. Vse, kar sem izvedela, je bilo, da mu je sama naredila zamenjavo krvi, a ker ni šlo preko popka, mu je prerezala rokico. Ta je pozneje visela ob njegovem telesu, z njo si ni mogel nič pomagati. Mene je ignorirala. Bolj, kot sem jo spraševala o otroku, bolj je molčala.« O dogajanju na tem oddelku podrobneje opisujem v svoji knjigi peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Na tem mestu pa dodajmo le, da si je ta zdravnica vzdevek »pošast« več kot zaslužila. Po spodbudi enega od pediatrov je mama tega nesrečnega otroka primer predstavila na pediatričnem kongresu v Ljubljani. »Spoštovani kolegi, prisluhnite njeni zgodbi. To se lahko zgodi, če ima zdravnik preveliko oblast,« je njeno pričevanje pretreseno pospremil profesor.

Milanova zgodba

Milan se je rodil junija 1945. Njegova mama Marica je bila ob porodu stara dobrih štirinajst let. Moški, s katerim je zanosila, je bil med vojno eden tistih, ki se jim ni smelo ugovarjati. Ko je izvedel, da je noseča, je njenemu očetu nastavil na sence pištolo in mu zagrozil, da ga bo ubil, če ga bo komu izdal. Kakšen mesec po rojstvu je na vrata potrkal skupaj s svojo ženo, s katero ni imel otrok. Dojenček je spal na postelji v kamri. Brez odvečnih besed sta ga zavila v odejico in odšla z njim skozi vrata. Na pragu je odgrnil suknjič, ki ga je nosil, čeprav je bilo zunaj že zelo vroče. Za pasom, na vsaki strani, je imel pištolo.

Po tem dogodku Marica ni bila nikoli več zdrava. Po smrti staršev je zanjo skrbela nečakinja. Če ni delala na njivi, je sedela za pečjo in kvačkala. Nekoč ji je zmanjkalo prejice, pa sta z nečakinjo sedli v avto in se ponjo odpeljali v staro Gorico. Na poti do trgovine sta srečali starejši zakonski par, mlajši moški, ki ju je spremljal, pa je pred seboj porival voziček z dojenčkom. Ko jih je Marica zagledala, se je prijela za prsi in se s tihim, pridušenim ječanjem zgrudila na tla. Prvič po več kot petindvajsetih letih je srečala moškega, ki je odpeljal njenega otroka!

Nekaj let kasneje, ko je bila v primorskem Dnevniku objavljena ugrabiteljeva osmrtnica, je Maričina nečakinja pisala njegovi ženi in jo prosila, če lahko omogoči srečanje med pravo mamo in sinom. Žal ni bilo odgovora. Pisala je še nekajkrat, a je potem odnehala, ko je slišala, da je tudi ona umrla.

A človek obrača, Bog obrne. Sin je v mamini korespondenci našel pisma. Ko jih je prebral, je bil v šoku, saj ni mogel verjeti, da bi ljubljeni starši (zlasti mama, ki je bila izjemna ženska) storili kaj takšnega. Ko je prišel malo k sebi, je skupaj z ženo in dvema otrokoma poiskal Marico. Prvo srečanje se je zelo žalostno končalo, saj je bila zgodba okoli spočetja in tudi njegovega rojstva, preveč kruta, da bi ji lahko verjel. Na prigovarjanje žene je stopil korak nazaj in Marico obiskal še enkrat. Nekako so navezali stike, žal pa kakšnega sočutja do uboge, tudi zanemarjene kmečke ženice v sebi ni našel. Je pa prišel na pogreb, ko je umrla, to pa je bilo tudi vse.

Ta pa ni moj!

Anica je leta 1961 prvega otroka rodila s carskim rezom. Še danes ne ve, kaj je bilo narobe, da so se zdravniki odločili zanj. Ko se je predramila iz narkoze, so ji prinesli otroka. Bil je fantek. Potem so jo odpeljali v sobo, otroka pa so ji naslednjič pokazali šele naslednje jutro. Ko ga je pogledala, je zmajala z glavo. »Ta pa ni moj!« je rekla. »Kakšna nehvaležnost!« se je razjezila sestra, »pa tako lepo punčko imate!« Molčala je, kaj ji je kazalo drugega. Bila je prepričana, da se je zmotila, da je narobe slišala, da je ona kriva … Zdravniki so bili takrat vsemogočni. A je imela prav. Punčka je imela rjave oči, oba z možem pa sta bila modro- oziroma zeleno-modrooka. Zanimivo je bilo, da je prinesla punčka v družino veliko več veselja kot fantje, ki so se rodili za njo. Pred leti jo je že zamikalo, da bi sorodstvene vezi preverili z DNK, pa si je premislila. Vendar pa se še danes, ko se bliža stotemu letu, kdaj sprašuje, ali so otroka zamenjali nehote, iz malomarnosti, ali pa so ga zamenjali zato, ker si je kakšen drug par iz takšnih ali drugačnih razlogov zaželel moškega potomca.

Viri: zbirka knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače

https://n1info.si/poglobljeno/kako-so-ukradeni-slovenski-otroci-postali-del-rasnega-eksperimenta/

https://www.rtvslo.si/slovenija/ukradeni-otroci-v-70-in-80-letih-naj-bi-bilo-v-jugoslaviji-prodanih-vec-kot-20-000-novorojenckov/673127

https://www.druzina.si/clanek/ukradeni-otroci-sest-mam-isce-resnico

https://dnk4you.com/preprodajali-dojencke/