LOTO IN 6.000 EVROV

 

Nataša je bila vse do leta 2009 prepričana, da je njena širša družina nekakšen vzor dobrih odnosov. Imela je še tri brate, z vsemi se je dobro razumela, tudi o svakinjah ni znala povedati slabe besede. Četudi so se razkropili na vse konce Slovenije, so se redno, vsaj enkrat mesečno, vračali domov. Starši so imeli eno kravo in približno toliko zemlje, da so lahko posadili nekaj krompirja, repe in zelja. Pri hiši ni bilo veliko denarja, je pa zato ata vsakemu od otrok priskočil na pomoč, ko so začeli zidati hiše. Nataši se je zdelo, da ni nihče štel ur, ki jih je ata žrtvoval enemu in drugemu. Prav tako je bila prepričana, da ni nikomur padlo na pamet, da bi vodil evidenco o zeljnatih glavah, ki jih je kdo od njih ob koncu vasovanja pod domačo streho odpeljal s seboj.

''Potem pa je napočila usodna nedelja. Imela sem rojstni dan, snaha Mira pa mi je ob tej priložnosti prinesla ovojnico, v kateri je bila loterijska srečka. Priloženo je bilo tudi prisrčno voščilo, saj je imela pravo roko za izlivanje čustev na papir. Praznovanje je potekalo v sproščenem duhu, precej se je tudi popilo, kar se za takšen dan spodobi, mar ne? Malo za šalo, malo za res sem predlagala, da zaključimo šele pozno zvečer, da si bomo na televiziji ogledali še loto-žrebanje. 

To je bilo smeha! 

Vsi so se norčevali iz mojega optimizma, zavedajoč se, da slepa kura še nikoli ni našla zrna. Celo večnost smo razpravljali o tem, ali so osebe, ki ''zadenejo'' dobitek sploh prave ali si jih na Lotu le izmislijo. Smeha je bilo, kolikor hočeš! Vrag pa je vzel šalo, ko smo po nekaj nestrpnih trenutkih pričakovanja zelo presenečeno in zelo osuplo ugotovili, da je moja srečka zadela šestico! 

Ni bilo veliko, le nekaj več kot 6.000 evrov. Spominjam se, da sem od veselja še zmeraj cepetala in vriskala, tako da sprva sploh nisem opazila, da je med nas legla smrtna tišina. Končno plane svakinja Mira pokonci in mi hoče iz rok iztrgati dobitni listek. 

Izmaknem se, in ker zaradi popite viljamovke ni imela več ravnotežja, je telebnila čez klop in s čelom udarila ob tla. Moj brat- njen mož začne kričati, da sem to nalašč storila

 Začudeno sem gledala zdaj enega, zdaj drugega, nisem vedela, kaj se jim kar naenkrat meša! Mama pride k meni in me prosi, da srečko vrnem, da ne bo kreganja. 

Nič mi ni bilo jasno! Srečka je moja, dobila sem jo za rojstni dan, ji odvrnem in jo nemudoma spravim v žep. Boš videla, še žal ti bo, se jezno obrne in začne objemati snaho, ki se ji potem zjoče na prsih.

Tudi ostali - razen sosedov, ki jim je bilo skrajno neprijetno, so od mene zahtevali, naj naredim svojo dolžnost. Dejali so, da imam denarja že tako in tako, kolikor hočeš, svakinja in brat pa sta se ravno vselila v hišo in jima na vseh koncih manjka. Pa bi še popustila, če name ne bi kričali, me zmerjali, da sem prasica, skopuh, grabežljivka. Ko mi je eden od ostalih bratov poočital, da samo čakam, kaj bom ''nagrabila'' tudi pri starših, mi je počil film. 

Stisnila sem zobe, po licu so mi začele teči solze, celo mož, ki so ga bila po navadi polna usta, ni stopil na mojo stran. Ni se hotel nikomur zameriti. Moji otroci so se porazgubili z nečaki, nihče od njih se ni hotel vtikati. Pa še prav so imeli. Zmerjanje in prepiri so se iz minute v minuto stopnjevali. Bolj ko sem jih spraševala, zakaj kričijo name, bolj so bili jezni. 

Sosedje so se po tihem opravičili in odšli, mi, bližnji sorodniki pa smo ostali sami. Šest tisoč usranih evrov je kot nočna mora ležalo med nami. Upala sem, da se mi vse skupaj sanja, tako nenavadno je bilo! Drži, da nihče ni bil povsem trezen, a to jih ne opravičuje! Pričele so padati težke obtožbe, kako lakomna sem, požrešna, zoprna, škodoželjna. Eni so mi očitali, da prihajam k staršem celo takrat, ko jih ni doma, da pokradem vse, kar mi pride pod roke. Povzdignila sem glas ter prosila mamo, naj pove, da to ni res, pa je le skomignila z rameni, češ, tako se govori po vasi. Prisežem, niti enkrat samkrat nisem naredila česa podobnega! Navajena sem bila, da moram vse vprašati in potem tudi počakati, da je mama vprašala očeta, in šele ta je odločil, kako in kaj. V tistem večeru, morda tudi zato, ker ga je večina imela malo pod kapo, so se odgrnile zavese, izpod preproge naših medsebojnih odnosov pa je na dan prilezel ves smrad in drek, ki se je tam zadrževal leta in leta!

Ne vprašajte me, kako sem tisti večer našla pot v spalnico. Ne vem! Jokala sem kot dež in se spraševala, kaj bi bilo, če bi srečka zadela milijon ali več. Bi me fentali? 

V meni se je mešalo razočaranje, bes, trma. Smilila sem se sama sebi, zavedajoč se, kako slepa sem bila, da nisem pred tem nikoli opazila, da so naši nasmeški le navidezni, prijazne besede pa prav tako. Ko je za menoj prišel še mož, sem se hotela stisniti k njemu, pa me je odrinil od sebe, češ dala bi jim tisti smrdljivi denar, da bi bil mir. Potem se je obrnil na drugo stran in zaspal. 

Kaj je s teboj Nataša? Si res takšen idiot, kot ti hočejo dopovedati?''sem si govorila..."

A to ni bilo vse gorje, ki se je zgrnilo nanjo. Ko je popila jutranjo kavo, se je odločila, da bo šla k mami, da jo še enkrat vpraša, kaj si misli o prepiru. A so bila vhodna vrata zaklenjena. Tega se še nikoli ni zgodilo. Če sta bila starša doma, je bilo zmeraj vse križem odprto. Usedla se je na prag in ni si želela drugega, kot da ji eden razloži, kaj je storila narobe.

Nataša je vzela nekaj dni dopusta, ni bila sposobna, da bi lahko - kot računovodkinja- zbrano delala. V sredo potrka na vrata poštar in za njenega moža prinese priporočeno pismo. Ni ga odprla, tega, da bi vohunili drug za drugim, pri hiši niso počeli.

Ko ga mož prebere, se sesede na stol. ''A takšna prasica si?'' reče Nataši in jo prvič v življenju udari.

''Ko je zmetal po tleh vse krožnike, ki so bili na mizi, je za seboj zaloputnil z vrati in ni ga bilo več. Poberem pismo in začnem brati. Onemela sem. 

Nekdo je mojemu možu sporočal, da sem imela, preden sva se poročila, splav. Da sem ''lovila'' moške za vsakim vogalom in se nastavljala, kjer sem se le mogla. Pa da še sama nisem vedela, kdo me je ''napumpal''. 

Priznam, res sem imela splav, vendar ni bilo tako, kot je pisalo. Imela sem fanta, ki je šel k vojakom, jaz pa nisem vedela, da sem bila že ob njegovem odhodu mesec dni noseča. Ko sem mu pisala, da bo postal očka, mi je odpisal, da sem se skurbala z drugim, njemu pa hočem naprtiti otroka. In me je pustil. Samo mami sem povedala, kaj sem storila. Ker smo bili krščanska družina, mi je splav verjetno hudo zamerila, niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da se je o mojih intimnostih s komerkoli drugim pogovarjala. A se je! Mama ni imela računalnika, niti rokovati ni znala z njim, zato sem vedela, da je anonimno pismo napisal en tak, ki me je želel z izdajo skrivnosti mojemu možu še bolj prizadeti. In to zaradi 6.000 evrov!"

2.

Nataši se je življenje obrnilo na glavo! Denar, ki ga ji je izplačala Loterija, se ji je zdel umazan in brez vrednosti. Istočasno pa je bila trmasta  in ji na kraj pameti ni padlo, da bi se ponižala in ga izročila svakinji. Po vsem, kar so ji sorodniki zakuhali, pa sploh ne!

''Mož je teden dni pil kot žolna. Ko se je streznil, je šel nazaj v službo, a v najino skupno spalnico se ni vrnil. Postlal si je v kmečki sobi, spodaj v kleti, koder je tudi kuhal. Z menoj se ni družil, če sva se slučajno srečala na stopnicah, je pljunil predme! Vsakokrat sem se počutila, kot bi mi zasadil nož v srce! Skupaj sva bila že skoraj štirideset let, v dobrem in v slabem sva doživela marsikaj. Zmeraj se mi je zdelo, da sva soliden par. 

Včasih je res malo preveč popil, pa rad se je širokoustil, ko ne bi bilo treba, otroke pa je imel rad, mene pa tudi. Vsaj rekel mi je tako. O tem, kaj je bilo pred poroko, se nisva dosti pogovarjala. Je pa res, da izhajam iz zelo verne družine, in to, da nisem imela izkušenj z drugimi moškimi, se mu je zdelo samo po sebi umevno. Jaz ga pa tudi nisem spraševala. 

Nekaj so mi pred leti nosili na nos, s katero vse je bil, a mi ni bilo nikoli pomembno. Zdelo se mi je celo neumno, da bi se sekirala zaradi nečesa, kar se ne bo nikoli več moglo ponoviti. On pa je bil drugačen. Anonimno pismo o mojem splavu, za katerega ni vedel, ga je zelo prizadelo. Iz dna srca sem sovražila tistega, ki ga je napisal. Še bolj pa sem prezirala mamo, da je kljub dani besedi, da bo o mojih skrivnostih, ki sem se jih navsezadnje sramovala, tiho, razlagala drugim. Nisem več mogla ne živeti ne umreti. 

Šla sem k njej, na srečo je bila sama doma, in ker sem jo z obiskom presenetila, se mi ni mogla pravočasno skriti. S solzami v očeh sem jo prosila, naj mi pove, kdo je napisal anonimko. Tako je bila jezna name, da se je kar tresla. Začela je kričati in mi očitati nesmiselne stvari iz otroštva in tudi iz kasnejših let. Z odprtimi usti sem strmela vanjo, nisem mogla doumeti, kaj vse mi je zamerila! 

Nazadnje še reče, da za moj splav vedo itak ''vsi na vasi'', da je bilo vseeno, če zvedo tudi njene snahe. To, slednje, je bila velika laž. Nihče ni vedel! Edini, ki bi lahko kaj zinil, je bil moj prvi fant, ta pa bi si raje jezik odgriznil, kot da bi njegova fina žena izvedela, da je kakšni pred njo naredil otroka. 

Mama nazadnje iztegne roko in mi zagrozi, da bo poklicala policijo, če še enkrat prestopim njen prag. Reče mi še, da sem zanjo mrtva. Da z menoj noče imeti nobenega opravka več. Si sploh lahko predstavljate, kako mi je bilo v tistih trenutkih? Boleče sem se zavedala, da smo se sprli zato, ker so mi bili vsi- z njo vred- nevoščljivi, ker sem imela malo več denarja kot ostali. Za piko na i mi je mama še potem, ko sem že bila na dvorišču, vrgla v obraz, naj si evre, ki jih imam, zataknem nekam. Žalostno, več kot žalostno, da ti lastna mati reče kaj takšnega!''

Nekakšna sreča v nesreči je bila, da se vsaj bratranci in sestrične niso hoteli vtikati v razprtije svojih stricev in tet. Nataša je vesela, da se še zmeraj družijo med seboj, z njimi je bila povezana kot krstna in tudi kot birmanska botra. Imela jih je rada, nič ni imela proti, če so še prihajali v hišo.

Prav mladež je bila tista, ki je po kakšnih treh mesecih ''vojnega stanja'' v družini pregovorila očeta, da je začel z ženo ponovno komunicirati.

''Bilo mu je zelo žal, da je tako starokopitno odreagiral. Povedal mi je, da se je hotel že odseliti, se ločiti od mene, a so otroci še pravi čas posegli vmes. Odkrito sem mu povedala, kaj se mi je zgodilo, in ko me je vprašal, zakaj mu nisem te žalostne zgodbe o splavu zaupala že prej, sem mu razložila, da bi bilo kaj takšnega nemogoče, ker je bil zelo veren, in si drugačne žene, kot najbolj poštene, sploh ni želel imeti. 

Veste, nisva se pobotala kar čez noč. Še zdaleč ne! Trajalo je skoraj dve leti, preden  mu je uspelo premagati samega sebe in se vrniti v najino spalnico. Ko je to storil, se je jokal kot otrok. A dotakniti se me ni želel. Zdela sem se mu še zmeraj umazana. Ko je o svojih čustvih spregovoril na glas, se je tudi v meni nekaj prelomilo. 

Saj vendar živim v blazni družini, me je spreletelo. Kakor hočeš, če se bova ločila, boš ti kriv, sem mu dejala, preden sem se obrnila na drugo stran in zaspala. Od takrat naprej nisem več klečeplazila pred njim in ga malodane na kolenih prosila, naj mi oprosti. 

Kaj mi naj oprosti? Kaj sem naredila slabega?! Nič. Čisto nič. Mislim, da je zelo hitro začutil, da se mu ne pustim več čustveno izsiljevati. Ostalim v sorodstvu pa tudi ne! Dolgo je trajalo, da sem se ''prebudila'' in se začela postavljati zase!'' precej bojevito zaokrožuje svoje misli.

Za žensko, ki je vzgojena zelo tradicionalno, v krščanskem okolju, velja, da se težko- če sploh- osvobodi naukov, ki so ji jih vcepili v glavo že v rani mladosti. Če se to zgodi, potrebuje veliko miselnega in čustvenega napora, da počasi, zlagoma, začne razmišljati drugače.

''Pri nas je bil denar zmeraj skupen. Ker imam računovodski servis, nekaj zaposlenih, veliko dela in tudi kar nekaj zaslužka, je bil moj doprinos v blagajno zmeraj večji kot možev. Več kot štirideset let sem bila tiho, nikoli nisem očitala, če je zase kupil dražji avto, kot je bil moj, na primer. 

Glede na njegovo trapasto obnašanje pa se mi je začelo zdeti več kot neumno, da po eni strani dopuščam, da z menoj grdo ravna, po drugi strani pa ne zinem besedice, če trosi ''moje žulje'' z obema rokama. Čez noč sem zaprla pipico, kar mu je vzelo sapo! 

Skoraj ga je kap, ko je videl, kaj sem naredila. Z menoj se je ponovno poskušal spraviti v postelji, a je bilo vse skupaj preveč klavrno in neuspešno, da bi bila na koncu zadovoljna. Čez nekaj dni me je vprašal, zakaj sem takšna. 

Odkrito sem mu povedala, da zato, ker mi je obrnil hrbet in zato, ker mi očita stvari, ki so se zgodile, ko se nisva še niti poznala. Povedala sem mu, da je že to dovolj, da mene grize vest, da ni treba, da mi še on zabada nože v hrbet. 

Sodu pa je izbilo dno, ko mi je vrgel v obraz, da že moram biti zelo slaba ženska, če so mi še domači obrnili hrbet. To pa me je dokončno razkačilo! Kako si je drznil reči kaj takšnega?! Videla sem, da je zaradi lastnih zamer pozabil, kako se je vse skupaj začelo! 'Bi jim pa dala tistih šest tisoč evrov, pa bi bilo vse tako, kot je že od zmeraj,' ni mogel biti tiho.

Stisnila sem zobe in molčala. Ponovno se je preselil v kmečko sobo. Ko se je ženil sin, sem njega in bodočo snaho povabila na pogovor. Zelo odkrito in iskreno sem jima povedala, kaj se mi je zgodilo pri dobrih osemnajstih letih. Ker sta bila mlada in neobremenjena s predsodki, sta bila zgrožena. Zdi se mi, da se po tistem pogovoru s snaho danes veliko bolje razumem, kot bi se sicer,''je zaokrožila svojo zgodbo Nataša.

Njena izkušnja je zelo lep in nazoren primer, kako zlahka se pretrgajo na videz  trdne vezi znotraj družine, če se zgodi kaj nepredvidenega, na kar nihče ni računal. Še bolj žalostno pa je to, da nekateri možje še zmeraj razmišljajo podobno, kot so razmišljali njihovi pradedje. 

Pa tako malo je treba ne le, da razumemo, tudi da odpustimo.

💗

Zgodbe, ki jih je spisalo življenje, lahko berete v tejle zbirki: