ČASI, KO NEPREMIČNINA NI BILA LE KUP BETONA IN ZIDAKOV
Danes, ko oblast oholo, kleptomansko in vzvišeno razglaša,
kako bo obdavčila nepremičnine, se mi zdi prav, da – zlasti mlajše generacije –
spomnim, zakaj so bili (in marsikje so še ) starši tako bolestno navezani na
hiše, v katerih je družina živela.
Prvi, največji in največkrat tudi edini razlog je bil, ker so
hišo za svojo družino zgradili sami. Žal to ni bila gradnja ''na ključ'', kot
je danes v navadi: v hiši, s katero tudi potomci marsikje delajo kot svinja z
mehom in truda prednikov ne cenijo, so bili ''vgrajeni'' tudi žulji, predvsem
pa nečloveška odrekanja. Hiša jim je predstavljala nekakšnega ''družinskega
člana'', nekakšnega otroka, saj se je ''rodila'' v hudem trpljenju, tudi
lakoti.
Nekaj zelo pretresljivih zgodb opisuje tudi odnos do otrok,
oziroma ''varovanju'' novorojenčkov, kajti to so bili časi, ko je bila
porodniška ''dolga'' manj kot tri mesece in ko tudi za malo večje, predšolske
otroke še ni bilo vrtcev..
Seveda bodo te njihove izpovedi zanikali oni, ki so se v
najtežjih letih po vojni rodili z zlato žlico. Oblast jim je ''dovolila'', da
so si hišo ali stanovanje izbrali med tistimi, iz katerih so prvotne stanovalce
nagnali, oziroma jih pobili.
Zelo pretresljiva je zgodba moje sokrajanke. Z možem sta dobila
''podarjeno'' kmetijo nekje na Štajerskem. Ko je vstopila v hišo, so na poličkah
še stale uokvirjene fotografije prejšnjih lastnikov. Na njih so bili tudi
otroci. Takrat se je v njej nekaj zganilo, hiše ni mogla sprejeti. Z možem in
otroki so potem pristali v Velenju, kjer se je on zaposlil v rudniku.
A tako poštenih in načelnih je bilo malo.
Ena od sogovornic, lastnica meščanskega stanovanja, mi je, med drugim, pripovedovala, kako so ravnali novi ''lastniki''. Najprej so pobrali s stene dragocene slike, med njimi je bila tudi ena od slikarja Jame, ki je bil osebni prijatelj njenega deda. Namesto dragocenih slik pa je nova alstnica na stene obesila uokvirjene fotografije iz nekega kičastega koledarja…
Nasploh se je ta
''rdeča buržoazija'' z lahkoto ''ločila'' od pravih, tradicionalnih meščanov zlasti
v stilu oblačenja žensk. Na rokah in okoli vratu so imele kup zlatnine, ki so jo
''našle'' v predalih hiš, ki so jih zasegli, oblačila in čevlji pa so bili še
zmeraj v ''stilu'' njihovega pravega porekla…
Obširno poglavje o zidavi hiš v Žireh najdete v prvi knjigi
Ogenj, rit in kače niso za igrače. A- verjemite- tudi drugod po Sloveniji ni
bilo dosti drugače…
V 5. delu Ogenj, rit in kače pa boste prebrali tudi nekaj
zgodb o tem, kako so si ''lastninili'' hiše po povojni Ljubljani.
Vseh 5 knjig toplo priporočam v branje predvsem zato, ker boste v izpovedih mojih sogovornikov našli tisto pravo življenje, o katerem v
zgodovinskih knjigah ni, ne duha in ne sluha.
Našli pa boste tudi razloge, zakaj jih tudi danes ni tako
malo, ki trdijo, zakaj njihovim prednikom v tem krutem času 50, 60 in deloma
tudi 70-let ni bilo hudega…
Zelo pa bom vesela, če ''zgodovino'' hiše svojih lastnih dedkov
in babic napišete sami.
Eden mojih spominov:«Pri hrani je bilo strogo ločeno, kaj je
bilo skuhano ali kupljeno za domače in kaj je za delavce.
Če je kdaj roka segla sama od sebe tja, kamor ne bi smela,
se je mama takoj oglasila, da ne smem, da je klobaso pripravila za delavce, da
bomo mi že kaj drugega jedli. Pa smo res. Jabkovo
župo in pire krompir, krompirjeve svaljke in sladko zelje, krompirjev golaž
in polento.
Jajček, ki ga je včasih dala stara mama, je bil pravo
bogastvo. Že takrat sem bila silno sladkosnedna. Mama mi je rumenjak zmešala s
sladkorjem, namazala sem ga na kruh, kar je bilo zame kraljevska pojedina, ki
je v hipu zasenčila klobase in druge, z odrekanjem kupljene dobrote.«
*
Skupno jim je bilo to, da so bili v glavnem šuštarji, ki so drug drugemu dajali korajžo, pogum in voljo.
Njihovo geslo je bilo:
Če ba un zmagu, bam še jest.
Družilo jih je še nekaj: začeli so iz nič, le redki so se
lahko zanašali na pomoč domačih. Ženske so bile brez služb, pri gradnji so prav
tako poprijele za delo kot možje. Ker so poleg dela skrbele še za hrano in
otroke, lahko mirno rečemo, da so podpirale tri vogale hiše.
*
Nekaj tipičnih lastnosti hiš, zidanih po vojni, nekaj
najbolj znanih zidarjev in drugih obrtnikov:
– zunanjost: vhod,
nad njim obvezen balkon, zadnja vrata, streha na čope, kleti globoko v zemlji,
kletna okna zelo minimalizirana;
– notranjost:
stopnišče še ni ločeno od bivalnih prostorov, dolga veža z obveznim kuriščem za
peč, dnevni prostor, iz katerega vodijo vrata v spalnico, kopalnica (praviloma
dokončana kasneje, na začetku 70. let), kuhinja, špajza;
– v nadstropju: spalnica,
frčada, soba s starimi kosmi za odslužene obleke, prostor za
sušenje zdravilnih zelišč, prezimovanje rož;
*
Praviloma so se Žirovci lotili zidave šele po poroki.
Najprej so pripravili material. Pesek so kopali v Lajšah v Gorenji vasi,
Osojnici ali pa so ga vlačili iz rek: iz Rakuljščice pa tudi iz Sore. Za
dovoljenje je bilo obvezno treba vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil
dohod do reke oziroma do kamnoloma. Ženske so bile pri delu povsem enakovredne
moškemu, prav nič jim ni bilo prihranjeno. Poleg dela so hkrati skrbele še za
otroke, ki so bili največkrat majhni.
»V Lajšah sva sama nakopala trideset kubičnih metrov peska.
Točno sem imela izračunano, koliko lopat vržem v karjolo (samokolnico), da je polna. Niti za en sam meter se nisem
zmotila,« je povedala Veronika.
Material za hišo so pripravljali po službi. Ob dveh, ko je
bilo konec šihta, so šli najprej
domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode ali kamnoloma,
kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je bilo treba prepeljati bliže
glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak, in ga, če je bilo vreme lepo,
tla pa suha, pripeljali na parcelo, v nasprotnem primeru pa so ga stresli v
bližini, za cesto, od koder so ga lastniki spet s karjolami zvozili na pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.
»Ko sem naredila devet kupov, sem vedela, da bo s šihta prišel mož in mi pomagal,« mi je
rekla ena od sogovornic.
Isti pesek je bil potem prekidan
najmanj šestkrat, preden je bil uporabljen.
*
Janko
pripoveduje, da sta z ženo kopala temelje sama – tako kot večina drugih.
»Že naslednji dan sva bila tako bolna, da sva se zavlekla v senco pred barako
in počivala. Namesto čaja sva namreč pila vodo, ki je bila oporečna … Posledice,
ki so s seboj prinesle neprijetno črvičenje po želodcu in črevesju, sva
zdravila še več kot teden dni.
Poležavanje se nam je zdelo greh, šla sta k potoku, da bi iz
vode prenašala na kopno vsaj kamenje, pa ni šlo. Stopil sem do znanca, ki je
imel konja, raje sva mu za pomoč nekaj plačala, kot pa da naju od onemoglosti
pobere. Gradbeni material, ki smo ga pripravili, pa je potem na parcelo povsem
legalno zvozil Alpinin tovornjak – voznik je bil Polde Mežnarjev.«
Parcele včasih niso bile opremljene z vodo in elektriko kot
danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bila močvirnata. Prej, preden so
graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo treba svet izsušiti in nasuti
cesto. Marsikje so bližnji sosedje vodo že imeli, novim sosedom pa so priklop
dovolili le proti plačilu. Leta l952 je to znašalo šest tisoč dinarjev. Za ta
denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec. Elektrika je bila še na štangah.
Zemlja je bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika
parcela stala petdeset tisoč dinarjev. Plača pa je bila okoli tri tisoč dinarjev.
Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov, so lastniki izgubili
pravico do otroških dokladov, kar se
je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.
*
Do železa za plošče so se prikopali na dokaj izviren način.
Takoj po drugi svetovni vojni so nabirali drajt na meji z Italijo. Navili so ga na
kol in ga vsak dan sproti, na kolesu, vozili domov. Tudi nad okna – za preklade
– so dajali železne štange, ki so
bile prav tako pobrane na mejnem področju. Malce trpko bi lahko rekli, da je
vsaka stvar za nekaj dobra – tudi vojna.
Apno so žgali sami, zavedali pa so se, da so bile apnenice
nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen otrok, vendar o hujših
nesrečah ni podatkov.
Les za rošt so
graditelji nabrali pri kmetih. To navado so nadaljevali skoraj vsi z nekaj
redkimi izjemami.
*
»Spominjam se, da je bila hči stara kakšnih pet let, ko smo
začeli zidati,« začne pripovedovati Marija.
»Jože, ki nam je zidal, je bil plešast in hči je zmeraj vprašala, kdaj bo
prišel tisti mož, ki ima luknjo na glavi, ker je vedela, da bo ob malici še
njej pripadel kakšen kolešček salame.«
Metod Žakelj, moj sošolec, pa si je začel hišo graditi že pri dvanajstih letih. Tudi njegovo pretresljivo zgodbo (o njem je pisal tudi Tovariš) lahko preberete v prvi knjigi Ogenj, rit in kačem niso za igrače.
Nekaj zgodb je tudi v reviji: https://outsider.si/samograditeljske-zgodbe/
Komentarji
Objavite komentar