KJE SE SKRIVAJO ODGOVORI NA NAŠE INTIMNE TEŽAVE?

 

Pred časom smo se na nekem pogovornem večeru pogovarjali o težkih trenutkih, ko se znajdemo v osebni stiski, pa ne vemo, ne kako naprej in ne, kaj storiti, da bi nam bilo bolje.

Zakaj takrat, ko nam je težko, ne zagrabimo bika za roge in zakaj se ne lotimo iskanja novih poti, ki bi jih vodile stran od težav?

 

Zakaj raje vztrajamo pri starih vzorcih, vse, kar storimo, pa je, da brskamo po različnih priročnikih v stilu ''kurjih juhic''?

Mar nam je res lažje, če se nagonsko zatečemo k nečemu, kar nam obljublja hitro rešitev, ali nas pomiri s preprostimi odgovori na zapletene težave?

Kurje juhice pogosto ponujajo preproste, a instant odgovore, obljubljajo rešitve in ustvarjajo iluzijo nadzora nad življenjem.

Spopadanje s težavami zahteva veliko moči in pripravljenosti, da se soočimo z bolečino.

Mnogi priročniki obljubljajo "samopomoč", kar ljudem daje občutek, da so aktivni pri reševanju svojih težav. Spoznanje, da jim samo branje- brez lastne aktivnosti - ne prinese resnične spremembe, pride, žal, prepozno.

Izkušnje nas učijo, da se zelo radi držimo starih vzorcev, ker nas ti, četudi nezdravi, na nek način pomirjajo in dajejo občutek lažne domačnosti.

Novosti pa, tako menimo, sprožajo strah in negotovost.

Zgodi se celo, da smo prepričani, da bomo vse zmogli sami. A brez ustrezne podpore se težko premaknejo naprej.

 

Veliko težav nam povzročajo t. i. podedovani vzorci''. So lahko kot nevidne verige, ki nas držijo v šahu, a se jih lahko rešimo le, če se znotraj družine o njih pogovarjamo. Če raziskujemo, zakaj, na primer, se je babica poročila s pijancem in zakaj je te-isto storila naša mama in zakaj je tudi hči na dobri poti, da naredi enako.

Veliko je tudi takšnih, čisto običajnih in neopaznih, a pogubnih ''vzorcev'', ki se podedujejo iz roda v rod: izogibanje čustvenim pogovorom, težave z izražanjem ljubezni, pričakovanja po perfekcionizmu, želje po žrtvovanju, laži...

Vprašanja, ki bi si jih morali postavljati:

Kaj so mi v družini največkrat zamolčali?

Kako so se v družini reševali konflikti (ali pa se niso)?

Kaj smo morali kot otroci v duši zatreti ali skrivati, da bi bili starši (okolje) zadovoljni?

Katere vrednote so bile staršem pomembne?

So nas vzgajali v iskanju resnice ali so nas primorali, da smo že kot otroci pometali svoje težave pod preprogo?

 

Dejstvo je, hočemo ali ne, da smo povezani z družinsko preteklostjo, ki jo oblikujejo neizgovorjene travme in nepredelane bolečine. Zavedanje, da predniki morda niso znali reševati težav ali jih tudi niso smeli, lahko pomaga, da jih začenjamo razumeti.
Pa da na koncu koncev razumemo tudi sebe.

 

Pogovor znotraj družine je izjemnega pomena. V ravnanju prednikov so ''skriti'' razlogi, zakaj tudi sami nezavedno počnemo stvari, za katere nam tako razum kot srce govorita, da jih ne bi smeli.

 

Morda bi za začetek vzeli v roke knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače?
Na okoli 2000 straneh boste skozi pripovedi več kot 6000 sogovornikov izvedeli, kakšni so bili vzorci v drugih družinah.

 

Morda boste ob branju našli vzporednice z lastnimi tegobami?

Morda pa vas bo branje teh knjig, ki so hkrati tudi svojevrsten priročnik o vsem dobrem in slabem, kar se znotraj naših družin dogaja, spodbudilo, da se boste obrnili na svoje starše, stare starše in druge sorodnike z vprašanjem:''V knjigi sem prebral to in to, zanima me, ali je bilo pri nas kako drugače?''

 

Tisti trenutek, ko boste začeli odkrivati skrivnosti, ki so skrite pod vašo lastno preprogo, bo napočil trenutek, ko boste lahko s pomočjo odkritij, bolje spoznali svojo družino in posredno boste lahko začeli pomagati tudi sebi.