ŠČEPEC RAZMIŠLJANJA

 

 revija NIKA (2012)

nekaj odlomkov iz intervjuja

- Kdaj ste se odpravili v svet iskat zgodbe?

Bila sem zelo osamljen otrok, odraščala sem v času, ko je bilo pomembno delo v stilu ''krampa in lopate'', ne pa nekakšno ''zapravljanje časa'' kot je branje ali pisanje. Zelo rada sem se pogovarjala, še raje poslušala. Če se že kot otrok narediš nevidnega, je takšnih priložnosti veliko.

Mama ni bila materinski tip. Zelo redko, če sploh kdaj, je pokazala čustva. Ko sem kasneje začela delati na radiu, sem za oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami'', iskala predvsem starejše sogovornike. ''off the record'' sem jih potem spraševala tudi o njihovem odnosu do otrok, moža, znotraj družine. Na nek način, ki se ga sprva še nisem zavedala, sem želela dobiti potrditev, da moje – vsaj zame- žalostno in osamljeno otroštvo, ni bilo edino.

 

Kako so posamezne zgodbe nastajale?

Prej, preden odgovorim, moram reči, da sem hvaležna usodi, ki mi je podarila radovednost. Že od nekdaj me je zanimalo, zakaj je nekaj tako in zakaj ne drugače. Nekaterim zgodbam sem  prisluhnila mimogrede, v čakalnicah pred zdravnikovo ordinacijo, na vlaku, ob kavi, tabornem ognju, na potovanjih, kolesarjenju, naključnem postanku, ko sem kje v hribih zašla in sem pri tam živečih ljudeh iskala pravo pot. Kjerkoli pač. Nekoč smo se punce šalile na račun moških, v smehu smo ugotavljale, da je danes težko najti pravega moža, kaj šele ljubimca. Že med potjo domov se mi je v glavi rodila humorna ideja za zgodbo na to temo, ki sem jo potem zelo hitro spravila na papir. Hči ima psa, Poldeta, in vsak, ki pride mimo, ga želi objemati, božati. Ko sem- od strani- nevoščljivo opazovala izkazane pozornosti, sem ugotovila, da si lahko le v najbolj drznih sanjah predstavljam, da bi bila tudi sama kdaj deležna podobnega ljubkovanja. Zgodba z izdatnim humorističnim pridihom je bila  hitro pod streho. Ne bom pozabila trenutkov v neki bolnišnici, moškemu je izza povoja na tla kapljala kri, ženšče za šipo pa ga je počasi, kot da ima v rokah ves čas tega sveta, spraševala bedarije. Tudi to je zabeleženo. Te zgodbe sem potem ob pomoči Frančka Bohanca zapisala v knjigi ŽENSKE. Izšla je konec lanskega leta.

 

Kakšne smo in kakšne nočemo biti?

Ženske so najbolj jezne, ko jim rečeš, da se še takrat, ko ljubijo, obnašajo enako, če že ne huje, kot njihove babice. Za to imam številne dokaze, saj sem medsebojne odnose žensk, ki so živele na začetku 20. stoletja, preko njihovih zgodb zelo intenzivno raziskovala. To ni bilo raziskovanje, kot ga imajo strokovnjaki. Več, kot sem slišala izpovedi, lažje sem jih med seboj primerjala. Iskala skupne točke, razlike, vzorce, ki so se podedovali iz roda v rod.

 V tistem času so ženske ogromno potrpele, ker so bile od moškega življenjsko odvisne. On je bil tisti, ki jim je dajal streho nad glavo, denar in neko varnost. Današnja ženska zre na tiste čase dokaj zviška, a le do trenutka, ko se nesmrtno zaljubi. Ko se to zgodi, jo lahko moški, če le hoče, ovija okoli prsta. Ob njem vztraja še potem, ko jo tepe, vara, izsiljuje, spolno nadleguje, izkorišča. Še globoko v povojni čas si ženska zatiska oči pred realnostjo, četudi v srcu vidi, da trpijo tudi otroci, da se ji okolica posmehuje. Od njega odide šele tedaj, ko je že skoraj prepozno ali pa si je on našel drugo. Resničnih zgodb, ki vas prepričajo, da je temu, žal,res tako, je na vsakem koraku kolikor hočeš. Sicer pa je vsaka ženska rada nekaj posebnega, drugačna od druge. Žal marsikatero še danes ''pokopljejo'' vzorci, ki so značilni za njene prednike, tisti vzorci, ki jih je nezavedno podedovala in se z njimi poistovetila.

 

Ali v naši družbi še vedno obstaja mit „cankarjanske matere“? Kdo so po vašem mnenju te in ali za njih obstaja kakšna rešitev?

Seveda obstajajo, le oblike cankarjanstva so drugačne, kot so bile nekoč. Poznam ženske, ki so se odpovedale karieri, ker so se bale, da bi jih njihov moški zavrnil, če bi bile bolj izobražene, kot si je on predstavljal, da so lahko. Bila sem zraven, ko je 'glava družine' z zamahom roke in brez besed  odrinil krožnik na tla, ker mu nekaj ni bilo prav. Poznam ženske, ki nimajo niti šoferskega izpita, ker njihov princ meni, da so preveč zabite, da bi ga naredile. Pravijo, da med Slovenci vsak deseti preveč pije. Samo predstavljate si lahko, kakšno je življenje družine, ki se otepa s čustveno revščino, za povrh pa se pijancu nihče ne upa nič reči. Moški ponižujejo žene tudi s tem, da jih silijo v prostitucijo, menda so si na ta način nekateri ustvarili celo zavidljivo kariero. V primerjavi s ponižanji, ki so danes marsikje povsem ''normalne'', je Cankarjeva Francka videti zelo pokončna ženska.

 

Kakšne prijateljice smo ženske? Znamo imeti oziroma ohranjati iskreno prijateljstvo ali je slednje lažje najti v moški družbi?

Morda se vam bom zdela čudaška, vendar nikoli v življenju nisem imela kakšne velike potrebe po prijateljicah. Zmeraj, ko sem se s kakšno zbližala, sem potem videla, da sem zanjo le ''ena od mnogih'', kar pa je istočasno pomenilo, da se je o mojih zaupnostih razpravljalo na več ravneh. To mi pa ni bilo nikoli všeč. Ženske smo pogosto preveč zaupljive in klepetamo tudi o stvareh, ki bi jih morale obdržati zase. Potem pa je ogenj v strehi, ko gredo naše težave, ko si tega najmanj želimo, od ust do ust. Hočem reči, da je, žal, vse preveč žensk, ki ne znajo o tem, kar se jim zaupa, molčati. Tudi name pogosto pritiskajo, naj povem, kdo so tisti, o katerih pišem. Na kraj pameti mi ne pade, da bi kogar koli izdala. Ženske, ki imajo to srečo, da lahko zaupnosti delijo z res dobro prijateljico (govorim o ednini), je morajo biti iskreno vesele. Meni povsem zadoščajo snahi in hči, če pa se mi kdaj nabere česa ''preveč'', poskušam problem itak zmeraj rešiti sama- in to prej, preden drugi izvedo zanj. Imam nekaj prijateljic, s katerimi se srečujem občasno.

Moško prijateljstvo? Hm, seveda je možno, vendar le, če sta osebi zreli in če dobro vesta, do kod lahko tako prijateljstvo seže. Meni osebno se prileže, če kdaj slišim še moško varianto mojega ženskega razmišljanja.

 

Kako pomembno je, da iščemo v partnerski, prijateljski ali poslovni zvezi  kompatibilnosti?

Predstavljate si hišo, ki bi jo prvi rad gradil, drugi pa podiral. Nikoli je ne bi spravila pod streho! Podobno je v vsakem odnosu, ki ga imamo. Nekoč sem se pogovarjala z žensko, ki je menjala službo zgolj zato, ker so bili ostali v pisarni  proti, da bi med delovnim časom odpirali okna, nje pa je bilo groza zaprtih prostorov. Večina mojih dobrih znancev ljubi planinarjenje, jaz pa ob pogledu na prepade pod seboj otrpnem. Je potem čudno, če me ne jemljejo s seboj? Vsaj kanček kompatibilnosti je, hočeš, nočeš, potreben tudi za partnerski odnos. Tako on, kot ona se morata približno enako rada objemati, uživati v postelji, imeti morata podobne konjičke, versko, pa tudi politično prepričanje, izobrazbo, odnos do vrednot. Seveda pa je zaželena ravno pravšnja mera različnosti, da se pogovori iskrijo, da se netijo novi izzivi. Prepričana pa sem, da se da v partnerstvu marsikaj zgladiti, če se znamo in hočemo pogovarjati. Brez pogovora je odnos kot Sahara brez vode.

 

Kaj se zgodi z žensko, ki iskreno ljubi vse okoli sebe? Zakaj tako pogosto pozabimo nase?

Nekakšna rak rana današnje družbe je prevelika navezanost na domače ljubljenčke. Vedno bolj pogosto opažam, da so ženske potešeno zadovoljne s psom ali mačko. Živali se pretirano posvečajo, kar ni dobro, kajti nihče nam ljubezni ne vrača v tolikšni meri kot partner. Ne glede na to, da z njim ali njo včasih nismo najbolj zadovoljni. Opazno je tudi zatekanje v t. i. duhovnost, kar je tudi znak za alarm. Minulo soboto, ko sem se sprehajala okoli Blejskega jezera, sem nehote prisluhnila pogovoru dveh žensk, ki sta druga drugi utemeljevali, kako jima vsakovečerno komuniciranje z ''višjo silo'' nadomešča moške objeme. Kar je čista, če že ne grozljiva, neumnost. Bojim se, da je tudi vedno manj žensk, ki bi ''pozabljale nase''. V marsikaterem okolju je beseda ''žrtvovati se'' na primer za otroke, že skoraj psovka. Ženske imajo varuške, otroke naprtijo starim mamam na ramena, želijo uživati življenje. Ko se po gledališki predstavi vračam do avtomobila, videvam otroke pri desetih, dvanajstih letih, ki si podajajo steklenico. Sprašujem se, kakšne so njihove mame, ki jim ni mar, kaj otrok ob tej uri počne zunaj doma, ko bi bilo njegovo mesto po vseh pravilih že v postelji. Veliko je žensk, ki želijo uspeti, zlepa ali zgrda. Seveda obstajajo tudi tiste druge, ki ne znajo reči ''ne'' in prej kot zase, poskrbijo za druge. Vendar te, slednje, v mlajših generacijah,  počasi izginjajo…

Kaj se zgodi z žensko, ki se zaljubi?

Zaljubljena ženska se spremeni tudi na zunaj. Bolj začne skrbeti za svoj videz, obraz ji žari, za svojega moškega bi naredila vse, kar le lahko. Podreja se mu, prilagaja, poskuša mu v vsem ustreči, želje mu bere iz oči. Po tihem pričakuje, da bo on počel podobno, če ne, se počasi utrudi, naveliča, postane zagrenjena in razočarana. Ženske delamo veliko napako, ker o tem, kaj si želimo, nerade govorimo, nekako se nam zdi, da bi naši moški morali znati prebirati dušo- vsaj približno tako kot to same počnemo. Zaljubljene ženske verjamejo, da bodo babjaka spremenile v vzornega zakonskega moža, pijanca odvadile pitja. Žal se čudeži ne dogajajo ravno pogosto. Zelo boleče je opazovati tiste ženske, ki moškega ne zapustijo niti potem, ko so jih ti razočarali in prizadeli. Ljubezen ženski pogosto zamegli razum, obenem pa ji srce odpre preveč na široko.

 

Ima ženska, ki je v vlogi matere, poslovne ženske, pravico biti egoistična in zahtevati čas zase? Si ga znamo dejansko vzeti brez slabe vesti? Kako družba gleda na te dame?

V teh rečeh sem precej tradicionalna. Prepričana sem, da se mora mama posvečati otrokom, kar z drugimi besedami pomeni, da so otroci pred kariero. Spominjam se nekega večera, ki sem ga preživela v ženski družbi na Šmarjetni (nad Kranjem).  Kar naenkrat se je od nekod vzel majhen deček in mi zlezel na kolena, češ, da je lačen. Okoli enajstih, ko smo se začele razhajati, smo bile prisiljene poiskati dečkovo mamo, ki je- na povsem drugem koncu restavracije- mirno kramljala s svojimi poslovnimi partnerji. Kaj, če bi bile drugačne in bi ji sina odpeljale neznano kam? Neštetokrat se spomnim na tega otroka in vsakič me zaboli srce ob misli, kakšno otroštvo ima…Ženska, ki želi biti uspešna, mora imeti idealnega partnerja, s katerim si obveznosti enakopravno deli. Obvezno pa potrebuje tudi mamo, taščo ali teto, da ima otrok vsaj enega bližnjega, ki ga pocrklja, objame, stisne k sebi, ko je mama na službeni poti.

Družbi je danes, tak občutek imam, pravzaprav vseeno. Potrošništvo nas je že do te mere izpridilo, da se  prave družine, z mamo, očetom in otroki, ki živijo v ljubečem in predanem okolju, drži nekaj negativno cerkvenega, malodane čudaškega. Bojim pa se, da bo še slabše.

Kakšna je po vašem mnenju ženska v 21. stoletju (seveda – v našem prostoru)?

Ženski danes nikakor ni lahko. Drznem si celo reči, da ji še nikoli doslej nismo izražali tako malo spoštovanja kot ravno v tem, aktualnem trenutku. Njeno telo izrabljamo v reklamne namene, razgaljamo jo že zaradi  trapaste paštete, katero hoče proizvajalec bolje prodajati. Prepričali smo jo, da je zunanjost pomembnejša od srca. Zaradi praznjenja njene denarnice se je zgradilo na milijone kvadratnih metrov nakupovalnih centrov. Poneumljamo jo z izbrano literaturo tipa ''kako najti pravega moškega'' ali ''kaj narediti, da bom zanj sexy in lepa''. Po eni strani ji peremo možgane z mehiškimi nadaljevankami, po drugi strani pa jo prepričujemo, da bo feminizem rešil svet. Brez besed opazujemo, ko si prebadajo nos, ustnice, jezik, sramne ustnice, popek, ker želijo ugajati moškemu. Uničujejo si zdravje in tudi naravno lepoto, ko si ustavljajo silikonske vložke v prsi. Prepogosto živimo v utvari, da je vse, kar ženska potrebuje za srečo doktorat, potovanja, stanovanje, visoke pete in pes, ki jo bo počakal v samotnem stanovanju. Pri moških premalokrat iščejo srce in dušo, prepogosto  izberejo tistega, ki zna oviti okoli prsta z zunanjimi atraktivnimi atributi.

Sodobna ženska zlepa ni zadovoljna ženska. Izpolnjena. Pocrkljana in ljubljena. Bojim se, da se tudi današnja ženska prepogosto joče, podobno kot so se jokale babice, le razlogi za solze so drugačni.

 

- 

CITAT:

Pravijo, da je Bog že vedel, zakaj je ustvaril žensko. Včasih je res ni lahko razumeti in ljubiti, a kljub temu bo, če znamo na pravi način zaigrati na njene občutljive strune, zazvenela z vso mehkobo, toplino, ljubeznijo in naklonjenostjo.