JUTRI 2052

Karmen (1964) :«Pa bom še jaz povedala svojo zgodbo. Poročila sem se pred 30 leti. Dekle iz bloka, ki je šlo na kmetijo. Takoj sem začela delati in se učiti. Kljub temu da sem se vsega lotila, nisem nikoli dobila priznanja od moževe primarne družine, še manj od njega. Me niso nikoli sprejeli, mož pa se nikoli ni postavil zame. Njegovo načelo je bilo:''Daj mir, da bo mir pri hiši.''  In sem ga dala. Popolnoma sem se mu (jim) podredila. Stregla možu, njegovim staršem, sestram in kmetiji.  Če nisem bila pridna, me je mož nadrl. Dovolil je, da mi je njegova sestra rekla:''Nimaš nobene pravice. Tu sem jaz doma, ti si pa k hiši zgolj prišla !'' ''Ti moraš biti meni tiho, jaz pa tebi tiho ne bom!'' Mož me je nadrl, ker nisem postregla drugi sestri, ki je prišla na obisk k tastu. Bilo je narobe, ker sem šla v hlev, kjer sem morala sama poskrbeti za 15 glav živine, vključno z molžo. Molzla sem na roke. ...

Ponatis izide septembra 2019 Torek, 4. september 1965 Draga teta Zinka, najprej se vam lepo zahvaljujem za vaše pismo, ki sem ga bila zelo vesela. Lepo, da me vabite k sebi v Trst, vendar ne vem, če me bo mama pustila. V šoli imamo veliko učenja, jutri pišemo fiziko, v četrtek pa matematiko. Nočem dobiti slabe ocene, da ne bodo doma jezni. Ko bom velika, bom pisateljica, če pa to ne, bom risala pohištvo. Sedaj pa moram nehati s pisanjem. Čaka me še veliko dela. Lepo vas pozdravljam in se veselim srečanja z vami. Vaša nečakinja Alenka Petek, 20. December 1965 Draga moja Alenka, oprosti, ker se ti nisem nič oglasila. Zato pa ti sporočam veselo novico: če mi bodo na konzulatu potrdili papirje, pridem v soboto, 26. decembra, na obisk. Prinesla ti bom zlato verižico, ki sem ti jo obljubila. Ves dan bova lahko skupaj,   klepetali in se lepo imeli. Lahko mi boš pokazala svoje zvezke, če boš želela. Veliko sva si že pisali in zato je prav, da te končno tudi ob...

Žiga Jeršič , učenec 2. razreda OŠ v Žireh je napisal svojo prvo knjigo. Ne, ne, nič posebnega ni, da ne boste mislili, da se je morda že rodil novi ''Drago Jančar''! :-) Je pa knjigica posebna zato, ker je v njej zbrana dečkova ustvarjalnost, ki jo je dnevno, skozi šolsko leto,  beležil v dva velika zvezka A4 formata. To verjetno že sami veste, da je - kljub temu, da ima prav v tem obdobju otrok izjemno bogato domišljijo - v okviru šolskega sistema za razvoj le-te bolj slabo poaskrbljeno. Tako imenovanih ''prostih spisov'' danes skorajda ne poznajo več! Žiga je skoraj vsak dan napisal kratko zgodbico iz najmanj sedmih stavkov. Naslove si je največkrat izmislil sam. Na knjigico je zelo ponosen, saj je šele takrat, ko jo je držal v roki, dojel, kako resničen je lahko pregovor: Kamen na kamen- palača....   Mislim tudi, da bodo knjigo, v kateri je več kot 8.000 besed, 44.000 znakov in 850 vrstic z veseljem vzeli v roke tudi starši. V njej bod...

9. Ančka Vrsto let, točneje od 15. avgusta 1995, stanujem na Linhartovi ulici 55 v Zadobju pri Ljubljani. V enem od blokov, ki so jih naredili kmalu po drugi svetovni vojni, sem si kupil garsonjero. Pravzaprav je bilo stanovanje na začetku enosobno, a sem podrl dve vmesni steni, ker sta mi šli na živce. Stanovalec, ki živi nad mano /dr. Perjed, predstojnik Pediatrične klinike/ me je sicer zatožil pri gospe Marjani Kovač na oddelku Javnega stanovanjskega sklada , vendar brezuspešno, ker steni nista bili nosilni. Za povrhu ta gospa sploh ni bila pristojna za reševanje te pritožbe. Dr. Perjed je čudak od glave do pete. Ima več sto čevljev, ki jih pušča na hodniku in stopnišču. Zloženi so po barvi in po uporabnosti. Ko stopim iz dvigala, si lahko odpočijem oči na spomladanskih čevljih. Pravili so, da jih   kupuje v Milanu in menda sta bila z direktorico uprave banke, kjer delam, nekoč zelo dobra prijatelja. Zaradi mene sta se lahko tudi srečevala v kakšnem hotelu,...