JUTRI 2052

Presrečna sem!   Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že tri leta med bralci in v knjižnicah  - ne boste verjeli- še zmeraj med najbolj izposojenimi ter rezerviranimi knjigami za odrasle ! Kako lepo! Takšne izjemne časti je deležno malokatero knjižno delo!   NAJBOLJ BRANE KNJIGE - 2016 Hvala vsem, ki jo berete, hvala vsem, ki ste jo kupili. Hvala vsem, ki zgodbe prenašate na mlade rodove! Pravijo, da je ta knjiga v slovenskem prostoru, na področju medsebojnih odnosov, naredila pravo malo revolucijo! Mar ni lepo to slišati? Ogenj, rit in kače niso za igrače je knjiga, ki mnoge šokira, a jih tudi zdravi. Doživela je že več kot 10 dotisov, z njo pa je Milena gostovala na več kot 410 literarno-pogovornih večerih. Srečanja so prav posebna doživetja, saj nas prepričajo, da vedno novim in novim skrivnostim, ki so bile zamolčane, ni videti konca. ''Stare'' zgodbe nas sicer šokirajo, po drugi strani pa tudi dajejo številne odgovore na vpraša

 Od srca sem hvaležna knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je v Slovencih prebudila toliko raznolikih spominov na preteklost. Vsak od njih je velika, neponovljiva dragocenost, ki bi izginila, če te knjige ne bi bilo. Stric Frido: Iz otroštva pa mi je v spominu ostal dogodek, ko me je ata peljal vpisat v šolo. Posadil me je bicikl, na štango , saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja, ter poštevanke do 20. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil zelo ponosen. Imeli smo navado, da smo na praznik Sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati . Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo...   Potem se je začela vojna. Oče je, bolj kot mene, za delo ponu

Mladi, ki so šli skozi intenzivno pralnico možganov našega javnega šolstva, so prepričani, da v socializmu ni bilo ne radodajk, še manj klošarjev. Pa so bili in niti jih ni bilo tasko malo! Preberite odlomek iz zgodbe, ki mi jo je zaupal nekdanji ‘’mož postave’’. ***** V naši stolpnici so se naselile Ukrajinke. V VII. etaži bloka, kjer imava stanovanje tudi midva z ženo, se je neka družina odselila. Svoje stanovanje, ki je sosednje našemu, so oddali v najem podnajemniku, ki naj bi bil zaposlen na nekem Ministrstvu. Na stara leta sva bila z ženo- hočeš nočeš vsaj z ušesi in očmi ''soudeležena'' pri »mobi seksu«. Včasih smo za tovrstno dejavnost uporabljali čisto druga imena. Danes govorijo o masaži celega telesa, vendar, kolikor se jaz razumem, je tu v igri čisto navadna kurbarija. Nekdaj so fantje hodili na »fuk patruljo« le zvečer. Mobi seks pa poteka sredi belega dne. Moderni časi, moderni izrazi, moderne navade!?

Razlog zato, da se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo. Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih. Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici pa vsaj na videz. V resnici pa se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-teh občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni. Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', katerim ne znajo ubežati. Eno takšnih družin poznam pobliže. Hiša, četudi jo je zob časa dodobra načel, že po svoji zunanjosti priča, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, ki so povojni čas usodno zaznamovali tudi s svojo za

Družinska zapuščina, 1. del V človekovi naravi je, da se tistemu, česar ne pozna, pogosto čudi. Še pogosteje se dogaja, da se ne le čudi- tudi obsoja. Da je temu res tako, me je prepričeval Ludvik, ki je po spletu različnih slučajev začel raziskovati usode prednikov o katerih so se znotraj družine ustvarjale različne, med seboj nasprotujoče zgodbe. Vsak pa se na koncu strinja, da bi morali poznati življenje prednikov, če želimo razumeti lastno ''sedanjost''. ''V naši družini je že desetletja veljalo, da so, na primer, mojega strica Janeza, ki se je leta 1921, komaj dvanajstleten, kmalu po prvi svetovni vojni, v imenu sorodnika, ki je bil gostilničar, odpravil na Dolenjsko po sod vina, ubili. Nikoli ni prišel do cilja, ljudje so našli le voz in konja, ki je bil privezan za drevo. Janez je izginil neznano kam. Govorice o njegovem izginotju so bile različne: od tega, da so ga fentali in truplo nekje zakopali do tega, da si je sodil sam,