Razmišljanje- tik pred polnočjo

-
Pierre-Yves Petit, aka 'Yvon.'
 
Božič, kot že morda sami veste, izreka odločilno besedo o človeku, ki je ljubljen, svoboden in sposoben iti proti dobremu. Ta beseda upanja se skriva v vseh voščilih, ki si jih izmenjamo, in je smisel vseh darov, ki si jih podarimo. Želja, ki si v teh dneh izmenjujejo lastnike, je nešteto.
 
A pogosto – če z njih odstranimo blišč, spoznamo, da nam manjka le pridnih rok in zdrave kmečke pameti, pa bi se skrite želje hitreje in bolj odločno udejanjale. 

Manj, ko se bo verjelo ''ezoteričnim rešiteljem naše duše'', več moči nam bo ostalo, da se bomo sami- z lastnimi rokami vnovič dvignili na noge. Zato vam polagam na srce: ne nasedajte tistim, ki vam prodajajo ''deset korakov do sreče''. Stran vržen denar! Lepo bi tudi bilo, če bi ves čas imeli pred očmi: tisti, ki nas je še včeraj tepel in maltretiral, ne more biti naš rešitelj, četudi nam obljublja nebesa na zemlji. 

Ko je rekel Bog ''vstani in hodi'', tega ni mislil dobesedno, temveč je želel spodbuditi vse tiste, ki nenehno ''čakajo'', da sami vzamejo svojo usodo v roke!
Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, iz sonca med oblaki in ošpičenih prekelj, ki letijo izpod neba. Zato je treba kdaj tudi malo potrpeti, stisniti zobe in narediti vse- tudi nemogoče, da se izkopljemo iz težav. 

Pogosto mi je žal, da je le december tisti mesec, ko glasno, ne da bi nam bilo nerodno, želimo deliti dobroto. Naj se ta mesec razpotegne čez vse leto!
 Sreče nam ne prinesejo všečki, niti je ne kupimo v trgovini. Sreča nima čisto nič opraviti s celofanom- zgolj z našim srcem in dušo. Lepo bi bilo, če v tem adventnem času več odpuščamo, a lepo prosim – nikar ne smemo tudi pozabiti, ker se zgodovina zaradi človekove brezbrižnosti, naivnosti in pišmeuhovstva strašno rada ponavlja! Je pa konec decembra tako ali drugače vedno pravljičen. 

Žal opažam, da državljani tudi na današnji dan, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti obilno pljuvajo po obličju domovine. Če bi večkrat pljunili v roke kot na tla, bi bilo drugače.
Kljub preštevilnim enim in istim božičnim filmom (zlati ste, da Dolino miru vrtite prav na Dan samostojnosti. Vem, da ste žleht, a da ste toliko…?!?), s katerimi leni in nedomiselni uredniki zapolnjujejo tv- programe, pa se zdi, da sta Božič in plebiscit, dve stvari, ki jih Slovenci ne znamo dovolj ceniti. Pri praznovanju božiča je danes v ospredju vse, samo na pravo sporočilnost tega velikega krščanskega praznika iz leta v leto bolj pozabljamo. S potrošništvom- ob pomoči Rudolfa in Božička pa še dodatno peremo možgane velikim in malo manjšim otrokom.

Ugrabljen postaja tudi 26. december, dan, ko so leta 1990  slovesno razglasili izide plebscita. Za samostojno in neodvisno državo je glasovalo 1.289.369 volilnih upravičencev ali 88,5 odstotka volivcev. To je bil izjemen dan, ko se je prvič po letih represivnega enopartijskega sistema slovenski narod odločil demokratično. Žal se danes, po 26 letih zdi, da postaja manjšina okoli 10 odstotkov ‘petokolonašev’, ki so glasovali ''proti'' – vedno močnejša. Simboli in tudi razmišljanja ter sprevržene ideje prejšnje države v javnosti niso več redkost – srečujemo jih na vsakem koraku. In kar je najbolj žalostno: te anomalije več kot toliko ne motijo niti 88,5 odstotka državljanov, ki so glasovali ''za''. Podobnost s S. Korejo, kjer verjamejo, da je Kim Jong-Il izumil hamburger, neporočena ženska pa ne more zanositi, ni zlonamerna, niti naključna!

Še na eno zlo moram omeniti, ker ne bi bilo prav, da bi čezenj pokrivali praznični- božični celofan.
To pa je bila vožnja smrti v ponedeljek zvečer sredi božičnega sejma v Berlinu. Izprijeno barbarstvo je bilo grozljivo in neodpustljivo, vseeno pa ne bi smeli pozabiti, da so maroški obveščevalci nemške kolege že septembra in oktobra opozorili, da bi lahko 24-letni Tunizijec Anis Amri pripravljal teroristični napad.

 Za kakšen mimobežni trenutek se namreč zdi, da tisti, ki bi morali ukrepati, sedijo in brezbrižno čakajo. Kot bi imeli zvezane roke ali pa bi bili plačani zato, da jim je vseeno.

Naključje je že skozi vso človeško zgodovino temelj njenega razvoja. Lahko pa tudi temelj njenega propada.
Izbira je naša.
Pa srečno


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več