Nekaj zanimivih zapisov
O intimnem življenju nekoč je bilo v preteklosti na ''teoretičen'', predvsem pa z ogromno žlico moraliziranja, nekaj že napisanega.
Pripovedovalci v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače skozi zgodbe pripovedujejo o zelo podobnih izkušnjah naših prednikov, celo tistih, ki so živeli v poznih 50. letih prejšnjega stoletja.
Drobci, ki vam jih ponujam v branje, me še dodatno prepričujejo, kako pomembno je, da tudi danes poznamo ''intimno'' zgodovino v lastni družini.
Travme, značilne za začetek 20. stoletja, so, žal, še zmeraj prisotne v marsikateri slovenski glavi.
O»prvi« poročni noči in problemu vzgoje v popolni nevednosti je
Henrik Tuma že leta 1913 v razpravi Problem seksuelnosti, takole zapisal: »Morda se nikjer ne kaže vzgoja tako nesmiselna kakor ob svatbi. Vsa hinavščina vzgoje in poroke je takrat koncentrirana. Simboli čistosti, nedotakljivosti, svetosti obredov, rodbinske čustvenosti po eni strani, potem pa brez prehoda živalski napad moža v poročni postelji. Zgodovina zakonskih zvez kaže, da je vzrok nesrečnim zakonom največ nepoznavanje spolnih funkcij in materinstva. Dekle ne pozna pred zakonom drugega nego abstraktno, čisto ljubezen do idealnega moža, ki eksistira le v fantaziji ne pa v istini, ne pozna spolnega občevanja in je pretirane sramežljivosti. Vpliv prve brutalne noči – in mesto simpatije nastopi antipatija – razočaranje.«
*************
Thomas Laqueur pa ugotavlja: »Nič več nismo povezovali mest užitka s skrivnostjo vlivanja življenja v materijo.
Seksualni užitek je posledično vedno bolj postajal predmet patologije, nepotreben in škodljiv stranski učinek razmnoževalnega akta, ki se mu vdajajo šibki in nravno pokvarjeni ljudje. Če že komu, se je spolni nagon kot potreba priznaval moškemu. Ženska naj bi bila aseksualna, njeno popolno osebnostno izpolnitev pa naj bi predstavljalo materinstvo in urejeno gospodinjstvo. Seksualnost je postajala nekaj odmaknjenega, nepoznanega in tudi nevarnega.''
**************
Nemški zdravnik Iwan Bloch, na začetku 20. stoletja:'' Oblikovala se je
vzgoja, ki je skušala otroke »zaščititi« tako, da jih je o zadevah spolnosti skušala
ohranjati v popolni nevednosti, na ta način pa (vsaj po prepričanju mnogih) v
stanju nedolžnosti. Obsežna pedagoška literatura je zato vzgajala v strahu pred
spolnostjo, ne da bi dejansko sploh govorila o njej, saj bi že tako govorjenje lahko ustvarilo pohujšanje. Besedišče, ki so ga uporabljali, je zato govorilo predvsem o nečistosti, grehu mesa, Onanovem grehu, blatu umazanije in podobno. Omenjali so tudi smrt, ki je lahko doletela posameznika zaradi splošnega moralnega in telesnega propada, če je spolnost povezoval z užitkom.''
*********************
Čutiti je bilo strah pred 'prebuditvijo spolne želje', ki bi jo izzvala topla voda, in strah pred samoto, ki jo dopušča kad.« Kopel je bila še v času pred 2. svetovno vojno nevarna,
Anton Pesek (1908) piše o svojem sošolcu takole:''Bil je nekoliko melanholične narave in včasih ga je objela taka žalost, da mu je srce razjedal obup in črne misli so mu rojile po glavi, da si je parkrati hotel vzeti življenje, a vselej sem še o pravem času izprevidel njegovo namero ter ga odvrnil. Zadnji čas v ljudski šoli je sploh postal čuden. Prav vesel ni bil nikdar, vedno je bil nekako plah, a zadnji čas je postal zamišljen in pri pouku dostikrat raztresen. Pestile so ga žalost, raztresenost in temne misli na samomor.Pri maturi je padel in to ga je tako potrlo, da je njegova obupanost zopet zavladala nad njim. Končno se mi je izpovedal, da so tako on kot ostali njegovi bratje postali razuzdani zaradi izprijene pestunje, ki jih je varovala. Navadil se je razuzdanosti in bil že kot otrok nečistnik! Postal je onanist, to je, da je delal grd greh
ker napeljuje k slabim mislim. Človeka lahko izpridi.Na kmetih je »pretirana« skrb za čistočo in urejenost veljala tudi za znamenje pomehkuženja. Revnejši sloji v mestih pa kakšnih posebnih možnosti za redno higieno niti niso imeli.
*****************
V knjigi Solitary Sex (izdana v N. Yorku 2003), med drugim piše:»Samozadovoljevanje tisočletja ni predstavljalo ne vem kakšne teme, šele
Pravilnik Škofijskih zavodov sv. Stanislava v Ljubljani iz začetka 20. stoletja dokazuje, kako pomembna je bila sramežljivost kot pojem:''Stroga sramežljivost je bistvena poteza plemenitega značaja, da se imenuje 'podlo' vse, kar ji nasprotuje. Zato naj se med gojenci nikdar ne čuje beseda, ki bi le količkaj žalila sramežljiva ušesa. Kdor bi pa zoper sramežljivost kakorkoli grešil, se takoj izključi iz zavoda.''
na začetku 18. stoletja - trajalo je potem tudi v prvi polovici 20. stoletja, je ''zaskrbljenost nad pojavom pripeljala skoraj celotno medicinsko stroko do prepričanja, da masturbacija lahko povzroči hrbtenično tuberkulozo, epilepsijo, mozolje, norost in ostale duševne bolezni, splošno hiranje in stotine ostalih bolezni.«
****************.
*********************
Henrik Schreiner: O seksualni vzgoji (1910): ''Edini namen spolnosti je spočetje otrok, zato je uporaba spolnega nagona v namene, ki ne služijo njegovi naravi, je zloraba, je nenravnost. Da pa bi otroci to dovolj hitro doumeli in resnic o dogajanju v spalnici ne bi pobirali od raznih izprijencev in s tem oskrunili čisto otroško dušo, je tudi v teh rečeh potreben pouk.''
***************************
Janez Trdina je v svojih spominih opisal tudi lasten (?)padec v »skrivni greh samooskrumbe«. Padec naj bi povzročili predvsem nemški ljubezenski romani, ki so »dražili zbujeno naravo«. Kljub temu, da je padel v greh in ga očitno preživel brez trajnejših poškodb, je v spominih pisal o padcu v brezno in zverinsko pohotnost. O možnih nasledkih, ki doletijo revčke, ki padejo v greh, pa je zapisal: »Zapusti jih spomin, zdrava pamet gine, gubi se volja in veselje do učenja, do vsakega resnega dela. Truplo zelene mladosti. Upadejo mu lica, zatemne oči, rast zastane, tresoča se roka in noga kaže grešnika vsakem sosedu.«
******************************
Anton Pesek (1908) piše o svojem sošolcu takole:''Bil je nekoliko melanholične narave in včasih ga je objela taka žalost, da mu je srce razjedal obup in črne misli so mu rojile po glavi, da si je parkrati hotel vzeti življenje, a vselej sem še o pravem času izprevidel njegovo namero ter ga odvrnil. Zadnji čas v ljudski šoli je sploh postal čuden. Prav vesel ni bil nikdar, vedno je bil nekako plah, a zadnji čas je postal zamišljen in pri pouku dostikrat raztresen. Pestile so ga žalost, raztresenost in temne misli na samomor.Pri maturi je padel in to ga je tako potrlo, da je njegova obupanost zopet zavladala nad njim. Končno se mi je izpovedal, da so tako on kot ostali njegovi bratje postali razuzdani zaradi izprijene pestunje, ki jih je varovala. Navadil se je razuzdanosti in bil že kot otrok nečistnik! Postal je onanist, to je, da je delal grd greh
sam s seboj in ta kuga mu je razjedala dušo in srce. Poskusil je sicer odnehati, a
greh mu je preveč prešel v kri in meso.''
************************
-
Komentarji
Objavite komentar