Orati ledino in se ne ozirati na polena

Samo Slovenec lahko ve in razume obenem, koliko truda, naporov in vztrajnosti sem potrebovala, da se je začelo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače - brati. 

In koliko dodatnega časa je bilo potrebnega, da se je o njej začelo govoriti!

Včasih mi reče kdo – in to po lepi slovenski navadi – da se mi že ''splača'', drugače tega ne bi tega počela!
Kršen matiček, kako me takšne, poniževalne besede, izrečene zviška - prizadenejo!

Seveda se mi ''splača'', in to vsaj toliko, da se pokrijejo stroški za bencin, a to sploh ni ''to'', kar me žene, da o knjigi govorim, jo priporočam in jo predstavljam povsod tam, kjer me povabijo.
Presrečna sem, ker po dveh letih že lahko rečem, da je knjiga, ki je na področju človekove intime orala ledino, začela ''premikati bregove''. 

Si morete misliti, kako vesela sem, ko mi povedo, da se o njej pogovarjajo tudi tisti, ki je niso prebrali?
Ni lepšega, ko mi napišejo, da so knjigo – namesto običajnih nageljnov – kupili babici, mami, teti. Če še dodajo, da so se potem skupaj usedli za mizo in prisluhnili zgodbam in še ne tako oddaljenih časov o tem, kako so se nekoč imeli radi, kako so živeli, mi polepšajo dan.
Upam, da bodo knjigo podarjali tudi ob Materinskem dnevu!
 
Danes že lahko rečem, da je knjiga pripomogla k temu, da je ''duh ušel iz steklenice'' in da nas v prihodnje ne bo več sram, če bo pogovor nanesel na intimne trenutke mam, babic in prababic.
Namreč: vedno več jih je, ki se že zavedajo, da jim moje zgodbe pomagajo, da v krogu družine marsikaj razumejo, lahko celo odpuščajo.

Ko sem začela zbirati zgodbe, se mi ni še niti sanjalo, da bom nekoč napisala knjigo. Z njimi sem ''zdravila'' svoje lastne travme iz otroštva in mladih let. 

Prepričana sem, da bodo v prihodnjih letih sledile še kakšne druge raziskave, ki bodo moje delo dopolnile in ga nadgradile. 

Tako je prav in tako mora biti. 

**Če boste imeli čas, vas vabim v Velenje, v sredo, 16. marca, ob 18. uri.
http://www.velenje.com/PRIREDITVE2.php?id=2688

**Lahko se srečamo tudi v Podutiku, v tamkajšnji cerkvi, v četrtek, 17. marca, ob 20. uri.

**Medse so me povabili tudi upokojenci iz Kranja.
 Pokramljali bomo v petek, 18. marca, ob 17. uri na Tomšičevi 4 v Kranju.

Samo Slovenec lahko ve in razume obenem, koliko truda, naporov in vztrajnosti sem potrebovala, da se je začelo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače - brati.
In koliko dodatnega časa je bilo potrebnega, da se je o njej začelo govoriti!
Včasih mi reče kdo – in to po lepi slovenski navadi – da se mi že ''splača'', drugače tega ne bi tega počela!
Kršen matiček, kako me takšne, poniževalne besede, izrečene zviška - prizadenejo!
Seveda se mi ''splača'', in to vsaj toliko, da se pokrijejo stroški za bencin, a to sploh ni ''to'', kar me žene, da o knjigi govorim, jo priporočam in jo predstavljam povsod tam, kjer me povabijo.
Presrečna sem, ker po dveh letih že lahko rečem, da je knjiga, ki je na področju človekove intime orala ledino, začela ''premikati bregove''. Si morete misliti, kako vesela sem, ko mi povedo, da se o njej pogovarjajo tudi tisti, ki je niso prebrali?
Ni lepšega, ko mi napišejo, da so knjigo – namesto običajnih nageljnov – kupili babici, mami, teti. Če še dodajo, da so se potem skupaj usedli za mizo in prisluhnili zgodbam in še ne tako oddaljenih časov o tem, kako so se nekoč imeli radi, kako so živeli, mi polepšajo dan.
Upam, da bodo knjigo podarjali tudi ob Materinskem dnevu!
Danes že lahko rečem, da je knjiga pripomogla k temu, da je ''duh ušel iz steklenice'' in da nas v prihodnje ne bo več sram, če bo pogovor nanesel na intimne trenutke mam, babic in prababic.
Namreč: vedno več jih je, ki se že zavedajo, da jim moje zgodbe pomagajo, da v krogu družine marsikaj razumejo, lahko celo odpuščajo.

Ko sem začela zbirati zgodbe, se mi ni še niti sanjalo, da bom nekoč napisala knjigo. Z njimi sem ''zdravila'' svoje lastne travme iz otroštva in mladih let.
Prepričana sem, da bodo v prihodnjih letih sledile še kakšne druge raziskave, ki bodo moje delo dopolnile in ga nadgradile.
Tako je prav in tako mora biti.
**Če boste imeli čas, vas vabim v Velenje, v sredo, 16. marca, ob 18. uri.
http://www.velenje.com/PRIREDITVE2.php?id=2688
**Lahko se srečamo tudi v Podutiku, v tamkajšnji cerkvi, v četrtek, 17. marca, ob 20. uri.
**Medse so me povabili tudi upokojenci iz Kranja. Pokramljali bomo v petek, 18. marca, ob 17. uri na Tomšičevi 4 v Kranju.