Prigode iz Zakajčkove ulice

Kdaj se klovni še bolj smejijo

Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava.

- Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je žgolelo majceno, boso bitje, ki  je skakalo po rosni travi. Sonce, ki se še ni niti dobro zbudilo, je zagledalo Žigo.

- Hej, ali ne moreš spati?

- Ne morem, je veselo začebljal deček.

   Zamahnil je z dlanmi.

- Rože cvetijo in trava se umiva v rosi. Ptice pojejo na ves glas in-poglej!  Čebela

   leta s cveta na cvet!

   Dečkov radostni smeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo  je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer so spali njegovi prijatelji.

- Pa je res lep dan! je vzkliknil Gal, ko je pogledal skozi okno.

- Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico.

- Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom.

Na njivi se je za hip pokazala drobna črna glavica. Potem se je hribček zemlje razmaknil in krt je prilezel na plan.

- Poglej, poglej, je zagodel, sonce je že visoko, jaz pa sem komaj pričel riti pod zemljo.

- O, la, la , la, so zapele mravlje, sklenile krog in se zavrtele.

- Kje si muren, črni godec?  Pridi in nam zaigraj!

Črni muren je privlekel gosli, zmajal z glavo in začirikal:

-Kdo je že videl, da bi mravlje rajale, plesale in se smejale? Tu nekaj ni v redu.

A vseeno je zaigral najbolj poskočno pesem, kar jih je znal. Mravlje so postale še bolj razposajene in delo jim je šlo   veliko hitreje od rok.

- Mar se smejimo samo takrat, ko smo veseli?  je razglabljal Gal.

- Moja mama pravi, da včasih hočemo s smehom skriti, če nam je hudo, je dodal po krajšem razmisleku.

- Kaj res? Tega pa nisem vedela, se je oglasila Tanja, ki je trgala marjetice in jih spletala v venec.

- Zadnjič sem se smejal, ko se je Gal prevrnil s kolesom. Hi, hi, hi, bilo je res smešno, ko se je obrnil v zraku in potem telebnil na tla, je nadaljeval Žiga in se ponovno začel na ves glas smejati.

- To … to.. to sploh ni smešno, se je razjezila Tanja.

-Gala je takrat zelo bolelo, dobro se še spomnim. Odrgnil si je kolena do krvi.

- O, pa je bilo smešno ….. ha, ha, ha, kako se je cmeril …. In kako je motovilil sem in tja … ha,

  ha, ha ….počil bom od smeha, ni odnehal Žiga in se držal za trebuh

- Sram naj te bo, so ogorčeno vzkliknili prijatelji. Spogledali so se, potem pa so se obrnili in

  odhiteli na drugo stran ulice.

Iz trgovine z igračami je stopil klovn. Imel je pisana oblačila in velika  poslikana usta.

Na pločniku je naredil preval in poskok, potem pa je pričel metati v zrak žogice. Mimogrede jih je spretno lovil.

- Kako zabavno, so vzkliknili otroci.

- Prav posrečeno, je začivkal vrabček in priletel bliže, da bi bolje videl.

  Od nekod se je vzela še Kaja, se postavila na zadnje noge in zaplesala. Klovn je

  zaigral na orglice, da so otroke zasrbele pete. Zaplesali so in se razposajeno prekopicevali

  sem in tja.

Tudi Žiga se je pritihotapil bliže. Skril se je za bližnji vogal in jih opazoval.

  Še zmeraj se je po tihem hihital, toda nič več navdušeno kot pred nekaj minutami.

- Nekaj sem ga polomil, si je rekel čez čas.

- Nagrbančil je čelo in postajal vedno bolj zamišljen.

Prijatelji so ga opazili, toda obrnili so se stran.

- Krasen klovn, kaj pravite? je previdno začel Žiga in si vtaknil roki v žep. Pogledal je zdaj enega, zdaj  drugega. Toda nihče mu ni odgovoril.

-Pa nič, je jezno zarobantil. Z vso ihto je brcnil  kamen in vnovič stekel stran.

  Klovn se je začudeno vzravnal in gledal za njim. Potem se je prijet za trebuh in pričel

  poskakovati okrog otrok, ki so se drenjali okrog njega.

  Žiga se ni niti enkrat ustavil. Po licu so mu pričele teči solze.

- Sem ga pa res polomil, je premišljeval, medtem ko je sunkovito lovil sapo.  Ves zadihan se je zavalil na štor, ki je molel iz podrasti. Obraz je zajel med dlani in na tisoče misli se mu je pričelo poditi po glavi.

- Mogoče pa res ni bilo lepo, ker sem se smejal Galu. Mh, kako bi se meni  zdelo, če bi se mi kdo takole smejal? Ja, premikastil bi ga, častna beseda, niti za trenutek ne bi premišljeval. Saj se mi Gal smili ne rečem. Priznam, da ni bilo lepo od mene, ker mu nisem pomagal. Najbolje bo, da ga poiščem in se mu opravičim. Ja, tako bom naredil! Mogoče bomo potem spet prijatelji, kdo ve?

Žigi se je globoko oddahnilo. Kar naenkrat se je počutil lažjega. Poskočil je visoko v zrak in se prekopicnil v travi. Potem se je spustil navzdol po hribu, in ves zasopel zavil v Zakajčkovo ulico. Prijatelji so se še zmeraj drenjali okoli klovna in se smejali. Držali so se roke, kot bi se bali, da bi se kdo izmed njih ne izgubil.

Žiga je poiskal Gala in položil dlan na njegovo ramo.

- A, ti si, je rekel deček, ko se je za hip ozrl nazaj. Žiga je pokimal. Niti besede ni mogel

  iztisniti iz sebe. Nenadoma se mu je zazdelo, da se mu je v grlu naredila ogromna kepa, ki

  se je večala in večala.

- Oprosti, je začel, nisem se ti smejal zanalašč … veš …  kar tako je prišlo … ampak

  …. sedaj … ko sem razmislil …. ja … sedaj sem prepričan, da ni bilo prav … saj mi ne zameriš?

Galu so se zasvetile oči.

- Je že pozabljeno, je vzkliknil in prikimal. 

- Gremo na piškote k teti Mici?  je vprašala Tanja.

   Klovn pa je še zmeraj plesal in risal smeh ter trosil vesele iskrice okrog sebe.