Google+ Followers

četrtek, 07. februar 2013

sal okoli vratu in Nace

Soseda Mica je le za ped odprla vrata, toliko, da sem lahko smuknila skoznje.
''Ja, kaj ti pa je?'' se začudim, ko jo zagledam pred seboj, ovito v topel šal okoli glave in še v plet, ki ji je mahedral okoli bokov. Zmaje z glavo, potem pa z roko pokaže na grlo, globoko vzdihne in se s težavo spravi nazaj na kavč, pod tisoč in eno odejo.
Vem, da trmasta kot je, noče iti k zdravniku. ''Saj je samo prehlad, nič drugega,''sitnari, ko ji potegnem toplomer izpod podpazduhe in se jezim nanjo, ker je tako presneto svojeglava.
''Tudi moja mama ni nikoli videla zdravnika od blizu, pa je dočakala 103 leta,'' še navrže in mi da vedeti, da bo z zdravili ali brez njih prehlad trajal teden dni. In nič več. ''Toliko se poznam, saj sem že stara in izkušena,''doda.
V njeni kuhinji, kjer je običajno vladal red, je bilo tokrat povsem drugače. Obstala sem pri vratih, kajti videti je bilo, kot bi treščilo vanjo.
Nace se je motovilil okoli štedilnika in nebogljeno poskušal  pobrisati mleko, ki je prekipelo. Po tihem je bentil, češ, kaj mi je tega treba, saj Mici itak nič ni, ona je zmeraj zdrava, samo dela se, da je bolna.
''Edini revež pri hiši sem jaz,'' sem ga slišala reči, ''tišči me v želodcu, zgaga me peče, prostata mi nagaja, z ledvicami je nekaj narobe, pa še piva je zmanjkalo, zaprmej.'' Malo je manjkalo, pa bi se, kljub vsemu, na glas zasmejala.
On, revež ubogi, že dva dni ni nič poštenega jedel, skratka, vsak čas bo umrl od lakote, pa tega ne bo nihče opazil. Ko mu pripravim nekaj za pod zob, je brž boljše volje, zadovoljno se smehlja in treplja po trebuhu, nič nima proti kavici, ki jo prav tako postavim predenj.
''Kje Mica hrani žajbelj?'' ga pobaram, ko že nekaj minut zaman odpiram škatle po policah. Nemočno skomigne z rameni, sanja se mu ne, o čem ga sprašujem. Z nemalo potrpežljivosti najdem vrečko s čajno mešanico v košu za smeti.
''Nace je verjetno mislil, da je kakšna posušena trava, pa jo je odvrgel,'' me prešine, medtem ko eterični vonji, ki napolnijo kuhinjo, pobožajo po pljučih. Mica se hvaležno nasmehne, ko ji stisnem skodelico v dlani. Čaju sem dodala še malo limonine melise in materine dušice, za boljši okus. Pa domač med in podžgan sladkor z limono.
Mica se pokrije čez glavo, ko na široko odprem okna, da v zatohel prostor vdre polno naročje svežega zraka. Potem na radiatorje postavim dve ali tri posode čajne mešanice, ki s svojim blagodejnim vonjem kmalu pripomorejo, da Mica lažje zadiha. Medtem ko si preoblači prepotena oblačila, vržem pest zelišč še v blazinico, ki jo tudi polikam, da je prijetno topla, preden si jo položi na prsi. Hladen, a ne premrzel obkladek na čelu je deloval kot balzam. Motne oči so se ji počasi zbistrile in skozi utrujeno telo, ki mu je povišana temperatura dodobra prišla do živega, je zavela nova energija.
Srce mi je poskočilo od veselja, ko sem jo slišala reči, če bi lahko dobila malo korenčkove juhe z obilo zdrobljenega česna. Lakota je namreč prvi znak, da gre bolniku na bolje.
''Upam, da si poskrbela za Naceta, da ne bo, revež, lačen,'' je bila njena naslednja misel.
''Že vidim, da ti ni hudega, če prej misliš na druge kot nase,''sem se poskušala razjeziti, a je Mico ponovno napadel kašelj, zato sem hitro odnehala.
Medtem ko sem kuhala juho,se je Mica usedla za mizo, se pokrila z rjuho in zadovoljno godla, ko ji je zdravilna sopara na široko odpirala dihalne poti.
Korenčka je bilo v kleti še dovolj. Ker je bil prostor teman in ravno prav vlažen, je bilo korenje sočno in čvrsto. Juhi sem dodala še nekaj strokov česna, ki širijo žile. In malo masla za boljši okus. Kremasta, zlato rumena zmes ni le omamno dišala, zdelo se mi, kot bi se vanjo ujelo sonce.
Kaj, ko bi poskusila še s solno kopeljo?'' me vpraša, medtem ko se pripravlja, da se usede za mizo.
Nasmehnila sem se. V sili, ko nas obišče bolezen, se spomnimo domala vseh receptov starih mam. Poskusimo to in poskusimo ono, mar ne?
Poskusiti pač ni greh, ali pač?
Zunaj je naletaval sneg, ko sem si še zmeraj skrbno zapisovala drobne skrivnosti naših babic v zvezek z zelenimi platnicami, na katerih se je, tudi skozi scefrane robove, ki so se jih dotikale številne roke, risal čas. Zapisani nasveti, ki mehko in nežno potujejo preko ustnega izročila iz roda v rod, bodo nekoč hčerkini. Prijeten je občutek, ko vem, da ne bodo odšli v pozabo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar