JUTRI 2052

Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava. - Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je klicalo majhno, boso bitje, ki     je skakalo po rosni travi. Sonce se še ni niti dobro zbudilo, ko je zagledalo Blaža. - Hej, Blaž ali ne moreš spati? - Ne morem, se je veselo zasmejal deček.    Zamahnil je z dlanmi. - Marjetice so že odprle čaše in se umivajo v rosi. Ptice, ki gnezdijo v vejah breze, pojejo na ves glas in-poglej!   Čebela leta s cveta na cvet!    Dečkov nasmeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo    je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer    so spali otroci. - Pa je res lep dan ! je vzkliknil Gašper, ko je pogledal skozi okno. - Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico. - Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom. Na njivi se je za hip pokaza

Nekaj že določenih datumov, ko se bomo srečali na literarnem večeru s knjigo ''Ženske'' 8. december 2011 ob 18.00 h ...knjižnica Mirana Jarca Novo mesto 12.december 2011 ob 19.00 h knjižnica DOMŽALE 15. december ob 19.00 h KAŠČA ŠKOFJA LOKA 18. december 2011 ob 18.00 h Dvorana občine GORENJA VAS 21. 12. 2011 Univerza za 3. življ. obdobje Škofja Loka 19. o1. 2012 ob 18.00h knjižnica ILIRSKA BISTRICA 08.03.2012       knjižnica LENDAVA 13.03.2012 knjižnica TRŽIČ

Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju. »Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice. Toda Tanja ga ni slišala. Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje. »Uf, kakšen krasen zvok!« Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat. Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločno postavila pred posteljo: »Daj mi sem tisto reč, pri priči!« Tanja je stisnila budilko k sebi in zlezla pod odejo: »Ne dam, ne dam, ne dam!« Toda Jera se ni dala zmesti. Prijela je za vogal odeje in pričela vleči. Šnitka je zamižala, stisnila uro k sebi in jo požgečkala. Ura je zacvilila od ugodja in njeno zvonjenje je postajalo vedno bolj predirljivo in glasno. Šnitka se je hihitala in še v temi je opazila, da je p

V posebno veselje mi je tudi pisanje odgovorov v NEDELU v rubriki '' ODNOSI' ' na str. 23. http://www.delo.si/druzba/zdravje/odnosi-zgrabite-vsako-priloznost.html Z užitkom pa pišem tudi uvodnike v ODPRTI KUHINJI. Enega od njih ponujam v pokušino. Jutro je, sončno, z modrim nebom, ščebetajočimi pticami   in polno energije. Sin prihlamudra skozi vrata, na kratko prikima, kdo pa bi se že zarana trudil več kot je potrebno! Potem stopi do hladilnika, narahlo se skloni in gleda police, ki se šibijo od vsega, kar sem pravkar zložila iz cekarja. »Nič pametnega ni jesti,« zagodrnja in mršči čelo. »Kako, da ne?!« se oglasim s povzdignjenim glasom, kajti roki sta me od prepolnih vrečk še zmeraj rahlo boleli. »Ni marelične marmelade,« navrže. In ker ni bilo točno tistega, kar mu je tisto jutro dišalo za zajtrk, tudi vse ostalo ni nič veljalo. Enkrat sredi dopoldneva pokliče prijateljica Neža. Zelo se je razveselim in jo mimogrede pobaram, kako je.

pogovor z Alojzem Rebulo .....s Ferijem Lainščkom ...Dragom Jančarjem ...s Štefko Drolčevo ............Natašo in Gašperjem /Tič/ ...Frančkom Bohancem... ....Svetlano Makarovič ....J. Toporišičem ...Vinkom Ošlakom ...Gorazdom Kocjančičem Cirilom Zlobcem .,...Tinetom Hribarjem.... ...Milanom Jesihom ............. Redno sodelujem s knjižnico Ivana Tavčarja v Škofji Loki, zanje že sedem let vodim pogovore s pomembnimi predstavniki kulturnega in družbenega življenja.   Podobne večere organiziram tudi v Žireh. V tem času je nastalo veliko pisnega, slikovnega in filmskega gradiva. Nekaj slikovnih utrinkov pa je moč videti tudi zgoraj....

Skupaj z nekaterimi sošolci, že uveljavljenimi na slovenski kulturni sceni, sem sooblikovala knjigo Ciciban postane Abraham, ki smo jo izdali ob srečanju z Abrahamom. Nekaj otroških pesmi je bilo objavljenih v Antologiji otroške poezije (1998), v Blogoziji I. in II. III. / 2008,2009,2010/, pa je moč prebrati zgodbe, ki jih pišem za odrasle. Etnološko raziskovalne spise ( najbolj znana je raziskava o spolnosti z začetka 20. stol . )že vrsto let priobčujem v Žirovskem občasniku , bralci Gorenjskega glasa pa me poznajo po zgodbah o življenju z naslovom Usode. Vedno več literarnih poskusov lahko odkrijete tudi v Mentorju , zborniku seniorjev V zavetju besede in virtualni reviji Locutio, ter na blogu MICA na MMC-ju . V letu 2010 so se moje zgodbe za odrasle uvrstile med najboljše tudi na različnih literarnih natečajih.( revija ONA, natečaj založbe Sanje, natečaj za najboljšo humoresko revije Mentor) Kot novinarka pišem še za več lokalnih časopisov, za Nedelo ( Ne

  Zakaj sem napisala knjigo s kar 430 stranmi v kateri je točno 52 zgodb, ki so posvečene ženskam? Odgovor je sestavljen iz več pod-odgovorov :-) Nekoč, pred leti, je po virtuali krožil mail v katerem je pisalo, da potrebuje ženska zato, da je srečna, več kot 50 stvari, moški pa je 3 ali štiri. Kadarkoli sem se na to pisanje spomnila, sem se nasmehnila in si rekla, da kakšno piko na i moram dodati še sama.  Pa sem. Drugi razlog: kadarkoli sem bila v knjižnici, sem zmeraj poslušala obiskovalce, ki so prosili knjižničarko, naj jim da kaj takega, ' 'pri čemer se jim ne bo potrebno nenehno vračati na začetek, da bi lahko sledili, za kaj v knjigi pravzaprav gre. " Rekla sem si:" Ej, Milenči, če boš kdaj napisala knjigo za odrasle, pazi, da bo napisana tekoče in vabljivo, da jo bodo lahko prebrali na dušek !" Rečeno- storjeno! ''Ženske'' je knjiga, ki se noče potegovati za Nobelovo nagrado, želim le, da jo na du

BOROVNIČJA PRINCESKA nosi letnico 2010. Ilustracije je prispevala NINA WEINER. to je slikanica, ob kateri se najmlajši učijo vrednot. Izvedo, kako pomembno je prijateljstvo. Istočasno pa se - skupaj z borovničjo princesko- potepamo po gozdu, se igrajo, družijo... Z drugimi besedami: ponovno iščejo stare vrednote, ki ne bodo nikoli preživele, ker so enostavno preveč dragocene. Ne glede na to, da bi dandanašnji nekateri radi družino kot tako enostavno izbrisali in ji odvzeli ves njen pomen. še odlomek: ----------------Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi. »Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala   s čarobno paličico. Nemudoma ji jo je vzela iz rok. »Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila. »Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom. »Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica. »Ali bi mi pomagali sp

Nagrajeni slikanici z mednarodnega natečaja v Avstriji Šnitko je ilustriral DAMIJAN SOVEC Maričko pa ANDREJ KOGOVŠEK Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije . Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.    Nedeljska jutra in ura, ki raste Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju. »Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice. Toda Tanja ga ni slišala. Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje. »Uf, kakšen krasen zvok!« Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat. Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločn

PIKA NA B . je sledila le leto kasneje. Posvečena je najmlajšemu sinu, Blažu. Tisti čas nam ni bilo lahko, ker so mu zdravniki odkrili raka na ščitnici. Pozneje pa, po operaciji, so nam prijazno povedali, da bo ''še vse dobro''. To je bil za vse nas trenutek, ki se ga je bilo vredno zapomniti. Bi bilo kako drugače kot s knjigo lahko še lepše? Ne bi bilo. Za Piko na B. je napisal uvodno besedo DENIS PONIŽ. VELIKA ZGODBA ZA MLADE BRALCE Ta zapis o zgodbi Milene Miklavčič bi lahko začel s frazo: »Pisateljica ima še vedno otroško dušo, zato piše…«, ali pa: »Kdor piše za otroke, ostaja vedno mlad…«. Pa bi rad pričel nekje drugje, saj se zgodba Milene Miklavčič odpirajo drugačne poglede na svet, v katerem živijo in se oblikujejo otroci in mladostniki. Dandanašnji vlada skoraj enoglasno prepričanje, da so idoli in ikone mladih generacij korenito drugačni od tistih, ki so jih imele prejšnje generacije. Tudi teoretiki mladinske literature so nemalokra