JUTRI 2052

  zadnje čase se veliko govori... Skoraj ne mine dan, da policija ne bi iskala kakšno pogrešano osebo. Menda je tistih, ki izginejo - ta podatek bo danes v Zadnji besedi razkrila dr. Damijana Žišt - v Sloveniji, na leto okoli 500! https://siol.net/.../slovenija/pogresani-mama-in-hci-567510 Grozljivo visoka številka! V svoji zadnji knjigi KJE JE OTROK? sem izpostavila, na srečo le izmišljeni, dve izginotji: zanimalo me je, zakaj je izginila neka deklica Pia, hkrati pa se na vseh cca 300 straneh vračam tudi k razlogom za izginotje dojenčka moškega spola, ki je izginil pred 50 leti. A ker je Slovenija majhna dežela, se naše usode prej ali slej ''srečajo'' in prepletejo. Naj povem, da sem težišče (izmišljene) zgodbe postavila kar v Poljansko dolino, v kraje, ki jih dobro poznam. Več o moji knjigi KJE JE OTROK? najdete na tej strani: https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

Milena Miklavčič - prva nagrajenka na literarnih natečajih Lit. društva RECIKLAŽA ČLANEK V VEČERU

  klikni! 👇👇👇👇👇👇👇 povezava za naročilo knjig Več zanimivosti pa boste našli tudi na strani: 👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇 Internetna MM stran Spoštovani, V branje in nakup vam ponujam dve novi knjigi:   1.    Kje je otrok? Nosilka osrednjega lika je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio. Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče ni niti slutil, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom v Poljanski dolini? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige. Roman vas bo navdušil do te mere, da ga boste težko odložili. Na 320 straneh se bralec sooča z življenjem posameznih junakov, ki delujejo celo zelo domače, saj so vzeti iz vsakdanjega življenja. Za

  Danes se bomo v Zadnji besedi pogovarjali tudi o modi naše mladosti. če se prav spomnim, je bilo še v 60-70 letih najbolj pomembno to, da smo bili čisti, da nismo bili raztrgani- zlasti najlonke. 🙂 Tudi ''nov'' plašč, ki sem ga nosila pri šestnajstih, ni bil čisto nov: krojač Rupe, je nekega starega obrnil ''okoli'' in meni se je potem zdelo, da je takšen, kot bi bil ravnokar kupljen v trgovini. V času moje mladosti hlače pri dekletih niso bile zaželene, a sem jih vseeno nosila, če je le bilo mogoče. Morda jih imam tudi zato danes veliko raje kot obleke? Spominjam se, da sem imela tudi cel kup kompleksov. Pa še doma so mi ves čas govorili, da sem grda. Celo ena od sošolk mi je to celo napisala. Zato tudi pri mojih oblačilih doma niso komplicirali. Pa kaj tudi bi? Takrat so menili, da je za otroka itak vse dobro.   Darinka :'' Se spomnim sem jih prvikrat oblekla v osmem razredu. Spodaj so bile širše. Žabe pa so mi prišle prav pr

Morda še ne veste,  Zofka Kveder je pisala tudi pod psevdonimom ''Milena''. Umrla je leta 1926, 21. novembra. Napisala je veliko črtic, novel, povesti, člankov in dramskih prizorov, vsa dela pa so bila izpovednega značaja. * Posvečala se je temam, ki se dotikajo ženskih življenj. Ženska je večinoma tudi glavna junakinja njenih del. Pisateljica je v svojih delih govorila tudi o odnosu ž ensk do lastnega telesa in do spolnosti (Misterij žene). Omenja tudi problematiko prostitucije in posilstev (Vera), zakona brez ljubezni (Misterij žene), prezgodnje poroke (Pri zdravniku, Vera, Iz mirnega kraja) in zakona iz materialne koristi (Star papir, Jaz sem bogata). * Ob branju ene od njenih črtic, me je prešinilo: " Nekoč bodo zapisali: leta 1952 se je rodila Milena M., ki je leta in leta zbirala zgodbe o življenju žensk. In- tako kot Kvedrova, pisala o njih. Šele danes, ko je je ni več, spoznavamo, kakšni dragoceni zapisi so to bili. Škoda, da nismo, dokler je bil še č

  Nedelja je bila nekoč zelo cenjena. Imenovali so jo kar ''Gospodov dan''. To je pomenilo, da so si celo na kmetih, kjer so delali od jutra do večera, v nedeljo privoščili počitek. Šli so k maši, moški tudi na kozarček v bližnjo gostilno. Ljudje so prisluhnili glasniku, ki je pred cerkvijo bral različne razglase. V Žireh, denimo, je svoje delo opravljal še tja do leta 1964. Ob 12 uri je bilo kosilo. če so bili toliko pri denarju, so si privoščili vsaj mesno juho, lahko tudi samo iz kosti. Po kosilu je bil čas za različna druženja. Do mraka, ko se je po navadi molilo. Na svoj račun so prišli tudi zaljubljenci, saj so na ta dan fantje lahko obiskovali dekleta. * Nekaj utrinkov: Marjana: »V bližnji soseščini je v času moje mladosti živel zakonski par. On je bil čevljar, njo pa so poklicali na pomoč, ko je bilo treba negovati stare in bolne ljudi. Sedem let sta se ženila, preden sta se vzela. Ker v zakonu otrok ni bilo, sta se tako odtujila, da vse do smrti nista govorila

  V četrtek je moja draga prijateljica Ljerka praznovala 97 rojstni dan! Čila, vedra, nasmejana, polna življenja je sprejemala voščila ter obljubljala, da bo živela še dolgo v enaki kondiciji, kot jo ima danes! Že takrat, ko sem o njej napisala samostojno knjigo ŽENSKA, KI JI JE BILO DANO , sem si zaželela, da bi imela enako moč, enako voljo do življenja kot ona. Upam, da mi to uspeva... * Ljerka knjige bere, jaz jih pišem. Letos sem izdala dve, KJE JE OTROK? in KUHARSKE PRISMODARIJE ZA POBALINČKE IN BABICE. Vesela in presrečna sem, ko tisti, ki ju že imajo, pravijo, da sta ''vredni greha''. * A ker čas ne stoji na miru, pišem že novo. Tudi ta bo govorila o stvareh, ki jih zelo dobro poznam. Istočasno pa bo naslednje leto izšla še ena knjiga: v njej bodo zgodbe, ki sem jih zbirala v zadnjih 2 letih. Vanjo sem uvrstila tudi te, ki ste mi jih poslali nekateri med mojimi FB - prijatelji. * V življenju je pač tako, da se je treba veseliti vsake minute, vsake ure, vsakega d