JUTRI 2052

zanimivo je tole: po tem, ko sem oddala gradivo za tretjo knjigo, je nastala neka čudna praznina. Kot da nekaj manjka! Zarana, ko je malo po peti zazvonila ura, bi sicer lahko še poležala, a nisem. Bioritem se je ugnezdil v kri in me ne izpusti iz rok.... Kaj naj v dopoldanskih urah počnem sedaj? Pletem, pospravljam, gledam TV? Brrr.... Naj začnem pisat novo knjigo? 👍 Verjetno se bo to zgodilo. A šele potem, ko bo ta, zadnja na knjižnih policah. To pa bo vsak čas... ..... ❤️ ❤️..... Ogenj, rit in kače niso za igrače, MOŠKE ZGODBE Napisala: Milena Miklavčič Izdala založba: Jutri, k.d. Žiri Lektorirala in uredila: Marjeta Žebovec Oblikovanje: Žiga Valetič Naslovnica: Danica Lešnjak Umetniške fotografije: Janez Pelko Naklada: 1.000 izvodov Tisk: Primus, Brežice Oktober,  2019

Marjan, letnik 1972,  je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. ''Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!'' mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi raz rednik. Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti. Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ, raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob ''pomoči'' sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o ''gojzarjih in smradu po kravah''. V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje razisko

Gašper (…) :« V naši družini še zmeraj kroži nešteto zgodb o stricu Janku in njegovi ženi Pepci.  Ona je umrla lani pri sedemindevetdesetih on pa letos prav tako v visoki starosti.  Bila sta nekaj posebnega. Če sta imela ''dober dan'', sta bila zelo pridna in delovna, če ne, sta igrala karte, včasih ves dan in tudi dobršen del noči. Trije sinovi so odšli od doma že v rani mladosti. Domov se niso vračali, Janko in Pepca pa jih prav tako nista pogrešala.  Redila sta kravo, ki pa je jedla bolj kot ne na ''obroke''. ''Če je zdržala brez trave zjutraj, bo pa še zvečer!'' sta dejala sredi igre in čisto nič se nista sekirala, če je revše v hlevu mukalo in motilo tudi sosede. Sprijaznila sta se, da so bila tla pod deskami v kuhinji, kjer sta se zadrževala skoraj ves dan, ilovnata, da je bilo stranišče več deset metrov stran od hiše, da sta se komaj kdaj umila in očedila.  Njo je zobna proteza zelo motila, pa jo je med karta

Počasi se bliža trenutek, ko bo zagledal luč sveta tudi tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. '' Moške zgodbe '' bodo še dodatno razgalile zapletene medsebojne odnose, katerim smo vedno teže kos.

 do tretje knjige iz cikla  OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE,  ki bo namenjena moškim zgodbam, je le še 31 dni.....😍😍😍😍  (pismo, ki ga je leta 1968 ena sestra pisala drugi) Kristina (1923) »Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli rancalo. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni priš

Jani (1980):« Ko sem bil star enajst let, me je izrabil duhovnik. Do nas otrok je bil zelo prijazen. Zmeraj je imel pri roki bombone, njegova kuharica, babičina sestra Nana, pa je kljub visoki starosti pekla slastno pecivo, ki ga je sam pojedel bolj malo, večino je delil z nami. Župnišče je bilo skromno, pozimi zelo mrzlo in prazno. Nana je spala v sosednji stavbi, ki je bila prav tako v lasti župnišča, le da so se spodnji prostori oddajali v najem. Župnik je imel veliko knjižnico, v kateri sem bil kuhan in pečen. Mama je bila, kar se mene tiče, lahko brez skrbi: nisem se potepal, niti nisem zganjal neprimernih vragolij, raje sem po šoli zavil med knjige. Nana mi je skuhala čaja, potem pa se je spet umaknila med svoje lonce. Za rojstni dan sem dobil kolo. Ponija. Neizmerno sem bil ponosen nanj! Po vasi sem se vozil kot kakšen petelin. Nekoč me je ustavil nek fant. V roki je imel palico. Vtaknil jo je med vilice kolesa in mi ukazal, naj sestopim. ''Ali ti ga je ž

Franci (1950) :«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko. Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši