iz nekega daljnega časa
Od srca sem hvaležna knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je v Slovencih prebudila toliko raznolikih spominov na preteklost. Vsak od njih je velika, neponovljiva dragocenost, ki bi izginila, če te knjige ne bi bilo. Stric Frido: Iz otroštva pa mi je v spominu ostal dogodek, ko me je ata peljal vpisat v šolo. Posadil me je bicikl, na štango , saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja, ter poštevanke do 20. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil zelo ponosen. Imeli smo navado, da smo na praznik Sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati . Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo... Potem se je začela vojna. Oče je, bolj kot mene, za delo ponu