JUTRI 2052

Mladi, ki so šli skozi intenzivno pralnico možganov našega javnega šolstva, so prepričani, da v socializmu ni bilo ne radodajk, še manj klošarjev. Pa so bili in niti jih ni bilo tasko malo! Preberite odlomek iz zgodbe, ki mi jo je zaupal nekdanji ‘’mož postave’’. ***** V naši stolpnici so se naselile Ukrajinke. V VII. etaži bloka, kjer imava stanovanje tudi midva z ženo, se je neka družina odselila. Svoje stanovanje, ki je sosednje našemu, so oddali v najem podnajemniku, ki naj bi bil zaposlen na nekem Ministrstvu. Na stara leta sva bila z ženo- hočeš nočeš vsaj z ušesi in očmi ''soudeležena'' pri »mobi seksu«. Včasih smo za tovrstno dejavnost uporabljali čisto druga imena. Danes govorijo o masaži celega telesa, vendar, kolikor se jaz razumem, je tu v igri čisto navadna kurbarija. Nekdaj so fantje hodili na »fuk patruljo« le zvečer. Mobi seks pa poteka sredi belega dne. Moderni časi, moderni izrazi, moderne navade!?

Razlog zato, da se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo. Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih. Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici pa vsaj na videz. V resnici pa se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-teh občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni. Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', katerim ne znajo ubežati. Eno takšnih družin poznam pobliže. Hiša, četudi jo je zob časa dodobra načel, že po svoji zunanjosti priča, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, ki so povojni čas usodno zaznamovali tudi s svojo za

Družinska zapuščina, 1. del V človekovi naravi je, da se tistemu, česar ne pozna, pogosto čudi. Še pogosteje se dogaja, da se ne le čudi- tudi obsoja. Da je temu res tako, me je prepričeval Ludvik, ki je po spletu različnih slučajev začel raziskovati usode prednikov o katerih so se znotraj družine ustvarjale različne, med seboj nasprotujoče zgodbe. Vsak pa se na koncu strinja, da bi morali poznati življenje prednikov, če želimo razumeti lastno ''sedanjost''. ''V naši družini je že desetletja veljalo, da so, na primer, mojega strica Janeza, ki se je leta 1921, komaj dvanajstleten, kmalu po prvi svetovni vojni, v imenu sorodnika, ki je bil gostilničar, odpravil na Dolenjsko po sod vina, ubili. Nikoli ni prišel do cilja, ljudje so našli le voz in konja, ki je bil privezan za drevo. Janez je izginil neznano kam. Govorice o njegovem izginotju so bile različne: od tega, da so ga fentali in truplo nekje zakopali do tega, da si je sodil sam,

 O intimnem življenju nekoč je bilo v preteklosti na ''teoretičen'', predvsem pa z ogromno žlico moraliziranja, nekaj že napisanega.  Pripovedovalci v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače skozi zgodbe pripovedujejo o zelo podobnih izkušnjah naših prednikov, celo tistih, ki so živeli v poznih 50. letih prejšnjega stoletja. Drobci, ki vam jih ponujam v branje, me še dodatno prepričujejo, kako pomembno je, da tudi danes poznamo ''intimno'' zgodovino v lastni družini. Travme, značilne za začetek 20. stoletja, so, žal, še zmeraj prisotne v marsikateri slovenski glavi. O»prvi« poročni noči in problemu vzgoje v popolni nevednosti je Henrik Tuma že leta 1913 v  razpravi Problem seksuelnosti , takole zapisal: »Morda se nikjer ne kaže vzgoja tako nesmiselna kakor ob svatbi. Vsa hinavščina vzgoje in poroke je takrat koncentrirana. Simboli čistosti, nedotakljivosti, svetosti obredov, rodbinske čustvenosti po eni strani, p

Sudeći po tome da je bila tiskana 18 puta,   knjiga »Vatra, guzice i zmije nisu za igranje«/ »Ogenj, rit in kače niso za igrače« je od izdanja (2014.) do danas najpopularnija i najčitanija knjiga u Sloveniji. Bila sam prva na slovenskome prostoru koja je na laični način istražila spolne navike predaka koji su živjeli u prvoj polovici 20. stoljeća. Te su nam navike do sada bile strane, nismo ih poznavali. Priče, s kojima se čitatelji susreću u knjizi, nisam tražila, one su potražile mene. Zašto? Odrastala sam kasnih pedestih godina prošloga stoljeća, kada su roditelji u odgoju umjesto zagrljajaja, upotrebljavali palice. O spolnosti kod kuće nikada nije bilo govora. Bila je to tabu tema. Mama nas je uvjeravala da su bilo kakvi odnosi s muškarcem prije braka – grješni. Isto tako je tvrdila da žena mora tijekom spolnog odnosa »malo (pre)trpjeti« ne bi li muškarac ispunio svoju »dužnost i pravo.« Tim riječima nisam povjerovala! No, tek kao odrasla,