Nedeljska jutra in ura, ki raste
Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju. »Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice. Toda Tanja ga ni slišala. Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje. »Uf, kakšen krasen zvok!« Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat. Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločno postavila pred posteljo: »Daj mi sem tisto reč, pri priči!« Tanja je stisnila budilko k sebi in zlezla pod odejo: »Ne dam, ne dam, ne dam!« Toda Jera se ni dala zmesti. Prijela je za vogal odeje in pričela vleči. Šnitka je zamižala, stisnila uro k sebi in jo požgečkala. Ura je zacvilila od ugodja in njeno zvonjenje je postajalo vedno bolj predirljivo in glasno. Šnitka se je hihitala in še v temi je opazila, da je p