JUTRI 2052

    Silva Prvič, ko sem občutila, da me doma ne marajo, sem bila stara deset let. Dobili smo dojenčka. Mama se mu je ves čas smejala in ga objemala. »Zakaj pa mene ne?« sem jo spraševala. Odgovorila pa mi je, da bratec še ne ve, kaj je življenje. »A jaz pa vem?« Nič mi ni bilo jasno. Samo odrinila me je. Moža sem spoznala v kinu, kamor sva nekoč zavili s prijateljico. Ko me je zagledal, se mi je nasmehnil: »Ti boš pa prva, ki jo bom domov peljal.« Kritično sem ga pogledala. Ni mi bil všeč, saj je bil en tak debeluško. Vseeno smo šli naslednjič skupaj na veselico. Po letu in pol sem prišla delat v Medvode. Zvečer me je bilo zelo strah iti domov mimo Donita. Elektrarno so gradili vojni ujetniki, pa sem se jih kar malo bala. Velikokrat so kakšnega, ki je hotel uiti, kar ustrelili. Takšni, precej krvavi prizori so se mi v temi nehote motali po glavi. Potem sem se spomnila na Ivana. Ko sem ga zagledala na stopnicah, sem ga prosila, če me pospremi domov. Obraz se mu je razle...

  Author Karel Jirak V "starih časih" so ljudje imeli veliko praktičnih nasvetov, ki so temeljili na izkušnjah, iznajdljivosti in podedovanih modrostih. Meni zelo ljub rek, ki se ga držim, če le morem, se glasi: 1.       ' 'Več, kot v družini naredijo drugi, manj je tebi treba.'' Z njim so hoteli dopovedati zlasti ženskam, da se svet ne bo podrl, če ne bodo imele nad vsem ''kontrolo''. 2.        "Kar te ne ubije, te okrepi." Ta misel je spodbujala vzdržljivost. Ljudje so verjeli, da lahko vsaka težava, ki jo preživiš, služi kot lekcija za prihodnost. 3.       "Varčuj, ko je obilje, da imaš, ko je kriza." Sušenje mesa, vlaganje zelenjave, kisati zelje in repo, so bile praktične metode, s katerimi so si zagotovili zaloge za zimo ali obdobja pomanjkanja.   4.       "Zgodaj v posteljo, zgodaj na delo." Življenje je bilo vezano na naravne ritme – vstajanje s son...

        1    Zofija   Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril: »Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila tako staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel. »Števec na tvojem kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena do prstov. »Preveč ohlapno, glede na to, da jih imaš komaj petdeset,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v ...

  nekaj zgodb iz knjige BABIŠTVO NA LOŠKEM , dr. Toneta KOŠIRJA Drobnjakov štrukelj Pozno popoldne se pripelje s kolesom in pravi, da se zelo mudi. Pograbim torbo in mu na svojem novem kolesu sledim v Zeleno dolino daleč ven iz Žirov. Žena je bila sama v hiši. Vsi drugi so bili na polju. Takoj začnem pripravljati za porod. Žena pa pravi: »Najprej mi naredi štrukelj, bom že počakala.« Nič ni pomagalo prepričevanje, da sem vendar prišla pomagat njej in da me tisti štrukelj prav nič ne briga, ona pa, da moram najprej v kuhinjo in dati štrukelj v model, da bo ona že počakala. Včasih kdo zahteva, da ubogamo in brez upiranja se moramo podrediti. Šla sem v kuhinjo, kjer je vzhajalo testo. Na vrtu sem odrezala šop drobnjaka, ga zrezala, razvaljala testo, poškropila z maslom, ga pomazala s stepenim jajcem in potresla z drobnjakom. Zvila sem štrukelj in ga dala v model. Med tem sem s strahom poslušala stokanje v hiši (dnevni sobi) in se bala, da bo ženska kar sama rodila. Pohitela sem k nje...

  Ko bi vedeli, kako vaju imam rad Ani in Neli sta prijokali na svet v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Rodili sta se doma, v neki starejši hiši, na pol razpadajoči, v kraju bogu za hrbtom. Porodnici je pomagala vaška babica. Ženske so rojevale doma, porodnišnice, ki je bila v Ljubljani, več kot devetdeset kilometrov stran, jih je bilo strah.   »Najin oče je bil na orožnih  vajah, zato ni vedel, da je mami predčasno rodila. Porod je trajal in trajal, babica ni niti slutila, da se v maternici skrivava dve. Kaj točno se je zgodilo kmalu po najinem rojstvu, ne veva. Mami je zaradi izčrpanosti, krvavitev ali zaradi odpovedi srca naslednji dan umrla. Toliko je menda še bila pri sebi, da je naju vzela v naročje in poljubila,« se spominjata dvojčici Ani in Neli. Skrb za deklici je prevzela mamina mlajša sestra Jelka, stara komaj 17 let. Vaška babica, ki se je zaradi smrti svoje varovanke žrla, da se bolj ni mogla, je naredila vse, da so dojenčici izmenično dojile ženske iz ...