nova knjiga bo na voljo 30. septembra!

-

 


Zgodba, ki jo boste prebrali v nadaljevanju, je iz pete knjige 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, ki izide ta teden. 

Sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Ženski, ki mi jo je zaupala, so v porodnišnici odvzeli otroka z besedami, da ga bodo »pozdravili« poporodne zlatenice. Osebju je izročila zdravega otroka, a so ji vrnili telesnega in psihičnega invalida.


ODLOMEK:

»Popadke sem dobila v nedeljo zjutraj. Ves čas, ko so trajali, sem se tolažila, še malo, še čisto malo, pa bom držala v naročju svojega otroka. Miši je bil zelo lep, zdrav in živahen otrok. S kakšno ljubeznijo sem ga stiskala k sebi, objemala in ljubkovala. Bila sem presrečna. Žal pa je tretji dan zbolel za zlatenico. 

Na oddelku je bila tudi neka dr. S. Bila je živ hudič. Mojega otroka je, ne da bi me vprašala, odnesla nekam, kam, je nisem smela vprašati, ker se je že prvič s takšno ihto zadrla name, da so pokale šipe. Tudi nihče od osebja si ji ni upal nič reči. Vse, kar sem izvedela, je bilo, da mu je sama naredila zamenjavo krvi, a ker ni šlo preko popka, mu je prerezala rokico. Ta je pozneje visela ob njegovem telesu, z njo si ni mogel nič pomagati. Mene je ignorirala. Bolj, kot sem jo spraševala o otroku, bolj je molčala.« 

O dogajanju na tem oddelku podrobneje opisujem v svoji knjigi peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Na tem mestu pa dodajmo le, da si je ta zdravnica vzdevek »pošast« več kot zaslužila. 

Po spodbudi enega od pediatrov je mama tega nesrečnega otroka primer predstavila na pediatričnem kongresu v Ljubljani. »Spoštovani kolegi, prisluhnite njeni zgodbi. To se lahko zgodi, če ima zdravnik preveliko oblast,« je njeno pričevanje pretreseno pospremil profesor.  


Peto knjigo s podnaslovom Lučkine in druge zgodbe iz zbirke OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, lahko kupite v prednaročilu za 20€.

Pišite na e-mail: jutri2052@gmail.com




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več