nekaj utrinkov iz preteklosti.....

 

Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''.
Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)

 

Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da sem spet doma, med domačimi in ljubimi sokrajani, v naročju narave, ki mi je, kar pomnim, ponujala zavetje s svojo odmaknjenostjo, mirom in tišino v trenutkih, ko sem želela biti sama, je zmeraj nepopisno božajoč. Zvonika sta mi ob številnih vračanjih od vsepovsod postala zaščitni znak nečesa lepega, prijaznega in dotikajočega, kar je sicer težko opisati z besedami.

Žiri so danes drugačne (ali pa tudi ne?), kot so bile v času mladosti. Če ne drugega, so postale mesto. Škoda, da nam ob tem nazivu ni uspelo, da bi vsaj centru vdahniti mestno dušo. Kako drugače bi bilo, če bi imeli nekaj bolj žlahtnega vsaj na tistem kilometru med Primožičevo hišo in Bahačevim kostanjevim vrtom!

Po izidu tretje knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače sem si vzela malo več časa tudi za knjige, ki so se mi neprebrane kopičile na policah. Številne odgovore na vprašanja, zakaj je v Žireh tako, kot je, sem našla v zapisu ddr. Marije Stanonik ''Kronike takšne in drugačne'', objavljenem v knjigi z zanimivim naslovom Bogastvo in beda ljudi ali božji otroci v Žireh (Župnija Žiri, 2012).

Kako drugačno bi lahko bilo naše mesto, ki se ponaša s številnimi slikarji, novodobnimi kiparji in drugimi umetniki, če bi imeli, kot je v mestu v navadi, v središču trg z obilo zelenja, kamor bi postavili njihove skulpture? Namesto tega krasijo center parkirani avtomobili in smetnjaki, ki se malo tu in malo tam postavljajo na ogled.  

Mnogih stavb, ki so še v času moje mladosti s svojo drugačnostjo, ki jih je razlikovala od kockastih hiš, zgrajenih po vojni, vzbujala spoštovanje, že dolgo ni več. Hiša pr' Ludstik se mi je zdela zelo nobl. Enako tudi tista, pr Kržišn'k. Spominjam se Strojarjeve hiše. Gospa Ana je bila dama v pravem pomenu besede, ne le po videzu, tudi po čajankah, ki so sredi poletja potekala na njenem vrtu. Nekoč je povabila naju z mamo. Kar malo v zadregi sva sedeli za mizo, ki je bila obkrožena s fižolovkami. Na bel prt je položila skodelice za kavo, ki jih je prinesla iz hiše na pladnju, ki se je v soncu bleščal kot zlato. Kdo so bila lepa dekleta, ki so klepetala v bližini, ne vem.

Kasneje, ko so starši zgradili hišo in smo se preselili na Jezera, smo otroci hodili v šolo po stezi, mimo Čikaga, hiše kuharice Marjane, mimo Šubca in Tonha. Izogibali smo se Svetletovi domačiji, ker so imeli hudega psa, pri Objektu (bunkerju) smo pogosto obstali in poklepetali, dokler nas niso mame od daleč začele klicati, kje se plašurimo. Po uradni poti mimo Mrovca in Lesičnka smo šli zvečer, ko smo se vračali od verouka. Pri Lesičnku so že imeli televizijo in mi, firbci, smo stali na prstih, ter skozi okno gledali Dr. Kilderja ali kakšno drugo nadaljevanko. Tudi reklame. Nismo bili izbirčni.

Maše so bile v tistem času še latinske, zato ni bilo nič čudnega, da smo se otroci v klopeh dolgočasili. Žal nismo računali na starejše gospe, ki so nas, včasih bolj včasih manj nežno, utišale. Ženske so se o naših porednostih potem menile v fabriki. ''Kaj bodo ljudje rekli, ker nimaš nobene manire?'' je mama vila roke.

Tudi župnik, gospod Starman, ni bil tiste sorte, da bi ga imeli radi. Bil je zelo strog in če se mu je zdelo, da kdo moti verouk, mu je brez milosti navil ušesa. Tam, kjer danes stoji farouž, je nekoč raslo grmovje, ki je obdajalo leseno stranišče za nujne primere. Okoli njega je smrdelo, da je bilo joj.

Ne bom pozabila prve lekcije o spolnosti, ki smo jo punce dobile prav v zakristiji. Župnik nam je začel razlagati o stvareh, o katerih do takrat še nismo razmišljale - vsaj mislim, da ne. Vem, da mi je bilo tako nerodno, da so mi ušesa žarela od sramu. Kmalu zatem sem doma, v spalnici staršev, pod žimnico odkrila knjigo o spolnosti in zakonu ter jo na skrivaj predihala. Žal pa mi je bilo po branju še manj jasno kot poprej. Ko sem se prikazala iz hiše, sem gledala v tla. Bala sem se, da mi na čelu piše, kaj sem počela. Bilo me je groza: kaj bi ljudje rekli, če bi vedeli za moje skrivno početje!

Spomini na osnovno šolo so že precej zbledeli. Hote ali nehote, kdo bi vedel? Zmerjali so me s Čačko, in če k vsem ponižanjem, ki sem jih zaradi tega nadimka doživela, dodam še preveč kilogramov in krive sprednje zobe, potem je bila mera za pubertetnico, ki ni imela nikogar, ki bi se zanjo zavzel, ne v šoli, kaj šele doma, hitro polna.

V prvem razredu sem imela operacijo mandeljnov, zato sem prej, preden sem se ponovno vrnila v šolske klopi, nekajkrat obiskala učiteljico Wolfovo, ki je stanovala v stari šoli. Bila je zelo zadovoljna z mano, jaz pa z njo, saj sem za popotnico zmeraj dobila še pest bombonov. Četrti razred je zaznamovala štirica iz vedenja! Strah in groza! Palica je pela vse poletje! Menda zato, ker so nas, pokvarjence, na vasi vlačili po zobeh! Pa ne vem, če je bilo res tako.

Peti razred je ostal zapisan v spominu zaradi anonimnega pisma. Napisan je bil z rdečim kulijem, v katerem je pisalo:''Čačka, ti si tako grda, da se ne boš nikoli poročila.'' Lepa reč! Kot bi mi anonimnež zabil poslednji žebelj v krsto! Toliko sem se žrla, da sem nazadnje imela občutek, pa ne le takrat, še velikokrat zatem, da bi se s pismom ljudje, če bi vedeli zanj, celo strinjali.

Mama je bila prepričana, da obleke v drap barvi še najbolj skrijejo pomanjkljivosti na moji debelušni postavi, zato so bila skoraj vsa v tej nagnusni in odbijajoči barvi. Deklice hlač še nismo nosile, žab pa tudi ne, zato so bila v zimskem času zaradi štumfov moja stegna pogosto polna ozeblin. V osmem razredu so me za pusta ujeli trije našemljeni mulci ter me pošteno ošvrkali z leskovo palico. Tudi po teh ozeblinah. Med hlipanjem in jokom sem pribežala domov, kjer pa mi jih je nekaj gorkih dala okoli ušes še mama, češ da sem se mulcem nastavljala, in da so me s palico le nagnali.

Če dobro pomislim, je bila moja edina odrasla prijateljica gospa Heronova iz knjižnice. Z menoj se je pogovarjala, mi svetovala, kaj naj berem. Prav ona mi je odkrila pisatelja, znanega fizika Isaaca Asimova, ki je pisal ZF literaturo. Še danes, po toliko letih mi je ljub in četudi se mi zdi, da marsikatero njegovo knjigo znam na pamet, ga vedno rada vzamem v roke.

Vzljubila sem tudi Ptičke brez gnezda. Ne vem, zakaj, a ob prebiranju sem se zmeraj smilila sama sebi.

Slovenščina je bila moja velika ljubezen. V povezavi z njo se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Katarina Kočevar je bila zame najboljša učiteljica, kar sem njih kdajkoli imela. Mimogrede: iz njenih razlag slovnice sem se učila tudi za maturo. Po otroško sem si nekako predstavljala, da je bila naklonjenost vzajemna, saj mi je pri šolskih spisih zmeraj dodala kakšen spodbuden stavek. Ko sem predstavljala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače v Društvu pisateljev v Ljubljani, sem jo, seveda, na ta, zame izjemno pomemben dogodek, tudi povabila. Pogovor je vodila snaha Renata in na mojo željo je Katarino, ki je bila v publiki, vprašala, kako se me spomni iz časov, ko me je učila. Doživela sem precej hladen tuš na račun svoje nečimrnosti, saj je odgovorila, da me vse do izida te knjige, ni imela v spominu. Zanjo sem bila le ena od mnogih, ki jih je poučevala. Malo je manjkalo, pa bi se udrla v tla!

V času osnovne šole so se dogajale tudi ljubezni. Bile so mimobežne, nič konkretnega, le sem in tja kakšen nasmeh in topel pogled. Včasih, če se slučajno spomnim nanje, se vprašam, je bilo vse tisto, kar sem si predstavljala pod ljubezen, resnično ali pa se mi je samo zdelo? Kakorkoli že, tudi ta, zelo skrita čustva, so botrovala marsikateri objavi, ki je zagledala luč sveta v reviji za mlade, v Anteni.

Je pa zanimivo, da človek ne pozabi ravno najbolj trapastih traparij. Ob koncu osmega razreda smo se peljali na dvodnevni izlet in noč smo prebili v nekem počitniškem domu, zdi se mi, da v Portorožu. Pod našo sobo so sošolci zganjali neumnosti, med drugim so navezali gate na palico in mahali z njimi pred našimi nosovi. Visele smo namreč na zgornjem oknu ter se hihitale. Še danes, po toliko letih, ko koga od njih srečam, se ne morem upreti nagajivemu smehljaju.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj s tem pisanjem segam tako daleč nazaj. Ne brez razloga. Tako pomembni kot nepomembni drobci so vplivali na moje življenje, da sem danes takšna, kot sem.

 

Kaj bodo pa ljudje rekli

Ta stavek je med Žirovci že zelo dolgo prisoten. Če sodim po zgodbah, ki sem jih slišala, bi lahko celo rekla, da ima pri nas pravico do doživljenjskega bivanja. O njem bom v nadaljevanju še velikokrat spregovorila, ne nazadnje tudi zato, ker je dodobra zaznamoval marsikaj, kar sem ali pa nisem počela. Premalo se zavedamo (z menoj vred), da je ljudskemu glasu neizmerno težko ustreči: v vsakem primeru imamo rit zadaj, pa če se še tako trudimo! Žirovski rojak, malo mlajši od mene, je bil zelo uspešen že v osnovni šoli. Ne le sošolci, tudi učitelji so mu radi rekli, da je piflar. Ko je v življenju uspel, so se med sokrajani kresala mnenja o njegovi vzvišenosti in pohlepnosti, ne nazadnje mu tudi denarja ni manjkalo. Kadar se je vračal domov, je pogrešal pohvalo, češ tudi mi smo srečni, da ti je uspelo! Zdenka je imela zelo dober spomin. Ni se želela pogovarjati s tistimi, ki so jo še kot najstnico pogosto prizadeli. Ker se ni ozirala, na kaj bodo ljudje rekli, so jo imeli za fino, oziroma, o njej so govorili, da nosi rit višje, kot lahko serje z njo.

Če kdo razmišlja drugače kot večina, pravijo, da ima oprane možgane. Če za povrh ne upošteva, kar reče ljudski glas, je domišljav in ohol. ''Kaj misli, da je?!'' se sliši za njegovim hrbtom.

Že, ko smo bili v šoli (pri maši, pri verouku, na cesti) smo neštetokrat slišali:'' Vsi te gledajo, pazi, kako se obnašaš! Pazi, kaj govoriš, da se komu ne zameriš! Pazi, s kom greš na kavo, da te ne bodo ljudje opravljali! Pazi, s kom se družiš, da Žirovcem ne prideš v zobe!''

Kljub temu da se mi danes zdi, da je tudi v meni tičala nekakšna upornica že od malih nog naprej, sem bila- priznala ali ne- na ljudski glas dolgo časa nehote in nerada zelo občutljiva. Vzorci, ki sem jih s pomočjo primarne družine, šole, okolja, v katerem sem odraščala, vsrkavala vase, tičijo kot kakšen mirujoči, a smrtonosni tumor globoko v podzavesti. Celo takrat, ko pišem, imam včasih občutek, da mantra ''kaj bodo pa ljudje rekli'', predstavlja sito, ki se ga ne morem znebiti. Še več: kadar hodim po svojih pešpoteh, se neštetokrat vprašam, koliko mojih sanj, ki zaradi bojazni pred tem, kaj bo kdo rekel, niso nikoli zaživele? Kaj bodo ljudje rekli, lahko ubije marsikaj, tudi našo prihodnost.

V Žireh smo bili že od nekdaj zelo natančni, komu se lahko kaj reče in pred kom je treba biti tiho. Idealni so bili pridni, marljivi in ubogljivi. Pa zelo delovni.  Ne počni neumnosti, ne bodi preveč glasen. Ne izstopaj. Le kaj si bodo mislili ljudje o tebi, če boš preveč samosvoj? Ugajaj in kimaj, le tako te bodo imeli radi.

A ni škoda, da se zaradi govoričenja potegnemo nazaj in zaplavamo v povprečju?

Tašče so še zmeraj nedotakljive, njim se ne sme reči nič. Nadrejenim prav tako. Pa sivim eminencam te-isto. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Da bi ugovarjali staršem? Ne glede na to, ali razmišljajo in delajo narobe? V vsakem primeru nas ožigosajo, da smo nespoštljivi. Da bi poklicali policijo, ker sosed pozno v noč razgraja? Lepo vas prosim! Nikar! Kaj bodo pa ljudje rekli! Nekomu povedati na štiri oči, kaj si mislimo o njem? Raje ne! Za hrbtom? Ja, to pa ja! Slednje tako in tako vsi počnejo.

Žalostno je, da se nekateri ne upajo niti k zdravniku, če se jim zdi, da so zboleli za neprijetno boleznijo. Kaj bo pa zdravnik rekel? Kaj bodo šele rekli ljudje, ko bodo izvedeli? Zelo nerazumne in krute zgodbe so se dogajale zlasti v času, ko je o tem, ali lahko gre ženska na splav ali ne, odločale različne komisije. Če je bil v njej kdo, ki ni znal držati jezika za zobmi, je glas o pokvarjenki šel od ust do ust prej, preden se je s komisije vrnila domov. Tudi zgodba o junakih, ki so nekoč zboleli za spolno boleznijo, ki so se je nalezli pri neki živahni ženski, še ni utonila v pozabo. Ljudski glas jih je ožigosal za vse večne čase. Prav tako smo družinsko prtljago kot osli vlačili skozi življenje in to v stilu, kakršen oče, takšen sin. In: jabolko ne pade daleč od drevesa! Ožigosanje je bilo doživljenjsko.

Najtežje je tistim, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov izpostavijo v javnosti. V nekaterih sredinah je to še zmeraj velik greh. Perutničke se strižejo tudi z opravljanjem. Na dan se privleče vse slabo, kar je že kdaj krožilo od ust do ust. Opravljivci imajo občutek, da te najbolje poznajo, da vedo o tebi vse, najbolj pa tvoje grehe! V Žireh ne rečemo zastonj, da v primeru, če smo o sebi kaj pozabili, gremo vprašat soseda. Povedal bo še tisto, kar se ni nikoli zgodilo. Pozabljamo, da ima vsak od nas svojo resnico in svoj pogled tako na svet kot na lastno usodo, na lastne zmote in na lastno srečo. Tega so me naučili številni sogovorniki, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe.

Najhuje je tistim, ki ne pašejo v noben predal, s svojimi besedami ali ravnanjem pa nehote kršijo družbena pravila, po katerih živijo tisti, iz neposredne bližine. ''Poglej ga, kakšen je!'' ''Ni za nikamor!'' ''Ubogi starši, kako jih mora biti sram ob takšnem otroku!'' ''Vse so mu dali, on jim pa tako vrača!''

Sila redki so, ki zberejo pogum in te čisto po človeško nagovorijo:'' Kako si? A lahko o tem, kar kroži med ljudmi, izvem od tebe, iz tvojih ust.?'' Takšnega, ki bo to storil, lahko iščemo z žegnano svečo.

Kako ubijalski in brez kančka milosti je lahko ljudski glas sem občutila na lastni koži po tistem, ko sem na TV - Zadnji besedi povedala, da pes ni za v posteljo in da tisti, ki imajo preveč radi hišne ljubljenčke nimajo veliko prijateljev. Bi bili radi na mojem mestu, ko se je dogajalo linčanje? Raje ne. Dvomim, če bi preživeli.

Morda boste nekateri zmajali z glavo, a življenjska resnica je, da smo, hočemo ali ne, tudi v kočljivih trenutkih zmeraj sami. Drži, da nam nekateri ponujajo svojo ramo, drugi nas tolažijo, a samo na nas je, kako se bomo odločili. Bomo ubogali svoj razum, svoje srce ali ljudski glas? Eni smo močnejši, drugi šibkejši. Žal pa pridejo trenutki, ko lahko tisti znani kaj bodo pa ljudje rekli ubije še tako močnega in še tako pokončnega. Nismo zaman v samem evropskem vrhu po samomorilnosti

   

                                  

 Nagrada pri Mladi njivi

Zdi se mi, da so bila obdobja, ko sem pisala, vseeno svet zase. Že od nekdaj je bilo tako, kot da ne bi sodili v vsakdan, ki ga je preživljal moj drugi jaz. V pisano besedo sem se, kar pomnim, zatekala takrat, ko mi je bilo hudo. Kasneje, v srednji šoli, so honorarji pomenili možnost bolj normalnega preživetja. Rečeno po domače: za nakup kakšne gledališke karte, vstopnice za kino Komuna, ali za sladke palčke, napolnjene s čokoladno kremo.

Redno sem kupovala tudi knjige, vrsto let le znanstveno fantastiko. Pogosto sem sanjarila, da bom odpotovala nekam daleč, stran od vseh, ki so me prizadeli.

Prijateljica V., s katero sva delili sobo v internatu, je imela za seboj zelo težko zgodbo. Starša sta se ločila, oče je sicer živel v Nemčiji, a ko je prihajal na obiske, ni minilo brez prepira in udarcev. Na račun domačih razmer se ni nikoli pretirano žrla. Ni komplicirala in ni lovila golobov na strehi kot jaz. Zadovoljna je bila z vrabcem v roki. Kadar sem ji kaj pojamrala, me je hitro postavila na realna tla, češ da mi ni hudega. Bi se moje življenje obrnilo kako drugače, če ne bi s takšno silovitostjo pogrešala mamine ljubezni? Verjetno.

Nagrada pri Mladi njivi pa ni bila edina, ki sem jo dobila, ko sem še obiskovala osnovno šolo. Veliko sem pisala za Politikin Zabavnik. Pa ne v srbohrvaščini, zmeraj v slovenščini! Prva knjiga, ki je priromala iz Sarajeva, je imela naslov Čamac na reci sej. Čeprav so jo brali in brali tudi moji otroci in vnuki, zaradi česar je že precej razmahana, je še nisem vrgla v smeti. Na radiu Ljubljana so mi za nagrado podelili Babica je najmlajša. Kaj točno sem napisala, ne vem več.

V srednji šoli, na pedagoški gimnaziji v Ljubljani, sem postala urednica šolskega časopisa Mladika. Leta 2017, ko je šola praznovala 150-letnico, so me po spletu naključij povabili na literarno – pogovorno uro. Sploh niso vedeli, da sem nekoč drgnila njihove šolske klopi. Bila sem ganjena, ko sem med razstavljenimi eksponati opazila tudi naše izvode glasila Mladika in nekaj fotografij. Sourednika, Matjaža Šušteršiča sem prav tako slučajno – po 55-letih srečala - na predavanju pri ljubljanskih gasilkah. Nisem ga več prepoznala. Pa toliko zanimivih ur smo preživeli skupaj, medtem ko smo urednikovali!

Nikoli nisem bila kakšna vzorna dijakinja. Vsaj ne v smislu, da bi naredila vse za boljše ocene. Več mi je pomenilo pisanje. Bila pa sem tudi boječka. Kakšna sreča! V drugem letniku se je zgodilo nekaj, kar je zaznamovalo usodo marsikatere sošolke. Biologijo nas je poučevala profesorica, ki je bila zaradi prometne nesreče kronično pozabljiva. Večino sošolk, le tri se nismo upale, so si v redovalnico kar same pisale ocene. Nikogar ni dosti skrbelo, zakaj bi le? Nekoč- tik pred koncem šolskega leta- pa je razredničarka te posege čisto slučajno odkrila. Malo je manjkalo, pa bi ves razred izključili iz šole, namesto tega so padli le popravci. Zdi se mi, da je bilo takrat prvič, da sem sredi tedna stopila v prazno cerkev Sv. Petra in zmolila nekaj hvaležnih očenašev na račun svoje cagavosti.

V tretjem letniku sem si sama uredila honorarno delo na radiu Ljubljana, pri turističnem Milenku Šobru. Spominjam se njegove markantne pojave in jeze, kadar ni šlo vse tako, kot bi moralo iti. A honorar, izplačan še na roke, je bil precej velik, zato sem mirno požrla, če se je kdaj ujezil tudi name. Kakšen članek sem poslala tudi na Mladino in Ljubljanski Dnevnik. Na Dalmatinovi 4 so potekala novinarska izobraževanja za srednješolce. Vodili so ga študentje novinarstva, v spominu mi je ostal Tone Hočevar. Med pridnimi učenci pa je izstopal Lojze Kos, ki se je kasneje, zdi se mi, da vso poklicno kariero, oglašal iz avstrijske Koroške.

Vmes sem se pridružila literarnemu društvu, ki ga je vodila Jasna Novak. Veliko časa sem posvečala učenju Esperanta. Obiskovali so ga tudi bodoči bogoslovci, sami zanimivi fantje. Enkrat kasneje sem njihov glasbeni nastop organizirala tudi v žirovski cerkvi. A so se držali precej rezervirano, sploh se niso hoteli več kot toliko pogovarjati z menoj. Nos mi je visel vse do tal! Z dvema sem vseeno ohranila pisemske stike, veliko sta mi pomagala, ko so me začele zanimati prepovedane teme.

Sergej Aleksandrovič Jesenin pa je bil kriv, da mi je bila ruščina v gimnazijskih časih zelo zelo pri srcu. Kljub temu da sem bila iz krščanske družine, Rusija je doma, milo rečeno, predstavljala veliko zlo, sem se prijavila na razpis, ki bi mi omogočil študij ruščine v Leningradu (Sankt Peterburgu). Romantično sem si predstavljala, kako lepo bo, ko se bom za leto dni preselila v kraje, kjer je ustvarjal moj ljubljeni pesnik. Žal se to ni zgodilo, prošnja je bila brez obrazložitve odbita. Menda nisem bila v političnem smislu dovolj neoporečna. Vsaj tako mi je namignila profesorica. Sva se pa zato s sošolko Meto Ferjanovo takoj po maturi odpravili v Anglijo, v Worthing, kjer sva preživeli nekaj nepozabnih mesecev. To so bili časi, ko je bila skupina Middle of the Road v Angliji veliko bolj popularna kot Rolling Stonesi. Poslušali smo tudi Sweet Caroline Niela Diamonda in uživali ob Fish and chipsu v lokalu, kjer sva z Meto delali. Pot in nastanitev sta nama omogočili nuni Daniela in Tončka, ki sta v tistem času živeli v Žireh in pomagali v župnišču. Ne smem pozabiti na pilota Miloša, ki nas je (pred vrnitvijo v domovino sva nekaj dni preživeli še v Slovenskem domu v Londonu) zvečer peljal v Soho in nam razkazal tamkajšnjo rdečo četrt. Kakšno doživetje za zdravo kmečko dekle! Nikoli ne bom pozabila! Miloš mi je precej let kasneje povedal veliko zanimivih zgodb…

Zadnji mesec najinega bivanja v Angliji, je Meta kot varuška pazila na dva majhna otroka. Pri najini ljubi gospodinji Mrs. Jane, ki je nama oddajala sobo, sem se precej dolgočasila. Začela sem pisati nore ljubezenske zgodbe in jih kar v rokopisu pošiljala kam drugam kot na Anteno. Vseh mi niso objavili, nekatere pa. Pa bi to angleško epizodo že zdavnaj pozabila, če ne bi ostala prijateljstva. Jean - Claude, Corine, Anna, George…Vrsto let smo si dopisovali, se še do nedavnega pogovarjali po Skypu. Z Anno, ki je doštudirala restavratorstvo, sva si izmenjali nešteto informacij o življenju -nekoč pri nas in v njeni Normandiji. Žal je zaradi hude bolezni pred tremi leti umrla.

O razlogih, zakaj mi je skozi dolga desetletja uspelo ohranjati prijateljstva tako z ženskami kot z moškimi, mi je G., ki je se je šele v zrelih letih zapisal duhovniškemu stanu, nekoč dejal:«Milena, imaš prekleto srečo, da nisi lepotica, da nimaš dolgih nog in da nisi blond. Vzbujaš zaupanje in niti tistim ženskam, ki so ljubosumne na vsako, ki se približa njihovemu možu, ne predstavljaš nobene nevarnosti.«

Besede so bile na prvi pogled zelo krute, mičkeno so tudi prizadele mojo nečimrnost. Z leti pa se je izkazalo, da je v vsaki stvari, če je še tako zoprna, skrito tudi kakšno zrno dobrega.

Poroka

Pogled na svet iz Podgore, kamor sem se primožila, je bil zelo poseben. Nekaj časa sem imela občutek, kot da sem pristala na koncu sveta. Dve, tri hiše v neposredni bližini. Dve, tri gospe, ki so dnevno obiskovale taščo, z njo pile kavo in kramljale. Včasih je ženskam delal družbo še poštar Andrej. In to je bilo – to. Čisto nič se ni dogajalo. Družabno življenje poročene žene sem si drugače predstavljala.

Močno sem pogrešala Zvezdano, s katero sva se v Petričku pogovarjali o njeni poeziji in moji prozi, pa delo na radiu. Ker nisem imela šoferskega izpita, ni bilo misliti, da bi šla v gledališče ali v opero. Še dobro, da sem imela knjige in pisanje. Še dobro. Žal pa ni bilo nikogar, ki bi mi dal kakšen pameten nasvet, me silil k iskanju metafor, pravih besed, ki bi sedle na pravo mesto. Kdo ve, kaj bi počela danes, če ne bi bilo kar nekaj če-jev..

Mi je pa možev dom nudil tisto, kar sem vse življenje pogrešala: varnost in domačnost. V gospodinjstvu nas je živelo kar nekaj: moževi stari starši, starši, dva brata, neporočena teta in midva. Na srečo sem že vse življenje zelo prilagodljiva. Prijetno vzdušje, brez povzdignjenih glasov, prepirov in nesmiselnih obtoževanj, mi je postajalo vedno bolj všeč.

Ko je leta 1973 prijokal na svet prvi sin, pa res nisem imela več občutka, da sem si zafrknila življenje. Glede na vse, ki so me, ko sem bila še v Ljubljani, trepljali po ramenih in me prepričevali, da bom še daleč prišla, bi morala v tisti samoti pasti v popoln obup. Pa nisem. Rojstvo otroka me je spremenilo, da me bolj ni moglo. Sedem let, ki smo jih preživeli v Podgori, so minili kot blisk. V Žiri, v novo hišo, smo se preselili, ko je začel Tadej obiskovati prvi razred osnovne šole. Slovo je bilo zame zelo težko. Upam, da sem danes vsaj približno tako dobra tašča, kot je bila moja.

Šoferski izpit

Morda se bo slišalo čudno, a mojih knjig ne bi bilo, če ne bi leta 1980, 4. maja, prvič sedla za volan. Do vrh glave sem bila sita fehtanja, peljite me sem, peljite me tja! Sita sem bila voženj z avtobusom, zlasti šoferja, ki se je pisal Sršen. Zmeraj, ko se je avtobus prikazal izza ovinka in sem ga zagledala za volanom, me je bilo groza ob misli, bomo prišli brez prometne nesreče do končne postaje ali ne. Mogoče me bo imel kdo za trčeno, a tudi on je bil eden od razlogov, zakaj sem tako navijala, da se preselimo nazaj v velemesto- v Žiri!

 Moja tašča, ki je bila najboljša tašča na svetu, je vila roke, češ Milena, to pa res ne gre, da bi vozila avto, ne spodobi se. A bila sem trmasta kot nikoli poprej. Ob izdatni pomoči Rudl'na Poljanška sem ga imela v žepu prej kot v dveh mesecih. Sama nase sem bila ponosna! Od tistega dne naprej, ko sem si kupila prvi avto Diano (bil je najcenejši, kar jih je bilo, in to na račun premične platnene strehe), je bil svet moj. Dobesedno! Oba otroka sem naložila na zadnje sedeže in se odpeljala na obiske k tistim, ki mi jih je priporočila Ivanka Kavčič (mama pisatelja Vladimirja Kavčiča).

Na začetku, ko še nisem delala na radiu, sem si pogovore zapisovala. Spoznavala sem ljudi, ki so bili rojeni na prelomu stoletja, doživeli 1. svetovno vojno ter bili priča, na primer, gradnji žirovske cerkve Sv. Martina. Nepozabno je bilo tudi doživetje, ko sem lahko pokramljala z gospo, ki je kot majhna deklica prinašala h generalu Rudolfu Maistru mleko in skuto. Imel jo je zelo rad. Ti prvi pogovori mi, če sem odkrita, niso predstavljali drugega zadovoljstva, kot da so tešili mojo radovednost. Pa še strogi Ivanki se nisem želela zameriti, saj me je vsakič, ko sem jo obiskala, spraševala po tem, kaj sem kje slišala. A že takrat se mi je zdelo prav, da določene stvari ohranim zase.

Po selitvi v Žiri so me vrsto let zaposlovali krediti, vrt, po Tadeju in Tomažu sta se rodila še Tanja in Blaž. Ob večerih, ko so otroci legli k počitku, sem veliko brala. Če sem le mogla, sem iz kvote za gospodinjstvo sama sebi izmaknila kakšen dinar. Oton Zajc z Loške ceste, ki je knjige prodajal na obroke, me je imel za hvaležno stranko.

Srce me je bolelo, ko sem videla, da pa moji lastni potomci nočejo in nočejo postati ljubitelji branja in knjig! Boš pa imela več sreče pri vnukih, so me tolažili. Imeli so prav!

To so bili še časi, ko se je ob sobotah pospravljalo, ko se je ob nedeljah brez pardona kuhala goveja juha, in ko smo ob petkih jedli štruklje na žup. Tradicija opravil, za katera smo bile zadolžene ženske, je bila tako močno usidrana v glavah, da ji niso mogli uiti niti otroci v prvih razredih osnovne šole. Nekoč je prišel najstarejši domov in povedal, da mora o mamici napisati sedem stavkov. Prvi naj bi bil, da mamica najraje kuha, pere in pospravlja. Ko sem se uprla in zatrdila, da je to čista laž, da nobena mamica tega ne počne, z ne vem kakšnim veseljem, ampak zato, ker mora, se je ubogi otrok zjokal:''Kaj bo pa učiteljica rekla?!''

Pravljični paberki

Nekoč sem v enem od šolskih zvezkov našla zgodbo o dinozavru, ki se je na skrivaj podal na pot skozi podzemni prehod ter se po spletu okoliščin znašel v otroški sobi štirih nadobudnežev. Bila je prva, ki sem jo prebrala svojim otrokom. Bili so navdušeni in zahtevali, da jim napišem še kakšno. Rodilo se je več kot petsto zgodb, ki sem jih kasneje, skoraj dvajset let, prebirala v Zakajčkovem torkovem kotičku na radiu Žiri (Sora).

Honorarno delo na radiu mi je bilo pisano na kožo. Vzljubila sem ga že prvi trenutek, ko sem prestopila prag studia. Mislim, da je bil ta korak eden najpomembnejših v bitki s strahovi, imenovanimi kaj bodo pa ljudje rekli.

V tistih časih pred 30 in več leti so bile stvari in tudi ljudje v Žireh veliko bolj popredalčkani, kot je to v navadi danes. Delala sem na banki, imela štiri otroke, tudi Najdražji mi je povzročal nemalo sivih las. Kljub zelo klasičnemu življenju običajne gospodinje sem si vseeno drznila storiti nekaj, kar bi mi težko pripisali. Tudi doma so negodovali. Mama predvsem zato, ker še zmeraj ni pozabila prizorov izpred hotela Turist, ki je stal v neposredni bližini radia in televizije v Ljubljani. Medtem ko je nekajkrat letno tam mimo hitela na govorilne ure na Pedagoško gimnazijo, je pogosto naletela na kakšnega od znanih TV-obrazov, ki se je, pijan kot mavra- motovilil po pločniku. Bila je prepričana, da so vsi novinarji ljubitelji dobre kapljice (milo rečeno). Drugi, sicer le posredni branik novinarske pokončnosti, je bila vrstnica iz paralelke, ki se je nekoč, ko me je obiskala, nehote pohvalila, da je najmlajša med tremi brati in dvema sestrama. Vsak je menda imel drugega očeta. Njena mama pa je bila zaposlena na radiu.

»Ko prideš enkrat ljudem v zobe, ti ne bo več pomoči!« so mi doma pridigali.

Prve korake v svet radijskega novinarstva je zaznamovalo več intervjujev. Najbolj mi je ostal v spominu pisatelj Dim Zupan, ki je bil takrat šele na začetku pisateljske poti. Izdal je knjigo o Drekcih pekcih. Intervju na radiu Žiri je bil njegov prvi. Bilo ga je neznansko strah in glas se mu je vidno tresel. Pot mu je kar lil po obrazu. Spontano sem ga prijela za roko in intervju sva izpeljala, kot se šika do konca. Zanimivo pa je, da ga tudi on ni pozabil. Kjerkoli se še danes srečava, prisotnim zmeraj razlaga v stilu:''Čakaj, a sem ti že povedal, kako je bilo takrat na radiu v Žireh?''

Kakšno leto po tistem, ko sem veselo polnila ponedeljkovo enourno oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami z zanimivimi gosti, se na radiu oglasi takratna urednica Gorenjskega Glasa, Leopoldina Bogataj. ''Milena, kaj, ko bi te zgodbe, ki jih sedaj samo slišimo, zapisala, mi pa bi jih objavili v časopisu? Ob torkih in ob petkih?'' Ideja je bila več kot zanimiva. Rodile so se Usode, ki so še zmeraj zelo živahne, četudi prihajajo v Kristusova leta.

Povabilo je bilo zame velikanski uspeh. Bila sem ponosna, da je nekdo opazil grdega račka. Žal pa se je veselje kmalu umaknilo pred nelagodjem. »Kaj bodo pa ljudje rekli?'' Ta prekleti glas, ki se je v glavi zaslišal ob najbolj neprimernih trenutkih, ni hotel izginiti.

Še sreča, da je v življenju tako, da takrat, ko strast do dela zamegli pamet, ni več pomoči. 

Nekoč sem na radio povabila Braneta Frlica. Pisal je pesmi, jih tudi prepeval, bil je zelo poseben, znan po poljanskem bluesu.  Beseda je dala besedo, prosil me je, če bi na njegovi kmetiji Par Gwolešnk v Suši vodila pogovorne večere s tako imenovanimi vaškimi posebneži. Skupaj sva obiskala kar nekaj posameznikov, ki so takrat živeli v krajih pod Blegošem. Kakšne zgodbe so mi pripovedovali! Še najbolj mi je ostal v spominu pogovorni večer z Mirkom Šinkovcem.

A dokler se je šepetalo, da me zanimajo čudaki, je še šlo. Potem pa se je razvedelo, da bolj kot po čem drugem, sprašujem, kako so včasih počeli tiste reči! Gnus! Sramota! Pa poročena! Štirje otroci! Pa k maši gre vsako nedeljo! Sram naj jo bo. Ljudski glas, ki je za hrbtom spletal neverjetne zgodbe, ni imel milosti. Obtožujoči, včasih celo posmehljivi obrazi niso bili ravno prijetni. Pa ko bi ostalo vsaj pri njih! Tudi izrečene besede so znale krepko špikniti! Če so bile podkrepljene s Čačko pa sploh! Misel, da ljudje zmeraj nekaj govoričijo, da ima zato človek v vsakem primeru rit zadaj, pa je postala stalna spremljevalka mojega vsakdana.

Včasih se mi je zdelo, da sem bila vedno bolj podobna ženski, ki jo mož leta in leta pretepa, pa zato postane čisto apatična Na ogovarjanja sem se navadila, trudila sem se, da so me komaj kaj bolela. Tisti znani refren je pa kot klop tičal nekje za ušesom.

Usode, ki so se objavljale v Gorenjskem glasu, so bile že od samega začetka izjemno brane. Sledili so jim tudi po drugih krajih Slovenije, zlasti potem ko so jih lahko prebirali na spletu. Takšnih, ki bi želeli povedati svojo zgodbo, je bilo vedno več. Ker pa so bile nekatere izpovedi zelo delikatne, sva se z Leopoldino dogovorili, da lahko zakrijem identiteto sogovornikov in o njih pišem pod psevdonimom. To je bila, vsaj kar se mene tiče, zelo naporna odločitev. Z radia sem bila navajena, da ima vsak, ki stopi za mikrofon, ime in priimek.

Potem je prišlo leto 1998. Miha (Naglič) me je prosil, če nekaj zgodb, ki so bile povezane z raziskovanjem spolnosti, pripravim za objavo v Občasniku. Njegova želja mi je bila izziv, hkrati pa sem se znašla pred veliko zagato: kako strniti vse, kar sem že slišala, v celoto, da bo v njej vse tisto, kar bo moralo biti, ne da bi objava delovala dvoumno, vulgarno ali celo šokantno. Ob misli, da Občasnika ne bodo prebirali le Žirovci, mi je bilo tesno pri srcu.

Zapis je doživel izjemen odmev. Kot vem, je bil prav zaradi njega Občasnik malodane razprodan. A ni ostalo samo pri tem; poklicali so me iz revije Naša žena, ter me prosili, če ga lahko ponatisnejo. Si predstavljate, kaj je takšna prošnja pomenila zdravemu, kmečkemu dekletu? Verjetno ne.

Še isto leto so se zgodile tudi druge, zelo presenetljive stvari: znani Silvo Teršek me je povabil v Polnočni kljub, takoj zatem ko so mi pri Univerzi za 3. življenjsko obdobje podelili posebno priznanje za moje delo. Domišljavo in vzneseno sem nekako upala, da me bo kdo potrepljal po ramenih, a se to ni zgodilo. V službi, kjer so vladala druga pravila, so bili moji zasebni projekti nepomembni, doma so pa od mene tako in tako pričakovali le, da bom dobra mama in gospodinja. Le prijateljica Nejka me je vprašala, če se je splačalo, in koliko mi je ob tej slavi padlo v žep. Ko je slišala, da nič, se je le zasmejala, češ si pa res tepka.

Okno se je na stežaj odprlo

Zgodbe o intimnostih prednikov pa so vzbudile ogromno pozornosti med navadnimi ljudmi. Glas o njih je šel od ust do ust, in to dobesedno. Telefon je kar naprej zvonil. Nenehno so se javljali tisti, ki niso več želeli molčati. Skoraj vsak konec tedna sem naložila otroke v avto in se odpeljala zdaj sem zdaj tja. Pot me je zanesla tudi med Slovence na Koroškem in zamejce v Italiji. Neštetokrat sem že na vratih slišala:«Ste res prišli tako daleč zgolj zato, da bi me poslušali?«

Ko sem prikimala, so se čudili. Starejše generacije so imele s svojimi izpovedmi nemalo težav. Domači so jih bili do vrh glave siti, ker so jih že tolikokrat slišali, jaz pa sem bila točno takšna poslušalka, kot so jo potrebovali. In prav zato so mi zaupali tudi tisto, kar še niso nikomur pred menoj. Mit, da se Slovenci neradi pogovarjamo o intimi, se je iz zgodbe v zgodbo bolj rušil.

Vseeno moram nekaj dodati: kljub temu, da je med vernimi in nevernimi vedno globlji prepad, pa imajo stično točko: oboji so prepričani, da pogovori o spolnosti niso spodobni.

Tam do leta 2010 se sploh še nisem zavedala pomembnosti gradiva, ki sem ga imela. Stregla sem predvsem svoji vedoželjnosti, ne nazadnje so mi zgodbe, ki sem jih poslušala, pomagale prebolevati sinovo smrt. Ob poslušanju drugih je tudi moja lastna bolečina postajala znosnejša.

Sredini večeri v Kašči

Če kaj, potem so se literarno-pogovorni večeri, ki so se v sodelovanju s škofjeloško knjižnico začeli leta 2005, z zlatimi črkami zapisali v moje ustvarjalno obdobje. Bili so pravi izziv, saj sem se morala spoprijeti s sogovorniki, ki so takrat nekaj veljali na slovenski kulturni sceni. V Škofjo Loko mi je uspelo zvabiti številna zveneča imena. Nekateri med njimi, kot denimo pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjakova do mojega povabila niso še nikoli gostovali na kakšni podobni prireditvi. Ne bom pozabila ur, ko sem se na te pogovore zelo vneto in skrbno pripravljala! Ni bilo zmeraj lahko, recimo takrat, ko sta bila moja gostja filozofa Gorazd Kocjančič in Vinko Ošlak. Ob pomoči Zdravka Krvine sta se publiki predstavila diplomat Rudi Čačinovič, ki je prišel kljub temu, da je tisti dan praznoval 90 rojstni dan in Aleksander Valič. Uživali smo v družbi Alojza Rebule, Janka Modra, Draga Jančarja, igralca Mihe Baloha, Milene Morača in Jurija Souček, Štefke Drolc, Alojza Ihana, Svetlane Makarovič, Tomaža Šalamuna, Cirila Zlobca, režiserja Marka Nabršnika, Ervina Fritza, Vinka Möderndorferja, Ferija Lainščka, Jožeta Toporišiča, Vlada Žabota, Gašperja Tiča z ženo Natašo, Milene Zupančič. Prišli so tudi Igor Omerza, Majda in Mojmir Sepe, Ivan Sivec, Breda Smolnikar, Aksinja Kermauner, Milan Jesih, Slavko Pregl, Goran Vojnović, novinar Jurij Gustinčič, psihiater Janez Rugelj….. Imeli smo tudi nekaj tematskih večerov o mladinski literaturi, pravicah žensk, spregovorili smo o svobodi tiska.

''Kaj bodo pa ljudje rekli, če ga boš kaj pobiksala?''je skrbelo domače. Verjetno sem ga kdaj, a občutek, da se mi je skoraj osem let uspelo družiti z najboljšimi od najboljših, je tudi zlata vreden.

Med različni izzivi, ki so se mi, ne da bi jih posebej vabila v svoje življenje, kar ponujali, se je znašlo tudi sodelovanje s TV Koper. (Hvala Damijan Bogataj!) Malo manj kot sedem let smo snemali prispevke za oddaji Pomagajmo si in Ljudje in zemlja. Marsikateri prispevek se je znašel tudi v informativnih oddajah. Od blizu sem spoznavala, kako živijo socialno ogroženi posamezniki. S pomočjo snemalca mi je uspelo, da je slika povedala več kot beseda. Nekatere zgodbe so bile tako pretresljive, da še danes razmišljam o njih. Nikoli ne bom pozabila zadnje, ki pa, žal, ni bila nikoli objavljena. V Škofji Loki sva obiskala družino, ki jo je zaznamovala tragična usoda očeta, ki je kot pedofil izrabljal prijatelje svojih sinov...

Pred kakšnimi osmimi leti sem se polna praktičnih izkušenj, a brez kakršnekoli formalne izobrazbe v tej smeri, spoprijela s pismi, ki so jih posamezniki pošiljali na uredništvo Nedela za rubriko ''Milena svetuje''. ''Kaj bodo pa ljudje rekli? Nisem psihologinja!'' sem večkrat ponovila, ko sva se s takratno urednico Danico Lešnjak začeli pogovarjati o sodelovanju. Neizmerno sem hvaležna usodi, da mi je dovolila, da sem se spoprijela tudi s tem izzivom. Dano mi je, da človeško dušo tudi na ta način spoznavam do najbolj skritih kotičkov.

Več kot imamo vsega, bolj, kot so dobrine na dosegu roke, več kot je različne pomoči tudi v duševnih stiskah, težje živimo. Knjižne police se iz leta v leto bolj šibijo pod težo duhovnih knjig in knjig o medsebojnih odnosih, a kljub temu se prepad med ljudmi iz leta v leto bolj poglablja. Vedno več je odtujenosti in vedno manj je medčloveških stikov, preprostih in neobveznih pogovorov. Ljudi s težavami pošiljamo k strokovnjakom, namesto da bi jim prisluhnili. Marsikaj bi rešila že prijazna beseda, ščepec človečnosti, občutek, da je komu za koga mar. Način življenja pa tudi družabna omrežja nas silijo v lažne predstave o srečnem in zadovoljnem življenju. Precej smo krivi tudi starejši: potomcem smo nudili preveč, pozabili pa smo, da bi jim povedali, da je treba včasih potrpeti in se čemu odpovedati, stisniti zobe. Danes se vse preveč jamra in premalo išče rešitve.

Knjižna bera

Skozi leta sem spoznala, da so nekateri slovenski pregovori še zmeraj zelo živi, četudi so naredili ogromno škode. Eden tistih, ki je ponarodel tudi v Žireh, je, da se mora dobro blago samo hvaliti. Žal so mu podlegli tudi mladi. Za slovo od novinarskega dela sem želela ustvariti seznam zlatih maturantov in zelo uspešnih posameznikov, ki jih med mladimi ni malo. Ko me je zavrnil prvi, češ da se nerad izpostavlja, kaj bodo pa ljudje rekli, če se ven meče, sem mislila, da ena lastovka pač še ne prinese pomladi. Ko pa so se zavrnitve kar vrstile, izgovor pa je bil vsakokrat enak prvemu, me je zaskrbelo. Smo ljudje res tako kruto brezobzirni, da bi se iz uspešnih posameznikov, ki se znajo tudi pohvaliti, raje ponorčevali, jih gledali zviška? O pregovoru dobro blago se samo hvali, je med drugim veliko pisala tudi Alenka Rebula:''…Sama si zadevo takole razlagam: pregovor me usmerja v podrejenost, v odpovedovanje lastni vesti, v izročanje avtoriteti, v neiskrenost do sebe, v nepristen odnos do drugih. Zato je nemoralen. Občutenje lastne vrednosti, ponos, veselje nad vsem, kar smo in zmoremo, je vsega spoštovanja vredno orodje. Res, mnogi važiči ga zlorabljajo in ga niso vredni, a prav zato je važno, da ga cenimo ter redno uporabljamo z dobrim namenom: s tem se spet vrne na ugledno mesto, ki mu pripada. častna drža in iskrenost plemenitita posameznika in skupnost ter nas učita spoštovati sposobnost, dosežke in darove vsakogar izmed nas. zato dajmo slovo temu kilavemu pregovoru in si raje izmislimo kaj, kar nam pomaga živeti častno…«

 

Srečanja

Če sem prav štela, sem samo v času novinarskega dela (pripovedovalci za Usode in knjige niso šteti), povabila pred mikrofon več kot tristo bolj ali manj pomembnih posameznikov. Med njimi so bili tako politiki kot tudi čisto običajni in brezimni posamezniki. Imela sem veliko srečo, da so bili mediji še pred nekaj leti drugačni, kot so danes. Intervjuji so bili zelo cenjeni in sogovorniku smo dali možnost, da je povedal vse, kar mu je ležalo na duši.

Ko je leta 2013 izšla prva knjiga iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem boleče občutila, kaj pomeni navdušenje bralcev na eni strani in nevoščljivost in zloba na drugi. Spominjam se prve predstavitve v domačem kraju. Bila sem strašno ponosna in vesela, zdelo se mi je, da sem napisala knjigo, ki ni le prva s to tematiko v Sloveniji, temveč tudi zelo berljiva in zaželena med bralci. Pa pristopi k meni gospod, zdelo se mi je, da sva se v preteklosti kar dobro razumela, pa mi reče:''Kdor visoko leta, nizko pade! Knjige pa ne bom kupil, na račun mojih žuljev se pa ti ne boš redila!''

''Moraš biti previdna, ko spregovoriš. V publiki so takšni in drugačni. Nikoli ne veš, kaj bodo rekli. Pa ne hvali se preveč, ker ti bodo zelo zamerili,'' me je blagohotno opomnila prijateljica (tudi pisoča), ki sem jo za korajžo vzela s seboj.

Spomnila sem se pogovora z nekim podjetnikom, ki je obiskal enega mojih literarnih večerov. Pristopil je k meni in mi opisal svojo izkušnjo. Ko so mu želeli podeliti Gazelo za uspešno delo, jo je zavrnil. ''Ker smo delali pretežno za tujino, bi v domačih krogih zaradi nagrade zgolj vzbujali nevoščljivost. Pa še davčno službo bi imeli takoj naslednji dan, po podelitvi, za vratom!'' mi je dejal malo za šalo malo za res.

Denar za tisk za Ogenj, rit in kače niso za igrače sem si izposodila. Kdor ne riskira, ne profitira! Marsikatero noč nisem spala, ker sem se bala, kaj bo, če bo knjiga obležala v predalu. Spominjam se, da so mi jih prvič natisnili le dvesto izvodov. Zmanjkalo jih je že po prvem literarnem večeru, ki sem ga imela v Radovljici. Kako se mi je oddahnilo! Pokojni Ciril Eniko, ki mi je knjigo oblikoval, me je ves čas spodbujal. Trdno je verjel, da bo Ogenj, rit in kače niso za igrače postala uspešnica!

Ni bilo enostavno. Glas o umazanem seksu se je kot požar širil od ust do ust. Potem sem od neke etnologinje dobila prijazno pismo: ''Gospa Miklavčičeva, ni res, da ste bili prvi, ki ste prisluhnili zgodbam o intimi prednikov! Tudi mi smo jih slišali veliko! A nam je čisto običajni občutek za prav narekoval, da jih nismo zapisovali.''

Pismo je v 21. stoletju, ko imajo novodobne generacije seks bolj kot ne za šport, ko je povsod okoli nas golote toliko, kot je ni bilo še nikoli poprej, delovalo mičkeno smešno. A je, po drugi strani, pisanje nakazovalo težave, s katerimi sem se spopadala.

 Spominjam se pogovora z duhovnikom, ki mi je pri zbiranju zgodb celo zelo veliko pomagal. Želel me je povabiti v svojo faro, na pogovorni večer, a mu je pastoralni svet to odločno prepovedal. Še več, zagrozili so mu, da ga bodo zatožili škofu, če jih ne bo poslušal. Na nekem srečanju lokalnih zgodovinarjev sem predstavila zanimivosti s Soške fronte, s katerimi so me seznanili na literarnem večeru nekje v Posočju. Ob besedah, da so bile na fronti tudi lahke ženske, ki so svojemu poklicu primerno dvigovale moralo, sta dva zgodovinarja protestno zapustila sicer polno dvorano.

Najraje sem imela tiste, ki so se name jezili, češ mi tega nismo doživeli, naši starši niso bili takšni. Njihov zaključek: vse je izmišljeno!

Neštetokrat sem se borila z mlini na veter. Prepričevala bralce, da je bilo življenje v starih časih drugačno, kot so ga opisovali Fran Saleški Finžgar in drugi. Bolelo me je srce, ko sem videla, da tisti, ki so se nad menoj zgražali, ne poznajo niti lastnih, družinskih zgodb. Na različnih socialnih omrežjih so me obirali do kosti.

Potem je prevladala praktičnost. Stara sem bila šestdeset let, imam sploh kaj izgubiti?

Nimam.

Spomnila sem se na zloglasno pismo iz časa obiskovanja osnovne šole, ko mi je sošolka napisala, da sem grda in da se zato ne bom poročila, pa sem preživela.

Spomnila sem se na čas sinove hude bolezni, ko smo bili pahnjeni na rob obupa, po Žireh pa so krožile govorice, da se Tomaž fiksa z mamili, pa smo preživeli.

Na stara leta sem se naučila tega, kar bi nam morali polagati že v zibelko: zmeraj, ko naredimo kaj dobrega in tudi pomembnega, ni nič narobe, če o tem spregovorimo na glas. Čisto brez potrebe nas briga, kaj bodo rekli, poglej ga/jo, kako visoko leta in misli, kaj je!

 

Strashof

Dokler še ni bilo vnukov, sem preživela vsako leto kakšen dan pri prijateljici, ki živi v majhnem mestecu Strashof, blizu Dunaja. Ko sem ta kraj pred več desetletji obiskala prvič, je bilo zelo živahno mestece, osnovno šolo je obiskovalo več kot 600 otrok. Zadnjič, pred desetimi leti, se mi je zdelo, kot da sem vstopila v mesto duhov. Šolo so zaprli, ker je bilo vedno manj otrok, na ulicah pa sem, med kolesarjenjem, srečevala le starejše s kužki, ki so jih vodili na sprehode.

V eni od hiš, mimo katere sem se vsak dan vozila s kolesom, je živel tudi Wolfgang Priklopil, ki je osem let držal v ujetništvu Natascho Kampusch.

Kasneje, ko so po spletu naključij Natašo rešili iz ujetništva, so se ljudje čudili, kako je mogoče, da ni nihče nič opazil.

Jaz se nisem!

Odtujenosti, v katere smo v Evropi zabredli, tovrstnim zločincem gredo zelo na roke. S prijateljičino pomočjo- sama ne obvladam nemščine- sem se pogovarjala z nekaterimi starejšimi, ki so živeli v isti ulici. Zanimivo je bilo, da so se na osamljenost in samoto tako navadili, da bi jim bila prisotnost še kakšnega drugega živega bitja razen hišnega ljubljenčka celo moteča.

Priklopila vsa leta, kar je živel med njimi, niso niti opazili…

Pa zakaj bi ga?!

Komu pa je kaj mar za to, kaj se dogaja pri sosedovih?

Nikar ne recite, da je pri nas kaj drugače. Če bi bilo, pred dnevi nek možakar svoje žene ne bi polil z bencinom in zažgal!

Strasshof mi predstavlja nekakšen simbol, oziroma vzorec razpada evropske civilizacije, ki s svojo odtujenostjo med ljudmi vedno bolj kaže svoj razdiralni obraz tudi pri nas.

Internet

Bila sem že v srednjih letih, ko je začel svojo zmagovito pot internet. Eden prvih, ki je uvedel bloge, je bil časopis Delo. Tam se nas je zbrala manjša družba. Vneto smo pisali in objavljali svoja literarna in še kakšna druga dela. Kasneje, ko je Delo bloge ukinil, smo se preselili na E- Dnevnik in na MMC. Pri MMC so nas sprejeli z odrtimi rokami, urednica Maja Kač pa je najboljše objave vsako leto zbrala v knjižni izdaji imenovani Blogozija. Moram reči, da to obdobje ustvarjenja sodi med moja najlepša. Z virtualnimi prijatelji smo se ob izidu predvsem različnih pesniških zbirk videvali tudi v živo. Žal pa se je druščina kasneje zaradi različnih, predvsem političnih stališč, medsebojnih zamer in še česa, razšla. Škoda. Ko se je rodil Facebook, sem pristala tudi tam.

Socialna omrežja so, žal, postala odskočna deska za vse, ki hočejo v zavetju anonimnosti pljuvati po drugih. Ko sem se na te, včasih zelo izrojene izlive navadila, so postali zapisi komentatorjev odlična priložnost za proučevanje psihološkega profila povprečnega slovenskega državljana. Če bi bližnje sodili zgolj po tem, kaj pišejo po družabnih omrežjih, bi bila njegova slika precej žalostna in klavrna.

Program, ki pa me že od samega začetka neizmerno navdušuje, je Skype. Z njegovo pomočjo se lahko povežem s katerimkoli delom sveta. Te dni se pogovarjam s štiriindevetdesetletnico iz USA, nekdanjo medicinsko sestro, ki je kot patronažna sestra na ulicah in v domovih mesta, kjer je delala do osemdesetega leta, doživela marsikaj. Še zmeraj živi sama, edina ovira, s katero se dnevno spopada, je strah. Številne tolpe, ki ropajo in ustrahujejo po nekdaj mirnih ameriških mestih, so tista nepremostljiva ovira, zaradi katere se je morala posloviti od vsakodnevnih sprehodov v bližnjem parku, ki sta ga pomagala zarisati in tudi zgraditi s pokojnim možem. Sogovornica sodi med tiste, ki si v življenju niso enkrat samkrat zastavili vprašanja:''Kaj bodo pa ljudje rekli?''

 

Snemanje dokumentarca

Za vse večne čase si bom zapomnila tudi snemanje dokumentarnega filma o knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Najtežja naloga je bila, kako pregovoriti nekatere sogovornike, ki so bili v knjigi predstavljeni z anonimnim imenom, da se javno izpostavijo. Imela sem srečo, saj sem vprašala takšne, ki so po prvi zadregi hitro pristali, ob prijazni sugestiji režiserja Jake Šuligoja pa so se izkazali kot izjemni pričevalci. In to brez dlake na jeziku. Film smo predstavili na kar nekaj mestih, tudi v Kranju in v Idriji. Dvorana v Cineplexxu je bila polna do zadnjega kotička. Nepozaben občutek! Po projekciji sva imela z Mihom (Nagličem) krajši pogovor. To so bili trenutki, ko mi je bilo čisto vseeno, kaj bo kdo rekel. Takšne priložnosti se ne zgodijo ravno vsakdan.

V studiu Virc, ki so se pod dokumentarec podpisali, pa pripravljajo še animirano verzijo v slovensko- francoski koprodukciji.

Dramaturginja Mirjana Medojević po motivih zgodb Ogenj, rit in kače niso za igrače, v režiji Daniela Daya Škufce pripravlja gledališko predstavo, ki si jo bo moč ogledati na odru Mariborskega gledališča.

Neizmerno sem ponosna na priznanja, ki sem jih deležna od dr. Zdravka Mlinarja. Tudi recenziji izpod peresa dr. Spomenke Hribarjeve in dr. Ane Pavlič mi pomenita veliko čast.

Zelo iskreno sem hvaležna Alfonzu Zajcu, da se me ni naveličal, ko sem kar naprej trkala na njegova vrata in ga prosila za takšen in drugačen nasvet.

Danes

 

Pri oseminšestdesetih bi že lahko odložila delo in počela nič. Žal tega ne morem. Ne znam. Vsako jutro vstajam malo po peti. Je pa res, da zadnja leta precej lažje, ker tudi sicer bolj malo spim. Še zmeraj obiskujem ljudi, pišem usode, kolumne, blog, novo knjigo. Pazim na vnuke, čez teden gremo večkrat po kosilo kar v osnovno šolo. Za kuhanje se mi zdi škoda časa. Vsak dan - izjeme so zelo redke, si vzamem dve uri za nordijsko hojo. Takrat gredo možgani na off, v glavi ni drugega kot mir in tišina ter narava, ki me spremlja ob poti. Pogosto me vprašajo, kaj me je ob delu z ljudmi najbolj prizadelo. Boli me, ko vidim, da nekatere družine že več rodov spremlja ena sama smola. Sprašujem se, kako je mogoče, da je toliko nezadovoljstva zlasti pri tistih, ki se, vsaj na videz, kopajo v blagostanju. Želim si, da bi imela čarobno paličico, da bi se ljudje z njeno pomočjo več pogovarjali in bolje razumeli. Sprašujem se, od kot to večno nezadovoljstvo, metanje polen pod noge, celo sovraštvo do bližnjega. Nam je tega treba?

O preteklosti še zmeraj razmišljamo preveč enostransko. Tudi povojne razmere pretirano idealiziramo. Že nekaj časa podlegamo trendom, ki pravijo, da nekatere tako imenovane ranljive skupine niso za nič krive in odgovorne. Četudi včasih so. In še kako! Zelo hudih kritik sem deležna, če se, ko gre za družinske zdrahe, postavim na njegovo in ne na njeno stran. Tudi šesta božja zapoved, ki pravi, da je treba brezpogojno spoštovati starše, je, na splošno, nedotakljiva. Četudi so starši počeli grde, celo izprijene reči, so bralci nejevoljni, ko pišem zgodbe, v katerih se pokaže tudi njihova zelo negativna plat.  

V vseh letih, kar zapisujem zgodbe, se mi je letos prvič zgodilo, da si je eden od sogovornikov izposodil nekaj stavkov iz bloga, ki ga je našel na medmrežju. Simona je usoda zaznamovala že ob rojstvu. Potem so mu odkrili tumor. Leto dni po prvi operaciji se je bolezen ponovila. Spet je moral pod nož. Po posegu je imel zelo velike težave z govorom, zato me je njegova sestra prosila, če dovolim, da svojo zgodbo zapiše. In jo je. Do zadnjega dne, umrl je sredi julija, ni razumel, da je s tistimi prepisanimi stavki naredil kaj narobe. Na žalost se prizadeta avtorica ni želela odzvati na njegovo prošnjo, da bi se slišala, in da bi se ji po sestrinem nasvetu opravičil. Škoda.

Z nekaterimi od tistih, o katerih pišem, ohranjam stike. Zato tudi vem, da so se (poleg Simona) poslovili že trije mlajši fantje oziroma možje, ki so se izpovedali za tretjo knjigo Moških zgodb. Dva sta zbolela za Covid 19, eden je naredil samomor.

Med tistimi, ki so mi še zmeraj zelo blizu, je Ljerka, živahna, radoživa gospa, ki se bliža stotemu letu. Za njeno družino in prijatelje sem, na podlagi najinih številnih pogovorov, napisala knjigo Ženska, ki ji je bilo dano.

Trenutno pišem knjigo o Veri (1961). Njeno življenje je bilo ob očetu, ki jo je začel posiljevati pri petih letih in ob materi, ki je bila zelo nasilne narave, podobno peklu. A je preživela, s svojim optimizmom pa v zavetju gozdov, v neposredni bližini gradu Cmurek, ustvarja čudeže, prežete z dobro voljo in optimizmom.

Skoraj trideset let pa je že stara Juditina zgodba. Kmalu zatem, ko smo v hišo napeljali telefon, me je sredi noči poklicala in me prosila, naj ji pomagam. Zgodilo se ji je nekaj strašnega. Delala je ponoči, v tretji izmeni, a jo je oddelkovodja zaradi želodčnih težav spustil domov. Ko je odprla vrata v spalnico, je v tesnem objemu zalotila moža in njegovo mamo. Četudi je nisem poznala, sem sedla v avto, naložila njo in enoletnega sina, ter ju odpeljala k ženski, za katero sem vedela, da ju bo sprejala pod streho. Judita si je po hudem šoku, ki jo je hromil vrsto let, uredila življenje, in ko se ji je v novem zakonu rodil še en sin, sem bila njegova botra. Lep in nepozaben občutek.

Družina

 

O družini več, kot je nujno, zelo nerada govorim. Dom je tisto pribežališče, kjer se malodane vse rane, ki se zgodijo zunaj njega, prej ali slej pozdravijo. Med otroki, njihovimi partnerji in vnuki ni pomembno ne moje pisanje, ne kaj govorijo o njem drugi, niti, kaj se mota po glavi ljudem. Za visokimi cipresami, ki obdaja dvorišče, lahko počnemo, kar nas je volja. Verjetno smo včasih preveč glasni, kdaj pa kdaj se tudi sliši, da se prepiramo. A takšno je življenje. Nismo popolni.

Med poslušanjem nešteto življenjskih zgodb sem se naučila, da popolnosti ni. Vsak izmed nas ima več ali manj napak, ki jih bolj ali manj uspešno skriva. Dr. Anton Trstenjak je v knjigi Če bi še enkrat živel (1965), zapisal:« Samo enkrat živimo. To je pretresljivo resno spoznanje za vsakogar: enako za tistega, ki veruje v posmrtno življenje in za onega, ji ne veruje vanj.«Že v svojem času je ugotavljal, da je med ljudmi preveč hlastanja, preveč okušanja in uživanja. Zmajeval je z glavo ob neobčutljivosti za osebno čast in osebne vrednote. Po njegovem je izginil oster posluh za vest, ki postaja vedno bolj otopela in prilagodljiva. Še zmeraj so mi všeč nekatera vprašanja, ki jih Trstenjak skozi različna poglavja postavlja bralcu:

Ali bi vam bilo prav, če se še enkrat rodite v isto družino, kot je ta, v kateri ste odraščali?

Ali bi hoteli biti istega spola? Ali bi hoteli imeti otroke? Ali so se vam izpolnili življenjski cilji in želje? Kaj v svojem življenju najbolj obžalujete? Katero je bilo najsrečnejše doživetje v vašem življenju? Ste ljubili preveč, premalo? Ste koga prizadeli po krivem? Koliko ljudi ste osrečili? Kolikokrat ste se z bližnjimi objeli in poljubili? Kolikokrat ste naredili dobro delo? Kolikokrat ste bili po nepotrebnem objestni, vzvišeni, oholi? Obžalujete preteklost? Se bojite prihodnosti? Ste si kdaj želeli vzeti življenje? Iščete smisel življenja? Ste prezahtevni? Ste prehitro zadovoljni? Imate okoli sebe dobre prijatelje? Znate svojo srečo deliti z drugimi? Ali kdaj stopite korak nazaj, če ste preveč vneti za mnenje drugih?

Tako kot na stara leta s povsem drugimi očmi prebiram Ivana Cankarja, na podoben, veliko bolj zrel način vsrkavam vase tudi Trstenjakove misli, ki se mi zdijo večno aktualne.

 

Knjižna bera

 

Ko včasih prebiram svoje otroške knjige, spoznavam, da bi jih danes napisala drugače. Morda celo boljše. A razlogi, zakaj so zagledale luč sveta prav takrat, kot so in ne prej in ne pozneje, so bili tako specifični, da se jih ne bi dalo spremeniti.

Glavni razlog za nastanek prve zbirke črkastih pravljic Abeceda iz Zakajčkove ulice (1995), ki je izšla pri časopisno-založniškem podjetju Gorenjski glas, je bila hči, ki ni hotela brati.

Ko je izšel prvi zvezek Usod (2oo3), so osrednji slovenski mediji množično tiskali knjige, ki so jih enkrat mesečno kot posebno prilogo, skupaj s časopisom, pošiljali med bralce. Kar naenkrat je prišlo do zasičenja knjižnega trga in tudi namera, da bi v knjižni obliki izšle še kakšne Usode, je zato padla v vodo.

Razlog za izid tretje knjige pravljic Pri hrastu na levo je bila sinova bolezen spomladi leta 2006, ki me je zelo potrla. Konec leta 2008 je v samozaložbi izšla otroška knjiga Pika na B., o Blažu in čričku Matičku. Sledilo ji je še več slikanic, ki pa so dosegle komaj kakšen odziv pri bralcih: Šnitka, Marička in medvedek, Kdo je razdrl lastovičje gnezdo? Gal in lačne hruške, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi, Oblaki v Zakajčkovi ulici, Mali-veliki vrtnar, Julia iz Zakajčkove ulice...

Ter najnovejši: Kuharske prismodarije in (prenovljena) Abeceda iz Zakajčkove ulice.

Leta 2011 je svojevrstno pozornost zabeležila knjiga z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov. Štirilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače pa je še zmeraj med bolj branimi v slovenskih knjižnicah.

Med bralce pa že prihaja peti del iz zbirke s podnaslovom Lučkine in druge zgodbe.

Meni zelo ljub je tudi krimič KJE JE OTROK. Če sem bila v Ogenj, rit in kače niso le igrače le zapisovalka zgodb, potem lahko rečem, da je krimič moje prvo avtorsko delo za odrasle.

Sklepna misel

Verjemite, nikoli ne padem v skušnjavo, da bi bila še enkrat mlada. Kdo ve, bi, če bi se to zgodilo, hodila skozi življenje po istih poteh?

Vsak padec na kolena je bil za nekaj dober. Vsak drobec sreče prav tako. Zelo malo stvari mi je bilo podarjenih, za vse, kar sem in kar imam, sem se morala potruditi sama. Trudila sem se, da sem delala dobro. Se mi kdaj ni posrečilo? Verjetno. Moja družina je imela veliko težkih trenutkov, a smo jih, ker smo držali skupaj- preživeli.

Upam, da bodo tudi moje knjige doživele visoko starost. Da jih bodo bralci radi jemali v roke. Želim si tudi, da bi jim bila zlasti trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače izziv, s pomočjo katerega bodo beležili tudi lastne ali družinske zgodbe. Brez poznavanja preteklosti se lahko zgodi, da bomo še naprej ponavljali boleče vzorce, ki smo jih nehote in nezavedno podedovali.

Želim si tudi, da bi bolj znali ceniti to, kar imamo in ne, da bi nenehno in brez potrebe zgolj lovili golobe, ki bi nas izzivali na strehi.

Morda bom dočakala čase, ko se bomo ne le kot posamezniki, tudi kot narod, veselili uspehov bližnjih, ne da bi pomislili, kako lepo je, če sosedu krava crkne.

Strašno rada imam svoj rojstni kraj in četudi se včasih zdi, da ni tako, se trudim, da bi to ljubezen delili tudi moji potomci. Ne vem, kam vse jih bo zaneslo življenje, želim pa si, da bi jim vsakič, ko bi na Selu zagledali turna Sv. Martina, od veselja in sreče zapelo srce.