zgodba o ženski brez nog in ene roke

 

Tonina zgodba je ena najbolj nenavadnih, nevsakdanjih in skorajda neverjetnih. Zveni kot kakšna mehiška pocukrana nadaljevanka, a z zapleti, ki si jih je še s tako bujno domišljijo težko zamisliti.

Rodila se je 1. oktobra 1925 v vasi Predole pri Grosuplju. Na svet je prijokala brez nog in brez leve roke. 

Zaznamovana že od rojstva.

Mama je doživela šok, ko jo je vzela v naročje. Hčerke nikoli ni marala. Velikokrat ji je dala vedeti, da ni zaželena in da bi bilo bolje, ko je ne bi bilo.

Družina, v kateri je Tona odraščala, je bila zelo revna. Oče je delal v bližnji tovarni, vendar je po navadi tisto, kar je zaslužil, tudi zapil. Mama je hodila z malo pohabljenko naokoli, ter prosjačila za denar. 

“Spominjam se, da sva se pogosto odpravili tudi na Brezje,” je zapisala Antonija v svojih spominih. 

“Tam je bilo veliko ljudi in mimogrede se je nabralo toliko denarja, da je mama oblekla vso družino. Imela sem občutek, da sem ji pomenila le toliko, kot je z menoj zaslužila.

Nekoč me je celo oddala v najem nekemu cirkusu. Na žalost sem z njimi ostala le par mesecev. Vaški župnik se je pritožil oblastem, češ, da me je mama za tri tisočake prodala v zverinjak. Takrat sem postala celo znana, saj so me našli novinarji in se o meni razpisali po časopisih. Dobro se še spominjam, kako mi je bilo hudo, ko sem se morala vrniti domov.

Cirkuško življenje mi je ugajalo, v njem je bil nek čar, ki ga ne znam opisati. Poleg tega sta me imela gospodarja rada, saj sta bila brez svojih otrok.

Dolgo se mi je tožilo tudi po dveh prijateljih: po kači, ki sem jo hranila z živimi zajci in po opici, ki je znala biti poredna in me je sem in tja tudi z veseljem ugriznila. “

Antoniji pa je ostal tudi viden “spominček “ na cirkuške čase. 

Nekega dne je hotela odkriti pokrovko z lonca, v katerem se je kuhal krompir. Pri tem se je prevrnila na vročo ploščo in se pošteno opekla po čelu.

“Toda tega mi ni bilo kaj dosti mar. Pri cirkusantih sem prvič v življenju okusila, kaj je to ljubezen....”

Sanjarila je o tem, da bo nekoč, ko bo odrasla, ušla od doma in se jim ponovno pridružila.

Domači so bili ob vrnitvi do nje še bolj sitni in nestrpni. Na vsakem koraku so ji dali vedeti, da je z njo več dela kot pa koristi. Če so le mogli, so se ji izogibali, vzor za svoje obnašanje pa so dobili tudi v mami, ki ni skrivala, da hčerke ne mara.

“Le brat, moj zlati brat, je bil tisti, ki mi je kdaj pa kdaj posvetil nekaj časa, me varoval in skrbel zame“, pravi Antonija.

“Ko je začel obiskovati šolo, je vse tisto, kar je slišal pri pouku, doma razložil tudi meni.  Odnesel me je v gozd, in medtem ko sva nabirala borovnice ali gobe, mi je razlagal skrivnosti matematike in zgodovine.  Med “odmorom” mi je kazal veveričja in ptičja gnezda ter mi podučil, katere rože so zdravilne in katere ne.   Vztrajal je, da sem se naučila prati, likati, umivati in oblačiti.

Drugače te nihče ne bo maral, me je ljubeče pokaral in vzdignil v zrak.

Vsi so se mu smejali in kazali name s prstom: ja kdo jo bo pa maral, saj vsak vidi, kakšna pohabljenka je! Toda brat me je stisnil k sebi in mi šepetal na uho, naj jih pustim vnemar, ker da bova skupaj dokazala, da se motijo.”

Antonijini spomini na mamo niso lepi. Bila je stroga ženska, ki je hotela imeti vse pod komando. Tudi očeta. 

“Že zelo zgodaj sem občutila, da se nimata rada. Oče je bil pri hiši bolj hlapec kot ne.  Moj najljubši brat je bil njegov nezakonski sin, pankrt, in to mu je velikokrat poočitala. Mene je imela zaradi pohabljenosti za kazen božjo. Le sestra je bila njen sonček in ponos.

Bila je tudi lakomna na denar. Ko je tast ovdovel, mu je milostno dovolila, da se je preselil k nam, kajti imel je dobro pokojnino, s katero je potem lažje kupovala sestri lepe obleke. 

Mene, ki sem bila kripl, so začeli zmerjati s “štuc”. Niti odrasli mi niso prizanašali. Kot da bi bili prizadeti tudi moji možgani, ne samo telo. Grozno sem trpela.”

Ni čudno, če je Antonijo vleklo v svet. Hrepenenje ji je nažiralo dušo. Ko je gledala v daljavo, si je želela, da bi šla stran od ljudi, ki se jim je gnusila. 

Nekoč so prišli v vas cigani.

“Približala sem se jim. Z odprtimi usti sem požirala njihove zgodbe. Mikalo me je, da bi se skrila in izginila z njimi, ko bodo pospravili svojo kramo.  S seboj so imeli tudi medveda.  Ko me je začel ovohavati, je starejši cigan otrpnil in iz oči mu je zasijala groza. Toda stegnila sem roko in se narahlo dotaknila debele in kosmate kože. Nič mi ni naredil. Verjetno je tudi on hrepenel po nežnostih tako kot jaz.

Opazila sem, da so se Ciganu zasvetile oči: v meni je zavohal priložnost večjega zaslužka. Stopil je k mami in se z njo hitro pogodil za plačilo. Spominjam se, kako so se mami razpotegnila usta v nasmeh, ko me je pogledala. Bila je prepričana, da me ne bo nikoli več videla.

Pa še plačano bo dobila za to.

Po svoje sem bila tega vesela, a le do bratovega prihoda domov. Ko je slišal, kaj se plete, je čisto znorel. 

Vpil je in kričal, da on že ne bo dovolil, da bi me razkazovali po sejmih in služili na moj račun. Mami jih je pošteno napovedal, nazadnje pa še meni, saj je vedel, zakaj me srce vleče stran od hiše!

Potem je nekaj časa ostal doma, za mojega varuha. Preziral je mamo, ker ni imela srca zame.  Naučil me je likati srajce. Bil je zelo natančen, zato sem večkrat jokala. Zmeraj me je potolažil, da je bolje, če me sekira on, kot pa kasneje mož.

 Nekoč ga je slišala mama in se zgrozila. Brez besed je s pogledom zdrsela po mojem iznakaženim telesom, se z vidnim gnusom obrnila in med zmerjanjem zaloputnila vrata.“

“Prišla je zima. Gledala sem skozi okno in opazovala snežinke, ki so naletavale.  Brat si je nataknil smučke in se pognal v breg.  Še jaz bi smučala, sem kričala za njim.  Resno me je pogledal in se začel praskati za ušesi.  Najbrž si je mislil, le kam naj bi si nataknila smučke, ko pa sem bila brez nog. Pa se je domislil nečesa boljšega. Stopil je po lopato, jo snel in mi ukazal, naj se vsedem nanjo. Ubogala sem ga.

 Uf, kako me je odneslo po bregu! 

Prvič, drugič...desetič, sem se znašla v snegu, toda počasi sem se le naučila, da sem s sneto lopato začela pravilno upravljati. Bila sem trmasta in imela sem trdno voljo, da moram v vsaki stvari uspeti. Kadar sem si česa močno želela, se je to res zgodilo....”

Antonija je poleti nabirala gobe, pozimi izdelovala zobotrebce, ves prisluženi denar pa je šel za sestrine obleke ali se je porabil za druge malenkosti. Sama je le redkokdaj dobila kakšen dinar. Za svojo prvo obleko se je morala Antonija pošteno boriti.  

“Tisto leto se je zgodilo nekaj, kar je pozneje pripomoglo, da sem lahko prisluhnila svojemu hrepenenju in odšla v svet. Vaški trgovec je mami omenil, da je videl v Ljubljani voziček, ki bi mi pomagal, da bi se lahko bolj svobodno gibala. Mama je spet začela tarnati, da je to nemogoče, ker nima denarja zanj.

Brata je njeno jamranje zelo razjezilo. Odločil se je in objavil v časopisu oglas. Veliko ljudi je rade volje darovalo dinarje za ubogo pohabljeno deklico brez nog in ene roke.

Največje presenečenje je bilo, ko je prišla na obisk neka gospa Jeras, s seboj pa je pripeljala tudi voziček. Zelo sem ji bila hvaležna in srce mi je pelo od sreče. Le denarja, ki so mi ga pošiljali neznani dobrotniki, nisem nikoli videla.

Brat je mami predlagal, naj kupi vsaj njivico, da bi si lahko privoščili prašiča, toda ni pristala. Bila sem žalostna, toda zvezanih rok.

Brat, ki je razumel mojo žalost, je od nekod prinesel star gramofon in nekaj plošč. Takšnih ni imel niti gostilničar, zato so se mladi iz vasi začeli zbirati pri nas.

Stalna gosta sta postala tudi Jaka in Korel. Bila sta mi všeč, saj sta se znala smejati in zmeraj sta prinesla v hišo polno dobre volje.

Potem pa- kot bi odrezal! Kar naenkrat so se nas mladi začeli izogibati.

Dolgo nisem vedela, zakaj.

Končno sem le ujela govorice, kaj so vaške opravljivke “sparile” med seboj.

Govoričile so, da naj bi ponujala fantom!

Kakšna zmota, kakšna zmota!

Res se mi je vnelo srce, res je v njem začela tleti ljubezen, tiha, boleča in grenka.

Res....

Micka, ena od deklet z vasi, me je nekoč ustavila in mi poočitala, češ da se, takšna, kot sem, neprimerno spogledujem s fanti.

To me je zelo prizadelo in ranilo. V tistem trenutku sem se še bolj zavedela svojega pohabljenega telesa brez nog in ene roke. In potem še take neutemeljene govorice!  

Jožetu, prvi skriti ljubezni, sem se pričela izogibati…’’

 

Tona je kljub invalidnosti privlačila ljudi. Radi so bili v njeni družbi. Zlasti mladi.

Tako se je zgodilo,  da  je postajal  njen vsakodnevni obiskovalec Jaka. Tisti malce neurejeni fant, ki je delal na železnici in skrbel za vsak dan pijanega očeta. 

“Začelo se je, ko me je dražil, ker sem bila kar naprej sama. Potem sem se mu nekoč zjokala na rami in mu izjecljala, kako sem bila „zaljubljena“ v Jožeta. Videlo se mu je, da je bil vesel, ker se ni nič zgodilo, ker me Jože ni maral. Po drugi strani pa sem se mu smilila,“ je v svojih spominih zapisala Antonija. 

“Po tisti izpovedi me je Jaka pogosto obiskoval. Bila sem ga vesela, ker me je kratkočasil. Niti pomislila nisem,  da  bi se v njegovem srcu lahko vnela ljubezen. Dokler ni prišel prelomni božični večer.

 

II.

Sedeli smo za mizo in med nami je bil tudi Jože. Še pomislila nisem, zakaj ga Jaka pogleduje izpod čela in ga grdo gleda. Potem je zmanjkalo pijače, Jože se je dvignil in jo prinesel iz kleti. Ko pride do Jake, da mu natoči, ga ta nepričakovano udari po roki, da se steklenica raztrešči na tleh, kozarec pa odleti proti zidu.

Vsi so v trenutku presenečeno umolknili. Fanta sta nemo strmela drug v drugega in nihče ni hotel spregovoriti niti besedice. Navzoči smo bili prepričani, da je bil Jaka pijan. Niti pomislila nisem, da se je Jožetu želel maščevati zaradi mene.

Pri nas je bila navada, da na Sveti večer nismo hodili na obiske. Zvečer se je škropilo in pokadilo okrog hiše, nato pa smo molili veseli del rožnega venca. Ostala sem doma, ko so se domači odpravljali k polnočnici. Le stari oče mi je delal družbo, ko je potrkalo na okno.

Zunaj je bil Jaka in mi zapel Adijo, pa zdrava ostani. Stari oče se je gromko zasmejal in me začel dražiti. Bila sem jezna na oba, zato sem jo pobrala spat. Nisem dolgo ležala, ko je vnovič potrkalo. Jaka se je vrnil in mi toliko časa pihal na dušo, da sem mu odprla. Vprašala sem ga, zakaj ni z drugimi. Pa mi je odgovoril, da med njimi ni tiste, h kateri ga vleče srce.

Šele tedaj se mi je posvetilo. Jaka me vendar ljubi, sem si rekla. Mene, ki sem pohabljenka! Bila sem zelo srečna. Jaka me je prijel za roko in mi zašepetal, da mu ni za mojo invalidnost prav nič mar, ker ve, da imam zlato srce.“

Tako so se začela Tončkina srečna leta. Jaka je na okno potrkal skoraj vsak večer. Ni bilo pomembno, ali je bila zunaj zima, trije metri snega, dež, toča ali pa je v topli poletni noči sijala luna. Tončka se je izmuznila na plano, da sta lahko odšla na sprehod in pri tem vneto klepetala vse do jutra.

S sestro sta se že veliko bolje razumeli in v ljubezenskih zadevah sta postali pravi zaveznici. Noč sta si pravično “razdelili” med  seboj in druga drugo stražili pred radovednimi materinimi očmi.

“Saj se ni dogajalo nič posebnega, “zatrjuje Antonija.

“Z Jakom sva se držala za roke, se sem in tja poljubila, kaj drugega pa ne. Bila sem še premlada, da bi lahko vedela, kaj se lahko splete med fantom in dekletom. S sestro sva bili tudi otročji, zato sva včasih tudi kakšno ušpičili. Pazi, mama gre, sva zašepetali skozi priprto okno, in potem med smehom opazovali, kako so se fantovske sence izgubljale v mraku.“

Poleti sta se z veliko vnemo lotili pasenja živine. Odgnali sta jo v bližino reke, v kateri sta se potem s fanti kopali.

Domov grede sta se posuli s prahom, da ne bi bili videti “preveč čisti” za mamo, ki je imela za vse budno oko.

Kljub ljubezni do Jake, je v Tončkinem srcu ostal na prvem mestu še zmeraj njen ljubljeni brat. Kolikor je le mogla, je skrbela za njegove obleke in zato poslušala vaške čenče, ki so jo zaradi tega opravljale. Češ, saj ona lahko, ko pa nima drugega dela.

Brat je bil že v letih, ko se je bilo treba oženiti. Nevesto je dobil v Stični. Bila sta zelo srečna, zlasti potem, ko se jima je rodila hči.

“Bila je zadnja sobota v mesecu januarju leta 1941. Bratova hčerka je nenadoma zbolela in vse nas je skrbelo, kaj ji je, saj je bila stara komaj šest mesecev. Bila je priden otrok, ljubila sem jo iz vsega srca. Vzela sem jo v naročje, da bi jo malo pocrkljala. Nenadoma se mi je zazdelo, da se je punčka nenavadno umirila.  Prestrašeno sem zavpila in skoraj bi jo izpustila iz rok. Pritekli so domači. Zajela nas je panika. Vsa sem se tresla od strahu in groze. Bratova žena je planila v jok, brat pa je svojo štručko le žalostno stisnil k sebi. Deklica mi je umrla v naročju in tega še dolgo nisem mogla pozabiti.  Bilo mi je zelo hudo in ta dogodek naju je z bratom še bolj povezal in zbližal. ”

Vojna vihra je potrkala tudi na Tončkin dom. Do tistega usodnega februarja 1942 se ni kaj dosti menila za dogodke, ki so pretresali svet. Bila je sama doma, ko se na vratih prikaže brat.V roki je imel nekaj težkega, zavito v platno. Tončka stopi za njim na podstršje, kjer z grozo v očeh ugotovi, da se dotika dveh pušk in samokresa.

Potem jo brat odpelje še do votlega hrasta v bližnjem gozdu.

V tej duplini ti bodo partizani puščali sporočila, ji je rekel. Razlagal ji je še nekaj o komunistični partiji, o pravični borbi, toda ni ga prav dobro razumela. Ker ga je imela rada, ni niti malo razmišljala o tem, da se ne bi boril na pravi strani. 

„Jaka ni mogel razumeti, da sem tako neumna in se spuščam v nevarnost. Raje je trmasto vztrajal v “zlati sredini”. Veliko solz sem pretočila zaradi tega, toda Jaka je vztrajal, da je med partizani veliko slabgih ljudi. Začela sem ga pregovarjati, da bi se jim vseeno pridružil, pa me ni hotel niti slišati.“

Zaradi njenega dela za hostarje, so jo nekoč zaprli v Ljubljanske zapore. Tudi sestra in mama sta jo skupili in preživeli težka leta v internaciji. 

Po kapitulaciji Italije sta se vrnili domov, očeta pa so odgnali v taborišče v Nemčijo, od koder se je vrnil šele po osvoboditvi. 

Ves ta čas je Tončka živela na tankem robu med življenjem in smrtjo. Po tihem si je priznala, da Jake ne more pozabiti, ljubiti pa tudi ne. Kadar se je spomnila nanj, so ji solze zalile oči. Vendar ji je misel, ki ji jo je vcepil brat, da dela prav, ker se bori za partizane, dajala nenavadno moč.

Končno je prišla tako ljubljena in zaželena svoboda. Tončka jo je pričakala s strtim srcem, kajti njen najdražji brat je padel za svoje ideale.

“V našem kraju je zaživela mladinska organizacija in nenadoma sem spoznala, kje je moje mesto. Bila sem presrečna, da so se tudi zame odprla vrata v svet, po katerem sem tako hrepenela. Bilo mi je malce težko, kajti očeta in mamo je vojna strla telesno in duševno. Ko sem jima povedala, da odhajam v Ljubljano, sva se z mamo na smrt sprli.  Kaj boš ti, pohabljenka, v tujem svetu, je kričala name in mi še bolj drezala v nikoli zaceljeno rano. 

Kdor ne spoštuje pregovora, ljubi doma, kdo ga ima, se mu bo maščevalo, mi je metala krute besede v obraz. 

Toda bila sem močna. Obrnila sem se, odšla v gozd, kjer sem se celo večnost poslavljala od ljubljenih dreves in ptic, ki so mi tolikokrat lajšale bolečino. Nato sem odhitela do sosede in si izposodila denar za vožnjo do Ljubljane - mesta mojih sanj.  In tako sem nekega lepega dne potrkala na vrata pri Vidi Tomšičevi...”

Ill.

 

Tončka je tisti  dan pri Vidi Tomšičevi dobro opravila. Ta ji je prisluhnila in obljubila, da ji bo priskočila na pomoč.

Začasno, dokler ne bi našli druge rešitve, je Tončka odšla v dom invalidov v Preddvor. To je bilo zanjo zelo ugodno, saj je bil njen invalidski voziček popolnoma uničen in potreben temeljitega popravila.

“Malo mi je bilo tesno pri srcu, ko sem se peljala proti Gorenjski. Povedali so mi, da je tam nastanjenih veliko moških in kako naj se jaz, neuko, kmečko dekle obnašam do njih?! 

Priznati moram, da so se mi strahovi že kmalu razblinili, saj toliko tovarištva, kot sem ga doživela med njimi, nisem občutila, ne prej in ne pozneje. V srcu sem še zmeraj preživljala bolečino prve ljubezni, toda postavni fantje, ki so mi delali družbo, so mi pomagali preganjati črne misli. Nenadoma sem se začela zavedati, da sem prvič v življenju nepopisno srečna. Bila sem med sebi enakimi. Sreča pa traja le kratek čas..“

Tončka se je spet vrnila v Ljubljano. Že po enem tednu jo je prišla iskat mama in jo prosila, naj odide z njo domov. Želela se je s hčerko pobotati. Nerodno se ji je začela opravičevati za vse krute besede, ki so padle med njima. Toda Tončka je bila neizprosna: domov ne gre nikoli več.

“Končno je tudi zame napočil trenutek, ko sem želela objeti ves svet. Dobila sem službo telefonistke in majhno sobico, kjer sem si uredila skromno bivališče,“ pripoveduje Tončka.

Na žalost je o telefoniji vedela komaj kaj. Zelo težko je bilo vsem ustreči. Že takoj prvi dan se je sprla s pomočnikom direktorja. Prihrumel je k njej in jo nahrulil. Ni mu ostala tiho, saj je bila prepričana v svoj prav. Kmalu sta se pomirila in postala pozneje celo dobra prijatelja.

Ob kavi ji je celo zaupal, da ne mara ljudi, ki mu samo kimajo. Ženske so jo zaradi tega gledale zviška in prezirljivo, toda nihče ji ni nič mogel, ker je bila z vsem srcem predana delu. Pa ne samo to.

Zagrizeno in z vso vnemo se je predajala tudi politiki. Uspešno je naredila tečaj partijske šole, predlagali so jo za sprejem v KP. To jo je tako prevzelo, da na svoje osebno življenje niti pomislila ni...

Na nek način je še vedno pogrešala vojaški režim, ki se ga je bila navadila v Preddvoru. V srcu je bila velik idealist. Verjela je v ideale, o katerih sta sanjala z bratom. Včasih ji je direktor to poočital in jo opozoril, da bo imela v življenju zaradi tega še kopico težav. 

Čeprav je tankočutno spoznavala, kako so se partizanski ideali o enakosti med ljudmi pred njenimi očmi sesuvali  v prah, je bila prepričana, da bo dobro še zmeraj zmagalo nad zlim.  

“Avgusta 1946 sem spoznala svojega prvega moža. Na cesti se mi je pokvaril voziček, na pomoč pa mi priskočil moški, ki je šel slučajno mimo. Bolj za šalo kot za res sem se z njim malce pošalila, toda očitno sem mu bila všeč, saj je že čez par dni potrkal na moja vrata. Ostal je kar pri meni...

Kot sekretarka Skoj-a sem želela biti drugim za zgled. Zelo hitro sem spoznala, da moj fant ni premogel drugega kot malo mlačnosti. Zajel me je val obupa. Bila sem razpeta med srcem in dolžnostjo. Bolj kot sem premlevala, slabše je bilo. 

Ljubezen je bila ostre boje s komunistično partijo.

Po eni strani sem bila vesela, ker je fant pregnal osamljenost iz moje sobe, po drugi strani pa sem se zavedala, da sem slaba komunistka. V duševni stiski sem popila pol litra   lizola.....”

 

 

 

S tem tragičnim dejanjem ni priklicala smrti, saj jo je fant pravočasno odpeljal v bolnišnico. Le na “disciplinsko”, komite, so jo poklicali. Nič kaj prijazni niso bili z njo. Očitali so ji napake in lahkovernost. Grozili so ji, da bo že „videla“, kaj bo naslednjič, če se še kdaj „pregreši“. Na koncu so ji svetovali, naj se poroči, da “svetlim ciljem revolucije”ne bo več v sramoto.

„Imela sem komaj 21 let in še danes ne vem, kako razum ni mogel dopustiti srcu, da bi to zmagalo,”je več let pozneje zapisala Tončka v svojih spominih.

Ubogala je svoje nadrejene in se poročila, toda zakon še zdaleč ni bil srečen. Domov je hodila le jest in spat, ves ostali čas je preživela v službi ali pri političnem delu.

Kljub temu je bila ljubosumna in razočarana, ko je izvedela, da jo je mož prevaral z njeno najboljšo prijateljico.

„Stanovali smo v isti hiši. Minka je imela dolge, valovite lase, ki so ji obkrožali resen obraz. Velikokrat sva poklepetali, kadar sem bila osamljena. Včasih mi je v šali izdala, da ji je moj mož všeč, toda nikoli nisem verjela, da bi bilo lahko še kaj več kot to. Kadar me ni bilo doma, je prišla k njemu, da sta pokadila cigareto in skupaj popila kavo. O tem, kdaj točno sta si padla v objem, ne vem. Spominjam se le, da se je začela obračati stran, ko me je zagledala. Tudi mož se je odmaknil od mene, ko sem prišla v posteljo. Sprva mi je bilo všeč, kajti služba in politično delo sta mi pobrali vso energijo. Nekoč sem prišla domov prej kot po navadi. Bolela me je glava in zaželela sem si počitka. Že pri vhodnih vratih sem zaslišala nenavadne glasove, ki so prihajali iz kuhinje. Narahlo sem odmaknila vrata in ju zagledala v vročem in strastnem objemu na divanu. Poljubljal je njene prsi, ona ga je držala okoli vratu in ga prosila, naj ne neha. Onemela sem. Šele, ko sta se zgrudila drug poleg drugega, sta me zagledala. Minka je skočila pokonci in hotela zbežati, toda mož jo je zadržal poleg sebe. Nikamor ne greš, ji je dejal. Sama je kriva, ne midva. Njegove besede so me tako razkačile, da bi ju najraje na mestu ubila. Od besa so mi privrele solze v oči, toda na njegovem obrazu nisem zasledila niti senčice obžalovanja.“

Po dveh letih mučnega skupnega življenja je sledila ločitev. Tončka je točila solze z iskrenim upanjem, da je minila grenka življenjska izkušnja, ki ji je vsak malo koristila ...

V naslednjih treh letih se je moškim izogibala. Niso je zanimali. Toda njen neutrudni jeziček se je kljub temu vneto vrtel, saj se je rada šalila, smejala in jih vlekla za nos. Po tihem se jim je želela maščevati zaradi razočaranj, ki jih je doživela. Rada jim je obljubljala marsikaj, a le redkokdaj je obljube tudi izpolnila. To se ji je pošteno maščevalo. Nikoli se ni vprašala, kakšne sorte moške privlači v svojo bližino. Na pamet ji ni padlo, kaj pa, če je z moškimi, ki si poželijo njene invalidnosti, nekaj hudo narobe.

“Ne morem povedati, kako je bolelo, ko sem spoznavala, da je moj odnos do partije ostajal vseskozi enak: svetel, čist, poln idealov. A ljudje okoli mene so se začeli spreminjati.

Zelo!

Tisti, ki so najbolj prisegali na tovarištvo in enakost, so pričeli bogateti in se oddaljevati od nas, navadnih ljudi. Spomini na vojne grozote in na vezi, ki so se spletle med borci, so vedno bolj bledeli. Začela sem spoznavati, da na partijskih sestankih mlatimo prazno slamo, da je bilo v resničnem življenju vse drugače kot so nam govorili tovariši in tovarišice.

Spoznanje, da so me izrabili v politične namene, da me v resnici sploh ne potrebujejo več, je bilo boleče. Še huje: name so začeli gledati zviška. S prezirom in gnusom so se sprehajali po mojem telesu. V očeh sem jim brala, kaj si mislijo o manku nog in ene roke.

Tisti, ki sem jim med vojno reševala življenja, so na moje usluge kar „pozabili“. Najhuje je bilo, ko so me tudi v službi postavili pred dejstvo, da me ne potrebujejo več. To me je čisto spravilo iz tira. 

Za domovino sem žrtvovala ljubezen do moža, predajala sem se političnemu delu, hodila na sestanke in bila ponosna na to, da sem pomagala pri zmagi revolucije. Napisala sem ostro pismo in ga poslala Titu.   

Prišel je odgovor, naj poskrbijo zame. In res so. Upokojili so me. To je bil poslednji udarec. Naravnost v srce.

Čez noč sem ostala sama in do skrajnosti zavržena. Ne morem povedati, kako je bolelo! Kaj sem storila, da sem kar naenkrat zapuščena, razočarana in odrinjena od družbe, za katero sem živela in ji dajala vse, kar sem imela?

 Trpko in boleče je bilo spoznanje, da sem bila tudi v Komunistični partiji le številka, nepomembna oseba, ki jim je bila dobrodošla, dokler so imeli od nje koristi.  Izstopila sem. Čeprav sem ostala vse življenje po srcu komunistka, se z “njimi “nisem želela več družiti...”

O skritih mislih, ki so ji žrle srce, ko je osamljena sedela v svoji sobici in razmišljala o letih, ki jih je “podarila “ domovini, ni veliko govorila. Le sem in tja se je v njenem dnevniku znašel kakšen skrit namig. Nikoli ni potarnala, kako težko, malodane nečloveško je bilo skrbeti zase, si kaj skuhati, oprati, se obleči, oditi v trgovino. Na voljo je imela le eno roko. Nič drugega… 

Dolgo časa je imela poseben lesen čevelj, ki si ga je nataknila na roko in se z njim “poganjala “po tleh. Drugače pa je bilo po stanovanju nekaj pručk, na katere se je zavihtela. Nobenih težav ni imela niti pri menjavi žarnice. Na mizo je postavila stol, “splezala “ po pručki nanj in rešila problem. Šivala si je vse sama. Bila je prava umetnica in nikoli si ni priznala, da česa ne more narediti...

 

IV.

 

 Moški, ki so Tončko spremljali skozi življenje so bili vsi, brez izjeme, postavni, pravzaprav lepotci. 

“Morda res,“ se je strinjala  njena hčerka  Jasna ,“le da se na fotografiji ne moremo videti, kako so bili gnili v duši...“

Nekoč je prišel k Tončki na obisk njen bivši mož. Z njim pa je bil tudi Karlo.

Lepotec, ki mu ni bilo para.

„Zapeljevala sem ga. Gledala sem mu v oči in se z njim spogledovala. Spustil se je v igro in zdelo se mi je, da v njej uživa tako kot jaz. Na nek trapasti način sem želela prizadeti bivšega moža. Bogvedi zakaj. Mogoče zato, da bi uvidel, da mi ni več do njega. Zraven Karla, ki je bil omamno lep, to ni bila težka naloga. Na žalost človek nikoli ne ve, v kaj se spušča. To se je zgodilo tudi meni, kar si ne bom nikoli odpustila,“ odkritosrčno zre v svojo preteklost Tončka.

Od tistega večera naprej se Karla ni več mogla znebiti. Počasi se je privadila na njegove obiske in celo vzljubila ga je. Všeč ji je bilo, ker ga sprva sploh ni zamikalo, da bi zlezel k njej v posteljo. Le sem ter tja se je sklonil in jo poljubil. Nežno in prijazno.

„Imel je veliko prijateljev. Podajali so si kljuke in naju obiskovali. Čez noč je postalo moje stanovanje mravljišče, in brez težav sem se vključila v njihove pogovore. Nekaterim obiskovalcem sem bila bolj, drugim manj pri srcu. Včasih sem imela občutek, da mi kdo želi kaj zaupati ali pa iz mene izvrtati kakšne skrivnosti. Ničesar nisem razumela. Šele ko sem bila sama, sem razmišljala o nenavadnih besedah, ki so obvisele v zraku. Ni mi bilo jasno, kaj so mi nekateri hoteli reči s tem, da Karlo ni pravi moški, da se samo dela, da je tak. Kako da ni?! Zgražala sem se. Imel je vse, pa še postaven je, sem si govorila, da bi odganjala zle slutnje, ki so se ovijale okoli srca.“

Karlo je bil v resnici zelo dober do nje. Dajal ji je vso plačo in se na videz obnašal kot pravi zakonski mož. V službi je opravljal najtežja dela in tudi zato so se zdele Tončki klevete na njegov račun neutemeljene in trapaste.

„Kljub vsemu sem bila samo ženska. Z vsemi željami in potrebami. Moje telo je hrepenelo po moškem, ki se je vsak večer ulegel na drugo stran postelje. Vedno bolj sem si želela, da bi me objel in stisnil k sebi. Po tihem sem sanjala o tem, da bi bil že čas, da imam otroka. Majceno bitje, kateremu bi podarila vso svojo ljubezen, ki je tlela v mojem srcu.

Karlo sploh ni odgovoril na moje namige. Začela sem se obtoževati, da se mu gnusi moja drugačnost, ker sem pohabljenka, brez nog in roke. Da ima ob pogledu name težave z moškostjo. Kako drugače si nisem mogla razložiti, da ga niti skupne noči niso premamile, da bi stegnil roko in se me dotaknil, kot se moški dotakne ženske. Bila sem že na koncu obupa. Sklenila sem, da obiščem Karlovo mamo.“

Tam je doživela šok, ki ji je vzel še zadnje prgišče poguma in volje.

Karlova mama je bila ogorčena in besna nanjo. Da te ni sram, da dvomiš v mojega sina, ti izmeček vseh izmečkov. Nazadnje se je užaljena sklonila čisto blizu Tončkinega obraza in ji zadala še poslednji udarec, češ, da ona že ve, kaj je rodila, Tončka pa tega ne bo nikoli izvedela.

Pa je.

Že zelo kmalu. Ker preprosto ni mogla odnehati.

Obiskala je še njegovo sestro. Tokrat je bila neizprosna.

„Rekla sem ji, da se ne premaknem iz hiše toliko časa, dokler ne izvem resnice. Njegova sestra je sklonila glavo in tiho zajokala. Potem mi je šepetaje zaupala, da je Karlo ženska.

Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi. S takšno kreaturo bitjem sem preživela skoraj tri leta?! Karlova sestra mi je potem, ko se ji je odprlo, začela pripovedovati še druge podrobnosti. O Karlovi izmaličeni duši, ki je ujeta v na pol moškem, v na pol ženskem telesu. Nisem je poslušala. Po vsem telesu sem se tresla in zdelo se mi je, da si tega udarca nisem zaslužila. Skozi nekakšno meglo so do mene prihajale njene besede, naj vendar že enkrat napodim „stvora“, ki sem ga prenašala toliko časa.“

Toda Tončka ni naredila tega. Vsaj ne tako, kot so pričakovali od nje. Na poti proti domu si je vsaj malo uredila zmedene in razburjene misli. Po svoje je Karla razumela. Bil je „kripl“ kot ona, zato je vedela, kakšna ponižanja, zasmehovanja in bolečino je moral doživljati.

Najhuje je bilo, ko sta si doma pogledala v obraz. Odkrito in brez krink.

Tončki je beseda zastala v grlu. Karlo je zaslutil, da ni vse tako, kot bi moralo biti.

Začel jo je izzivati, naj pove, kaj skriva pred njim. Nenadoma se je Tončki „odprlo“ in začela je bruhati ves gnev, ki se je nabral v njej. Vrgla mu je v obraz vse, kar je izvedela.

Za trenutek je onemel, potem pa ji je počasi začel razlagati o svojem prekletstvu. O svoji pohabljenosti. O tem, da je v resnici ženska. In o tem, da je upal, da ga bo vsaj ona razumela.

Toda Tončka je bila še zmeraj jezna, da se je kar tresla. Zlasti zato, ker se je toliko let pustila vleči za nos! Tudi “on” je jokal in med solzami izjecljal obžalovanje, da jo je prizadel in ji zamolčal resnico.

Tončki se je zasmilil v dno srca. Najraje bi ga objela in potolažila, saj se ji je zdel še večji revež kot prej.

Tisto noč ni mogla zaspati. Bedela je in se premetavala, ter se spominjala številnih dogodkov iz svojega življenja. Globoko se je zamislila nad vsem, kar je že doživela. Spomnila se je otroštva in dekliških let. Še zmeraj so bili živi trenutki, ko so jo preganjali belogardisti, domobranci, Nemci in Italijani. Ni pozabila sosedov in njihovih zlobnih jezikov. Ti so bili še najhujši. Zakaj so jo s takim užitkom trpinčili in poniževali? Kaj jim je naredila? Mar res samo zaradi telesne pohabljenosti? Ali je niso belogardisti nekoč postavili pred puške zato, ker so v pijanosti menili, da taka pošast, kot je ona, ne sme živeti med normalnimi ljudmi? Na jok ji je šlo, ko se je spomnila toplih vezi, ki so jo med vojno vezale s partizani. Bili so prijazni z njo, dokler so jo potrebovali. Neusmiljeno so jo zavrgli in izbrisali, ker jim je s svojo prisotnostjo kazila idealno sliko „boljše in lepše prihodnosti“.

Prvič po dolgih letih je dopustila, da je bridka resnica planila na dan. Da je v resnici en navaden nihče. Nebodigatreba. Mama jo je izkoriščala za denar, moški za izrojene seksualne želje, partizani za meglo, ki so jo prodajali ljudstvu.

Bolela jo je duša in srce. Ali je bil sploh kdo, ki me je iskreno ljubil? Vprašanje, ki se je kot nož zarivalo v njeno srce.

Spomini na brata so jo preplavili kot odrešitev, vendar so kmalu izginili pred kruto realnostjo v katero je bila pahnjena.

Še zmeraj si ni mogla odpustiti, da je vrgla stran tri leta, ki jih je zapravila zaradi „moralno izrojene ženske“. Vsak dan znova se je poskušala pobrati in na novo zaživeti. Bila je tudi že dovolj stara, da bi lahko imela otroke, ki si jih je zelo želela.

Morda zaradi bridkih izkušenj, morda zaradi trpke resnice, ki ji ni bila povsem dorasla, je na moške začela gledati kot na orodje za uresničitev svojih sanj.

„Izkoristila sem vsako priložnost, da bi zanosila, pa mi ni in ni uspelo. Kmalu sem obupala, saj sem videla, da moja nova pot, enako, kot ‘stara‘, ne pelje nikamor. Ravno takrat sem se zapletla z moškim, ki je bil osem let mlajši od mene. Koliko je bilo ljubezni z njegove in tudi z moje strani, se nisem spraševala. Le otroka sem si želela. Obiskala sem več ginekologov, ker sem želela vedeti, če sem sploh sposobna materinstva. Vsi so mi zatrjevali, da z menoj ni nič narobe. Najbolj so me razveselili, ko so me prepričali, da moja pohabljenost ni dedna. Takrat bi najraje objela cel svet!“

Tedaj se je zgodil čudež.

Po osmih mesecih življenja z zadnjim moškim, je zanosila. Mislila je, da bo ponorela od sreče. Pela in plesala je od jutra do večera in se veselila, kdaj se bo otrok prvič premaknil v njenem trebuhu. Spremljala je vsak otrokov gib. Ko je prvič začutila, da otrok v njej živi, je zadržala dih in po licu so ji pritekle solze sreče. Andrej je delil srečo z njo. Na vsak način je želel, da se poročita, toda Tončka je trmasto vztrajala pri samskem stanu. Trikrat je poskrbel za vse dokumente, toda v zadnjem hipu je vedno znova rekle ne.

„Popadke sem dobila, ko je bil otrok komaj sedem mesecev v meni. Še malo, pa ga bom držala v naročju, sem si govorila, ko so me peljali v bolnišnico. Toda obrnilo se je drugače. Rodila sem sina, ki je kmalu po rojstvu umrl. Bilo mi je, kot bi me nekdo z ostrim rezilom zbadal pri živem telesu. Vsa upanja in sanje so se v trenutku razblinile, ko so mi iz naročja vzeli trupelce, ki sem ga divje stiskala k sebi.

V meni se je nekaj prelomilo.

Bodi prekleta, usoda, ki me tepeš, sem kričala, preden sem se izgubila v neskončni temi, ki me je blagodejno objela…..“

V.

Vrtinec življenja je Tončko posrkal vase. Zdelo se je, kot da bi ji čez noč postalo vseeno zase in za ves svet okoli nje. Ko je izgubila otroka, pred njo ni bilo ničesar več, za kar bi živela, se žrtvovala in hrepenela. Njene noči so postale podobne mori:premišljevala je, zakaj se ji je moralo to zgoditi.

In ravno njej, ki je bila že tako ali tako prikrajšana za toliko stvari.

Naneslo je, da je spet spoznala moškega, ki ji je od prvega trenutka naprej vztrajno dvoril. Bil ji je celo všeč, toda ljubila ga ni. Poznala sta se komaj pet tednov, ko sta se že poročila. Zakaj, še danes ne ve. O ljubezni sta bolj malo govorila. Zvečer, ko sta legla v posteljo, mu je priznala, da je njeno srce prazno. Objel jo je in stisnil k sebi, zato se je zaklela, da mu bo vsaj dobra žena.

Zdelo se ji je, da še ni srečala bolj razumevajočega moškega. Med božanjem ji je govoril, da jo razume in da ve, da je v njej preveč spominov na moške, ki so jo izkoriščali. Pripovedoval ji je, da še nobene ni tako ljubil, da je ne bi mogel pozabiti. Šele dosti pozneje se je Tončka spomnila njegovih besed in se zavedela, da ji nikoli ni dejal, da ljubi njo.

Spet se je zgodilo tisto, pred čimer so Tončko že velikokrat svarili. Bila je preveč naivna, prehitro je zaupala in prehitro je verjela, da se bodo njene sanje lahko uresničile le z zamahom roke. Živela je z upanjem, da tudi tisti, ki ji pridejo blizu, nosijo srce na dlani. Pa ni bilo tako.

Zaupala mu je vse svoje skrivnosti. Pravzaprav jih ni bilo veliko. Toda bil je njen mož in pravico je imel, da je vedel zanje. Na tihem je upala, da ji bo tudi on odprl svoje srce. Vsak dan sproti je čakala, da bo slišala podrobnosti o letih, ko je še ni poznal. Toda Andrej je bolj ali manj vztrajno molčal. Toda tistim drobcem, ki jih je natresel, je z vso gorečnostjo verjela. Kajti v njenem srcu se je začela prebujati prava ljubezen, o kateri je do tedaj lahko le sanjala.

Priznamo ali ne, nekateri so nekateri rojeni pod nesrečno zvezdo in jim ni dano, da bi bili vsaj kratek čas srečni in zadovoljni. Ne vemo, kdo in kje deli to srečo, vendar je ne da zmeraj tistim, ki si jo zaslužijo.

„Prvi udarec je prišel kot strela z jasnega. Čutila sem, da je nekaj narobe, ko je hodil okoli mene in mi poskušal dopovedati stvari, ki jih sploh nisem razumela. Da mora iti v zapor, mi je izjecljal, ko je stal sredi kuhinje in se izmikal mojemu zgroženemu pogledu.

Kaj si rekel?!‘‘ sem zakričala,ko so me začeli spreletavati mravljinci. Deset mesecev me ne bo, je tiho dejal. Bilo mi je, kot bi me nekdo držal za vrat in mi ne pustil dihati.

Zapor“

Beseda je zvenela tako strašno, da se je nisem mogla privaditi. Šele tedaj mi je postalo jasno, zakaj se je izogibal bližnjim in ni dovolil, da bi poklepetali z mano,“opisuje Tončka prvi udarec v novem zakonu.

Po treh mesecih se je od nje poslovil. Tedaj je že bila noseča.

Pa ne samo to.

Ljubila ga je tako, kot še nikogar pred njim. Vsak delček njenega telesa je hlepel po njegovem objemu in srce je bilo do vrha polno ljubezni, da je prekipelo ob vsakem dotiku. Zdel se ji je popoln moški. Brez napak. Na to, da mora v zapor, ni hotela več misliti. To je bil še čas, ko sta se dobro razumela.

Nekoč sta šla (bolje rečeno, nosil jo je v naročju) ponoči na travnik, nabrala kresnic, jih potem spustila v temi sobe ter opazovala. Veliko sta hodila v kino in ob takih priložnostih jo je vedno stiskal k sebi, da se ljudje ne bi preveč obregali ob njeno invalidnost. Drugače si je nataknila leseno coklo in se, opirajoč nanjo, z ritjo poganjala naprej.

Marsikaj, kar ji je povedal o sebi, se je čez noč izkazalo za laž. Na dan je prišla resnica o tem, zakaj ima poškodovano stopalo. Njej je govoril, da jo je skupil ob brutalnem napadu na njegovo sestro. Toda bilo je drugače: obstrelili so ga, ko je poskusil pobegniti iz zapora.

„Prevare, sumničenja, resnica in laži, drobne pozornosti, nežnosti in najrazličnejša prikrivanja so se prepletala med nama tudi, potem ko sem ga obiskovala v zaporu. Nikoli nisem vedela, kaj bo sledilo, kaj je res in kaj laž. Če danes premišljujem, vem, da si je želel z mojo pomočjo čim bolj udobno odslužiti zaporno kazen, meni pa je godilo, da bom končno prišla do želenega otroka. Za odpovedovanje in prilagajanje drug drugemu nisva bila sposobna,‘‘ je v tistih težkih trenutkih zapisala v svoj dnevnik Tončka.

Kljub temu, da je vedela za vse njegove napake, je breme krivde za neuspel zakon prevzela nase. Od njega je bila tudi nekaj let starejša in zato bi morala „vedeti“, da njuna zveza ni imela prihodnosti.

Dnevniku je zaupala:“Res je, da pravijo, da ljubezen premaga vse težave, toda najine so bile prevelike. Tudi moj „močan karakter“ jim ni bil kos…“

Vsakič, ko so se za možem zaprla jetniška vrata, jo je vse zabolelo, saj je vedela, da se bodo meseci njegove odsotnosti strašno vlekli. V ušesih so ji odzvanjali napotki, kako naj živi brez njega.

Opozarjal jo je, da si bodo njeno kljuko podajali različni ljudje, ki ji bodo pripovedovali marsikaj. Zabičal ji je, da jim ne sme verjeti niti besedice.

„Resnic“ je slišala nič koliko. Zaradi njih je bila še bolj strta kot prej. Odločila se je, da stopi na sodišče in povpraša, kaj je res in kaj ne.

Šok, ki ga je doživela, je bil silovit. O podrobnostih zločinov, ki jih je storil mož, je raje molčala.

Brez pomislekov je vložila tožbo za ločitev. S takim zločincem ne morem živeti, si je dopovedovala. Toda ob misli na njegove nežnosti, je tožbo umaknila.

Doma je postalo zelo samotno brez njega. Postalo jo je strah osamljenosti, zato je na stanovanje vzela dekle, ki jo je poiskala preko časopisnega oglasa. Toda ta je kmalu izvedela, da ima moža v zaporu, zato jo je hitro zapustila.

Veliko so jo vlačili po zobeh, toda Tončka je poskušala živeti naprej z dvignjeno glavo.

29. decembra 1958 leta je rodila hčerko Zlatko. Njena sreča je bila brezmejna. Dotikala se je drobne štručke in ni mogla verjeti, da je res njena. Mali čudež je razveselil tudi zdravnike, ki so ji stali ob strani. Otrok je bil zadosten razlog, da je skrbi in težave potisnila na stran in se z globoko materinsko ljubeznijo posvetila nebogljenemu bitju, po katerem je že leta hrepenela.

Vendar ji hudobni ljudje še niso dali miru. Nekoč pozvoni na njenih vratih žena Tončkinega mladostnega prijatelja. Začne kričati in ji očitati, da je iz „zanesljivih virov“ slišala, da je Tončkin mož homoseksualec, da otrok ni njegov, ampak ga je spočel njen mož.

Tončka je bila preveč šokirana, da bi lahko spravila iz sebe kakšno besedo. Čez nekaj let sta se s to žensko ponovno srečali in ta ji je priznala, da je s svojim nastopom želela zgolj razjeziti moža zaradi neke malenkosti.

 

VI.

Tončka se je vsako minuto dneva posvečala hčerki Zlatki. Vsi so se čudili, kako je zmogla negovati hčer le z eno roko. Zdravniki so jo občudovali, patronažna sestra pa je ob obisku zanjo našla kup pohvalnih besed.

Mož Andrej hčerke še ni videl. Z veliko hrepenenja je spremljal njuno življenje iz zapora. V dolgih dneh med štirimi stenami pa je ljubosumje dobilo nova krila…

Ob nekem obisku je Tončko brezobzirno napadel. Obtožil jo je nezvestobe in hotel na vsak način izvedeti ime tistega, ki ji krajša samotne dneve. Nepravična podtikanja so jo zelo razjezila.

„Prav, če tako misliš. Naslednjič grem s prvim, ki pride mimo, četudi bo to moj prvi mož!“ mu je zagrozila.

Ko jo je surovo zagrabil za roko, je šele spoznala, da misli smrtno resno. Iz oči mu je sijala blaznost. Prosil jo je, da je prisegla na Zlatko, da mu je bila zvesta. Bil je nor, Tončka pa tudi, da ga je ubogala.

Leto je minilo in mala Zlatka je že veselo lazila po stanovanju, ko se je oče vrnil iz zapora. Mala družinica je bila nekaj časa zelo srečna. Andrej je našel zaposlitev v kinu Šiška kot pomočnik upravitelja. Toda zdržal je le nekaj mescev. Zahotelo se mu je, da bi postal zidar, zato je ostal doma toliko časa, dokler ni našel nove službe pri Pionirju.

Tončka pripoveduje:“Med nama je prvič resneje počilo, ko je hotel oditi na Vinski sejem, in to sam. Morala sem ostati doma in poskrbeti za Zlatko. Ostro sva se sporekla. Na koncu je pobral svoje stvari, zaloputnil z vrati in zakričal, da za zmeraj odhaja stran od mene. Nisem mogla razumeti, kaj ga je pičilo. Prav, sem zakričala nazaj, pojdi in se ne vračaj več!

Bila sem pošteno jezna in v tistem trenutku mi je bilo vseeno, če ga še kdaj vidim ali nikoli.“

Toda vrnil se je že čez nekaj dni.

Skesan in poln odpuščanja.

S sklonjeno glavo ji je začel pripovedovati, zakaj je to storil. Zmenjen je bil s Tončkino prijateljico, s katero je preživljal vroče urice, ko je Tončka mislila, da je v službi. Tončka se je prijela za prsi, ker jo je začelo dušiti.

Res, da je bil mož pravi lepotec, toda z njeno prijateljico?! In da ji potem to še pove?!

Globoko v sebi je vedela, da se mu prijateljica zagotovo ni mogla upreti. Znal je z ženskami. Posebno, če je začutil, da dobiva moč nad njimi. Izkoriščal je svojo privlačnost in jih vrtel med prsti. Tončki je natvezil, da je to storil zaradi stave s sodelavci. Ti naj bi mu dejali, da si ne bi nikoli upal iti s Tončkino prijateljico v posteljo….

Seveda ni bilo res, toda bila je preveč slepa in gluha, da mu ne bi ponovno nasedla…

Toda Andrej ni miroval. Ženske so mu padale v naročje in izrabil je vsako priložnost, da je ženo prevaral.

„Bes je v meni besnel kot vihar, ko so mi prinesli na ušesa najnovejše novice. Razrezala sem mu vse obleke, ki sem mu jih kupila po prihodu iz zapora. Z vso ihto sem metala cunje po stanovanju in sploh nisem mogla več trezno razmišljati. Bila sem kot v transu. Ko me je Andrej zagledal, se je ustrašil zame in za nerojenega otroka, ki sem ga nosila pod srcem. Potuhnil se je in me prosil odpuščanja. Sprejela sem ponujeno premirje, zlasti še, ko me je nežno odnesel v posteljo…“

8. januarja je Tončka rodila dvojčka, dečka in deklico. Toda deček se je rodil mrtev, kar ji je bilo po tihem žal, saj je slutila, da si mož želi prav sina. Po porodu je bila zelo slabotna, zato so ji svetovali, naj se za kakšen mesec preseli v dečji dom, kjer so zelo dobro poskrbeli zanjo.

Doma jo je „nadomestila“ prijateljica Sabina in po najboljših močeh tolažila osamljenega Andreja. Sosedje so videli marsikaj, saj se sploh nista skrivala. Ko so vroče novice dosegle Tončko, sta oba tajila in jo prepričevala, da „onadva že nista taka “.

Tončka je bila po porodu psihično zelo na tleh. Njena duša je bila ranjena kot še nikoli. Na vsako besedo je zelo občutljivo reagirala.

Spraševala se je, kam vodi njeno življenje, v katerem ni nobene varnosti niti miru. Dvomiti je začela o Andrejevi ljubezni. Začela se je spraševati, zakaj se je sploh poročil z njo. Številne malenkosti so je vsak trenutek prepričevale, da je bila redkokateri dan edina v njegovem življenju.

 

„Na videz se med nama ni dosti spremenilo. Zaradi denarne stiske sem del stanovanja še zmeraj oddajala. Tiste, s katerimi sem se dobro razumela, je hitro nagnal. Poleg tega je začel tedensko menjati službe. Iz dneva v dan sem živela v večjem strahu, da bo ponovno zabredel v staro družbo in se znašel v zaporu. Prepiri so se vrstili eden za drugim. Ko me je prvič udaril, nisem bila niti presenečena. Votlo je zadonelo, ko je njegova dlan pristala na mojem obrazu in z glavo sem udarila nazaj. Pritajeni bes me je naredil močno in srce je kričalo, naj mu ne dovolim takega ponižanja. Odprla sem vrata in mu ukazala naj izgine. Pobral je svoje stvari in se izgubil po stopnicah…“

 Tončka kar lep čas ni vedela, kje se potika. Žal ji je bilo, da sta bila otroka priča prepiru in kričanju. Starejša Zlatka je boječe poiskala zavetje v njenem naročju, mlajša pa je več noči zapored jokala in nihče je ni mogel potolažiti.

Tako ne gre več naprej, si je govorila Tončka. Takrat je dobila odločbo o novem, večjem stanovanju. Bila je srečna, da se je s selitvijo vsaj malo zamotila.

V novem okolju je spet zadihala. Toda denarnim težavam ni bilo videti konca. Ni ji kazalo drugega, kot da je vzela v stanovanje zakonski par, s katerim se je pogodila za manjše plačilo in pomoč pri hišnih delih. Imela je srečo, da sta bila dobra človeka in sta imela njo in oba otroka iskreno rada.

Bila je dovolj pametna, da je zahtevala, da se odločba o novem stanovanju glasi le nanjo. Zavedala se je, da bi bil Andrej sposoben stanovanje, četudi najemniško, prodati, njo pa pustiti na cedilu.

Take in drugačne črne misli ji niso dale spati. Noči so ji minevale v joku in obujanju spominov. Zavedala se je, da je vso skrb za otroke prisiljena prevzeti na svoja ramena. Razmišljala je, da bi mogoče le bilo dobro, če bi se ločila. Ker tako kot je, ni moglo več iti dolgo…

Za povrh je morala hči Jasna v bolnišnico, imela je polne roke dela s starejšo Zlatko. Na srečo ji je bil zakonski par v veliko oporo in brez njune pomoči bi ji trda predla. Toda da bi bila nesreča še večja, si je izpahnila roko, ko se je prevrnila z vozičkom. Zaradi hudih bolečin, ki so jo pestile, je bila še bolj odvisna od svojih prijateljev.

Mož, ki je prihajal in odhajal, se je nekega večera spet prikazal na vratih. V trenutku, ko je zagledala njegove globoke oči in začutila bližino, so bili vsi trdni sklepi, da se loči od njega, pozabljeni. Sama sebe je prepričevala, da je „normalno“, če kdaj odide po svoje zakonske pravice, saj je bil še mlad in poln energije.

Kadar je imel kaj za bregom, je zmeraj igral skesanega in vdanega soproga. Uspelo mu je, da jo je prepričal, da so bile ženske, s katerimi naj bi jo varal, le plod njene bujne domišljije.

Ostre besede so bile ponovno kronane s spravo. Prilizoval se ji je in dobrikal, da mu je nazadnje na široko odprla vrata v svojo spalnico in mu nakupila toliko novih oblek kot si jih je poželel. Prostodušno ji je priznal, da je stare prodal, ker je bil brez denarja.

Tončki ni padlo na pamet, da se bliža zima, da je Andrej brez službe in da ga je k njej prignala čim bolj lagodna želja po preživetju.

„Za njegove obleke in drugo udobje sem porabila ves denar, ki sem ga imela na zalogi. Poleg tega sem mu dala izdatno žepnino, saj sem se prepričevala, da ne more oditi s prijatelji na pijačo brez ficka v žepu. Ostalo mi ni niti za kruh in mleko.

Zgrozila sem se.

Nisem mogla verjeti, da sem zaradi Andreja padla tako nizko, da ne morem nahraniti niti lastnih otrok. Na srečo sem poznala žensko, ki mi je pomagala najti priložnostno delo. Za restavracijo Slamič in hotel Transturist sem začela izdelovati zobotrebce. Vsako jutro sem jih odnesla do lokala. Po poti mi je pomagal mož, vendar se je pred vrati skril, češ da ga je sram, da bi ga videli z menoj. Začutila sem, kako me je spet začel preplavljati že znani bes. Sem mar kaj ukradla, sem zasikala med zobmi. Dva dneva že nisem jedla, ker ni bilo kaj dati v lonec, njega pa je bilo sram, da ga vidijo z menoj!“

To je bila ena najtežjih zim, ki jih je preživela Tončka. Bila je izčrpana in sestradana, saj je bila velikokrat lačna, da so le imeli hčerki in mož hrano na krožniku.

Nekoč je bil dobre volje in mu je v neprevidnosti ušlo, da njegovi domači še zmeraj ne vedo, da je poročen. Še manj pa, da ima invalidno ženo in dve hčerki. Tončka ni mogla verjeti lastnim ušesom. Vedela je, da živijo njegovi starši nekje v Bosni, toda za to, da ju obiščejo, ni videla nobenih ovir.

Prav, če tako hočeš, je dejal. Potem jim sporočim, da lahko pošljejo na obisk mojo mlajšo sestro.

 

VII.

Tončka je imela že od prvega trenutka, ko se je srečala z moževo „sestro“, zoprn in nelagoden občutek. Zdelo se ji je, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Vendar si ni znala razložiti, kaj je narobe. Nenavadno se ji je zdelo, da sta si tako blizu, saj sta si velikokrat izkazovala zelo intimne nežnosti, tudi vroči poljubi na usta niso bili izjema. Kadar je pobarala moža, zakaj tako, jo je Andrej nahrulil, da je zmešana in pokvarjena. Največkrat ji je brez besed prisolil klofuto, da jo je odneslo na drugo stran sobe. Iz dneva v dan je bila bolj prepričana, da mora njegova sestra stran od hiše.

„Nekoč, ko je bil Andrej v službi, sem jo zalotila v kuhinji, ko je sedela za mizo in pila kavo. Razkomotila se je, kot bi bila doma. Na dan sem potegnila na tisoče verjetnih in neverjetnih izgovorov, z eno samo željo, da bi mi izginila izpred oči. Razlagala sem ji, da bom imela težave, ker že lep čas stanuje pri nas neprijavljena. Ko je uvidela, da resno mislim, je nekaj zasikala med zobmi v svojem materinem jeziku, iz omare privlekla potovalko in odvihrala skozi vrata. Globoko se mi je oddahnilo. Toda nisem računala na moževo jezo. Ko je prišel domov in je uvidel, da sem jo nagnala, se mu je utrgal film. Surovo me je napadel in pretepel. Ležala sem na tleh in se zvijala v bolečinah. Hčerki sta jokali in ga prosili naj neha. Toda on ju je surovo posadil na divan in jima hladno ukazal, naj takoj utihneta, drugače jih bosta še onidve dobili.“

Po tistem je Tončko spet začela boleti roka in zaradi groznih bolečin ni mogla skrbeti za otroka. S težkim srcem ju je dala v rejo rejnici v Zgornjo Zadobrovo. Mož je prinašal kosila iz Ljudske kuhinje, kar je precej stalo. Spet sta se zadolžila. Z decembrsko pokojnino je dolgove nekako poplačala.

V Tončki je ponovno vzklilo upanje, da je nenavadna ljubezen med Andrejem in njegovo sestro pozabljena. Za novo leto sta se tudi deklici vrnili domov. Zlatka se je vrgla očetu okoli vratu, saj sta bila zelo navezana drug na drugega.

Zato ni bilo čudno, če jo je naslednji dan, ko je odhajal in se nenavadno dolgo poslavljal od otrok, stisnilo pri srcu….

„Zgodilo se je dan pred novim letom. Andreja dolgo časa ni bilo iz službe. Poklicala sem prijateljico Maro, če ga je kaj videla. Odločno je zanikala. (Pozneje sem izvedela, da sem ju „zmotila“ pri spanju). Mož se je vrnil veliko pozneje, vendar samo zato, da je vzel nekaj svežega perila. Mirno mi je dejal, da bo praznike preživel med svojimi. Na smrt sva se sprla. Zabrusil mi je, da naj bom tiho, drugače bo za vedno izginil iz mojega življenja. Pomislila sem, kolikokrat mi je že grozil na tak način. Tisočkrat. Mirno sem mu dovolila, da je odšel….

Toda ni minila ura, ko je ponovno pozvonilo na vratih. Zlatka je planila pokonci in od veselja zakričala, da je očka prišel nazaj. Toda ko so se odprla vrata, sem otrpla od strahu. Zagledala sem miličnike, ki so mrakobno pogledovali izpod svojih kap. Seznanili so me s šokantnimi dejstvi, da je moj mož kradel, da je robo nekje skril in če slučajno za to kaj vem. Zazijala sem od presenečenja!“

Šele po tednu dni je prispelo prvo sporočilo, ki ji ga je napisala Andrejeva mama. Sporoča ji, da je sin v zaporu. Tončka se je ob novici skoraj sesedla. Tako kot že tisočkrat prej je naredila vse, da ga je lahko obiskala v zaporu.

In zgodba se je ponovila: on jo je prosil odpuščanja, ona pa mu ni kaj dosti verjela. Tudi jokal je. Jo milo prosil, naj pozabi na preteklost, ker da bo prihodnost boljša.

Solze so mu zaman tekle po licu….

„V tistem trenutku, ko sem kot zmešana hitela k njemu v zapor na obisk, sem spoznala, kakšen otrok je. Malo me je grizla vest, saj sem ves čas slutila, da njegova odsotnost ni tako nedolžna, kot sem pričakovala. Še danes ga vidim pred očmi, kako mi je gledal v obraz in mi govoril, da se zaveda svoje krivde. Tedaj sem z enim očesom opazila paznika, ki se je nama približal in vlekel na ušesa, kaj sva govorila.

V trenutku sem spoznala, komu so bile namenjene njegove besede. Pozneje sem izvedela, da je večino nakradenih predmetov shranjeval pri Mari. Tudi pištolo. Mara se je pred policijo najprej delala nevedno, potem pa je padla v nastavljeno past.

Mož je dobil tri leta aresta. Želela sem se ločiti, vendar mi je sodnica odsvetovala, češ, da bi bilo bolje, če počakam, da bo spet na svobodi. “

Pritisnila je zima. Mraz in sneg sta naredila Tončko otožno. Gledala je skozi okno, sama in osamljena. Nikogar ni bilo, ki bi ji delal družbo. Potem je odpovedal dimnik in hčerki sta romali k rejnici, ker nista mogli ostati v ledeno mrzlem stanovanju. Sem in tja je na njena vrata potrkala soseda, ki je bila že stara in prav tako sama kot Tončka. Po navadi je prinesla s seboj steklenico.

Za zdravje, je rekla, ko sta ga prvič nagnili. Tončki je prijala pijača, ki ji je stekla po grlu.

Kar naenkrat se ji je zdelo, da dan ni več tako siv, da mogoče niti ni tako osamljena kot ji je še včeraj govorilo srce….

Tisto zimo, prvo leto moževega zapora, je začela resno piti. Sprva seveda neopazno.

Toda ko je prišla pomlad in sta se hčerki vrnili domov, je na pijačo za nekaj časa pozabila.

Z vso ljubeznijo se je spet posvetila deklicama. Zanju je šivala obleke, in vsi so jo hvalili, kako sta lepi in čisti. Sredi maja je spet dobila priložnost, da je obiskala moža. Ko ga je zagledala, je spoznala, da ga pravzaprav niti ni pogrešala, da sta se medsebojno zelo odtujila. Zdelo se ji je, kot bi pred njo stal tuj človek. 

Domov grede je povsem po naključju srečala enega starih prijateljev. Zakaj se ne bi Andreju vsaj malo maščevala, si je rekla. Beseda je dala besedo in s starim prijateljem sta postala ljubimca za več kot tri mesece. Potem je možu odkrito napisala, kaj se dogaja. Začel jo je rotiti in prositi, naj bo pametna. Da bo on drugačen, ko se vrne domov. Bil je tako prepričljiv, da mu je Tončka ponovno nasedla. Ljubimca je postavila pred vrata in začela igrati dobro in zvesto ženo, ki vdano čaka moževega prihoda domov.

Tončka je zagrabila za vsako delo, ki se ji je ponudilo. Veliko je šivala. To se sliši nenavadno, toda znala si je pomagati.

Pedale je položila pod zadnjico in jih poganjala. Stranke ji je pošiljal nek frančiškanski pater, ki se mu je smilila.

Nestrpno je čakala na dan, ko se bo Andrej vrnil domov. Toda upanje, da bo vse tako, kot je bilo nekoč, je takoj splahnelo. Bil je hladen in čemeren, celo veliko bolj kot po navadi. Zadiral se je brez vzroka in se jezil nad deklicama, ki sta s solzami v očeh upali, da ju bo spet razvajal kot v starih dobrih časih.

Tončka mu je stregla, kolikor je le mogla. Toda z nobeno stvarjo ni bil zadovoljen. Vihal je nos in se jezil, da nima pojma o kuhanju. Ko se je stisnila k njemu, jo je odrinil stran in ji zabrusil, da se mu gnusi.

Počasi so se ji odpirale oči. Spet sem bila naplahtana, ji je šinilo skozi možgane. Toda tokrat je bilo drugače.

Veliko drugače.

Pri sebi je imela tolažnico. Samo iztegnila je roko, jo pobožala in nagnila.

Kaj je lepšega kot požirek žganja, ki prežene vse strahove?

Andrej je bil brez službe, zato je hodil vsak dan na smetišče, kjer je pobiral prazne steklenice. Tončka jih je s hčerkama pomivala, da so jih potem odkupili v tovarni Alko.

„Vsega mi je bilo dovolj. Brez omahovanja sem vložila tudi tožbo za ločitev. Mož še zdaleč ni bil tak, kot sem pričakovala. Do otrok je bil brutalen in sadističen, da me je bolelo. Žalostno je bilo edino to, da smo se po svoje dobro razumeli in zato tudi nisem vztrajala, da se odseli iz stanovanja. Prepričevala sem se, da bo tako le dotlej, dokler ne dobi službe. Brez vsega ga res nisem mogla postaviti pred vrata.“

Potem ga je zasačila, ko se je ponovno začel sestajati s sestro. Poštar je pustil zanjo pismo pri hišniku v pritličju, in ko je šla ponj, je zagledala v temi dve silhueti, ki sta se strastno poljubljali. Za trenutek je počakala, ker ju ni želela motiti. Srce ji je razbijalo kot noro, toda ni se hotela izdati. Potem pa za seboj zasliši hčerko Zlatko. Zastal ji je dih. Grizla si je ustnice in upala, da ju ne bo videla. Toda to se ni zgodilo.

Spet sta si skočila v lase. Tokrat veliko bolj surovo kot kdaj koli prej. Tončka je marsikaj prenesla, le krvoskrunstva med bratom in sestro ne. Šlo ji je na bruhanje. Zlatka je bila vidno prizadeta. Tresla se je in se obračala stran. Toda očetu je bilo vseeno. Povabil je sestro v stanovanje in se zvečer še sam preselil k njej, na divan.

Tončka ni mogla spati. Dušilo jo je, niti steklenica ji ni pomagala do omame. Potem je z divana zaslišala nenavadne krike, stokanja.

Telo ji je oblival pot. Ni več vedela ali zaradi grotesknega položaja ali zaradi pomanjkanja pijače.

Če je le mogel, ji je kakšno primazal okoli ušes. Njegova sestra se je smejala in tudi otroka sta videla, da jo bratova surovo obnašanje strašno zabava.

Tončka ju je velikokrat našla, ko sta stikala glavi in umolknila, ko se jima je približala. Zdelo se ji je, da nekaj naklepata, vendar ni vedela, kaj bi to bilo.

Neke noči sta izginila. Kot bi se vdrla v tla. Še dobro, da je imela Tončka nekaj denarja skrila na varno. Ko je naslednje jutro odprla denarnico, je bila povsem prazna.

Tončka je na vse načine poskušala preboleti še zadnji udarec, ki ji ga je povzročil Andrej. Največ časa je preživljala z Zlatko in Jasno. Zdaj sta že obiskovali osnovno šolo in z njima je bilo vedno več dela.

Na skrivaj jo je vedno pogosteje zaneslo v shrambo, kjer je nanjo čakala steklenica. Samo požirek, nič več, si je rekla vsakič, ko je željno nagnila steklenico.

Zavedala se je, da jo je pijača zasvojila in da jo vedno trdneje vklepa v svoj objem. Ob kozarcu je pozabila na Andreja in na vse rane, ki ji jih je zadal. Ko jo je pretepal in žalil. Se vlačil z drugimi ženskami, celo z njenimi najboljšimi prijateljicami. Velikokrat se je spraševala, kaj ju je sploh vezalo med seboj. Toda ni našla pravega odgovora.

Čez kakšno leto izve, da je njegova sestra rodila otroka. Z odprtimi očmi je buljila v tla in bilo ji je, kot bi se velik umazan val zgrnil nanjo.

Potem se je počasi odvlekla v shrambo, nesrečna in strta in si natočila kozarček. In še enega.

Da bi že končno pozabila na to prekleto zavoženo življenje.

 

VIII.

Tončka se je po eni strani počutila svobodno in osvobojeno vseh muk in neprespanih oči, ki so jo pestile zadnja leta. Prijeten občutek, da je sama svoj gospodar pa je v trenutku zbledel, ko se je spomnila na Andreja. Čas je pripomogel, da je „pozabila“ na njegove pregrehe. Na srečo se ji je ves čas dogajalo kaj neprijetnega, kar ji je vedno znova obujalo spomine nanj.

Andrej in njegova sestra sta bila res hudobna. Ko je šla obešat perilo, je spoznala, da ji je nekdo razrezal vrv na majhne koščke. Vse prijaznosti, ki so se čez dan razrasle v njenem srcu, so se ob tem dejanju ponovno umaknile silnemu besu.

Zgodba se je ponovila, ko je poslala Zlatko v klet po krompir. Tam doli ni ničesar, čez čas prismrka deklica nazaj.

Tončka je zgrožena obstala sredi kuhinje.

Celo hrano sta jim ukradla?!

Udarci so se vrstili drug za drugim. Vedela je, da celotne shrambe nista mogla naenkrat izprazniti. To je pomenilo, da sta ozimnico odprodajala že dlje časa. In se tako pripravljala, da se ji umakneta izpred oči. Tudi otroška oblačila niso imela miru pred njima. Tončka je mrzlično pregledovala imetje in ugotovila, da ji manjka veliko otroških oblek, ki jih je s takim trudom in odpovedovanjem sešila sama.

Starejša hči Zlatka je imela že osem let in je marsikaj od tega, kar se je dogajalo, razumela.

„Hotela sem jima prikriti, toda ni mi povsem uspelo,“ joče Tončka.

Deklicama je govorila, da jima bo oče vrnil obleke ob prvi priložnosti, ko ju pride obiskat. Zlatka jo je nekaj časa poslušala, potem pa je odločno odkimala z glavo.

„Ne bo ga,“ je mirno odgovorila mami.

„Svojo sestro ljubi, ne tebe. “

Ob otrokovih besedah je bilo Tončki, kot bi ji nekdo ponovno zaril nož v srce. 

Brez besed se je obrnila, se vrgla na posteljo in zajokala. Ko se je umirila, je prisluhnila deklicama, ki sta se v kuhinji pogovarjali o očetu in o tem, kako bi bilo lepo, če bi se vrnil brez svoje sestre. Želeli sta ga videti, kajti v njunem spominu so bili živi dnevi, ko je bil oče prijazen, dober in ko se je rad igral z njima.

Na srečo je ljubezen do otrok znova pomagala, da se je Tončka pobrala. Na vse možne načine jima je nadomeščala očeta. Brala jima je pravljice, veliko so se pogovarjali in kdaj pa kdaj so se vse tri tudi od srca nasmejale.

„Nikoli ne bom razumela ljubezni, „napiše v dnevnik Tončka.

„Toliko gorja mi je povzročila. Udarcev, ki so padali po meni, ne bom mogla nikoli do konca prešteti. Tudi razočaranj in laži ne. Tudi spomini, ko se me je lotil zraven sestre in me zverinsko, do krvi pretepel, ždijo v moji duši. Toda kljub temu sem nenehno mislila nanj. Zavestno sem si slikala lepe trenutke, ko sva bila srečna in zaljubljena. Mislim, da nikoli ne bom znala odgovoriti na vprašanje, zakaj ljubimo, čeprav nam ljubezen prinaša eno samo gorje?!”

Sosedje so Tončko opravljali za vsakim vogalom. O njej so govorili vse mogoče. Edini so si bili, da je za razdor v družini sama kriva. Samo poglejte jo, kakšen kripl je in vam bo vse jasno, je šel glas od ust do ust. Tončka je bila preveč ponosna, da bi jim povedala resnico.

Ko je bilo najhuje, je spet segla po steklenici. Magično jo je privlačila. Alkohol je postal njen edini tolažnik, ki ji je vsaj za nekaj časa izbrisal iz glave težave in tegobe.

V treznem obdobju, ki je sledilo, se je z vso vnemo vrgla v vzgojo hčera, izkazovala jima je svojo prekipevajočo ljubezen in trpela ob kesanju, ker ju je zanemarjala.

Na srečo ji je zaradi nerednega življenja začelo primanjkovati denarja in spet je vzela na stanovanje zakonski par, ki ji je dvignil samozavest. Ženska je bila šivilja in na nevsiljiv način je spodbujala tudi Tončko, da se je lotila šivanja.

Za trenutek je življenje spet krenilo v normalne tirnice. Deklici sta bili pridni v šoli, denarja so imeli dovolj za sproti in tudi Tončka je le sem ter tja naredila kakšen požirek.

Toda lepi trenutki so trajali le kratek čas. Njeno telo je hrepenelo po Andreju in v silni želji, da bi ga objela in se stisnila k njemu, je spet segla po steklenici.

Nekoč je po dolgem času spet potrkal na njena vrata. Ko ga je zagledala, je bila tako razburjena, da iz sebe ni spravila niti besedice. Roka se ji je tresla in glas se ji je zadrgnil v grlu.

Vstopil je in jo s svojim zapeljivim pogledom pobožal po hrbtu.

Z nadčloveškimi napori se je premagovala, da mu ni planila okoli vratu. Ko je odšel, se je dobesedno sesedla kot prazna vreča. Legla je na posteljo in poklicala Zlatko, da ji je prinesla steklenico. Bilo ji je vseeno, kaj si deklica ob tem misli…

Popolnoma vseeno…

Andrej je prihajal in odhajal kot v dobrih starih časih. Ko je videl, da je Tončka vsa voljna in mehka, ji je predlagal, da se lahko spet poročita, saj ljubezen med njima še ni zamrla. Mogoče bi Tončka v trenutku slabosti pristala, toda nikoli ni pravočasno pripravil vseh papirjev.

Čez nekaj časa se je spet vdrl v tla.

Iskala ga je povsod, kjer se ji je zdelo, da bi ga lahko našla. Toda nihče ji ni znal povedati, kje bi lahko bil.

Čez kakšno leto in pol je ponovno srečala prijateljico Maro, ki je na tržnici prodajala zelenjavo. Mimogrede ji je omenila, da Andrejeva sestra pri njej včasih kaj kupi. Dala ji je vedeti, da se vsi trije zelo dobro razumejo.

Tončka je onemela, vendar je Mara nadaljevala, ne da bi to opazila:

“Saj ne bi imela nič proti, če si Andreja malo izposodim?“

Potem se je na ves glas zakrohotala in Tončka je upala, da se je samo šalila.

Mara in Andrej?!

Niti v najbolj drznih sanjah si ni predstavljala, da bi poleg občasnega seksa lahko imela še kakšno drugo stično točko.

Toda motila se je. Andrej je bil še zmeraj šarmanten lep moški in leta brez pravega dela so ohranila njegov napeti obraz in dobro postavo. Še zmeraj je znal z ženskami. Čez čas je prišlo Tončki na uho, da sta se oba s sestro preselila k Mari.

Novica jo je zelo potrla. Zbrala je pogum in odšla k Mari na tržnico.

Ali je res, kar govorijo ljudje, jo je vprašala tiho.

Mara ji je drzno gledala v obraz in prikimala. V sebi je začutila zmagoslavje, ker je osvojila lepega moškega. Tončki je vrgla v obraz nekatere podrobnosti iz njene preteklosti. Obe sta vedeli, da jih je edino Andrej lahko izblebetal.

Tončka se je obrnila pod težo bremena in hotela oditi.

„Pijanka si in pokvarjenka!“ je Mara zavpila za njo,“ sedaj ti bodo menda še hčerki vzeli!“

To je bilo za Tončko preveč.

Zagrabila jo je taka jeza, da je izgubila pamet. Začela je razbijati steklenice, ki jih je imela Mara postavljene pod pultom. Ko ji je dodobra razdejala vse, kar ji je prišlo pod roke, je zavila v bližnji bife in se ga na mrtvo napila.

Ne samo, da je mož javno priznal, da raje zleze v posteljo z lastno sestro kot z njo, speljal ji je še zadnjo prijateljico, pri kateri je velikokrat našla oporo.

Ljudje, ki jih je imela rada, so počasi, toda vztrajno odhajali iz njenega življenja.

Pozneje je izvedela, da so vsi trije živeli pod eno streho še dve leti. Mara je celo rodila hčerko, vendar jo je Andrej po rojstvu otroka dokončno zapustil. Kakšno življenje so imeli, Tončka ni nikoli izvedela, lahko si je pa predstavljala, da si je Andrej z užitkom delil posteljo z obema ženskama.

Deklici sta rasli, Tončka je bila vedno bolj osamljena. Kdaj pa kdaj si je poiskala moško družbo, toda nikoli se ni izcimilo nič resnega.

Andrej je ostal njena velika ljubezen, človek, s katerim je preživela več hudega kot dobrega. Zasidral se je v njenem srcu in številni spomini ji niso dovoljevali, da bi se vezala na kogar koli drugega.

Z Maro sta čez leta ponovno navezali prijateljstvo, toda brez tiste zaupljivosti, ki ju je nekoč družila. Zlatka se je zaposlila, saj je uspešno končala trgovsko šolo. Jasna je na lastno željo obrnila šoli hrbet že v petem razredu.

Deklica je videla marsikaj, kar jo je primoralo, da je veliko prezgodaj dozorela. Med drugim je materi pomagala odplačevati njene številne dolgove…

„Ko po toliko letih gledam na prehojeno pot, sem vesela, da sem kljub invalidnosti naredila marsikaj, čemur so se čudili tudi „normalni“ ljudje. Vem, da je bilo več padcev kot vzponov, tudi pijača je naredila svoje, toda nihče mi ne more očitati, da sem enkrat samkrat zatajila pri svojih hčerkah. Iskreno sem ju ljubila, in če bi mogla, bi zanju naredila veliko več, kot sem.

Mogoče sem bila nagnjena k osamljenosti in sem v njenem imenu delala napake. Sprašujem se, kaj mi je ostalo na „stara leta“?

Spomini in še enkrat spomini. Ko sem sama, v mislih neštetokrat prehodim poti, ki so me pripeljale do današnjih dni. Morda sem potrebovala več ljubezni, kot sem jo dobila. Priznam, da sem zaradi hrepenenja velikokrat pozabila na banalne, vsakdanje stvari.

Toda kljub vsemu želim še enkrat poudariti: četudi sem bila brez nog in ene roke, sem se morala sama prebijati skozi težave, ki jim že zdravi podležejo.

Vsak gib, ki sem ga naredila, je bil nekakšen izum, kajti svoje telo sem morala prilagajati vedno novim situacijam. Moški, ki sem jih ljubila, so dokaz, da invalidnost ni ovira za ljubezen. Tega naj se zavedajo tudi tisti, ki stokajo, da zaradi prevelikega nosu ne morejo najti partnerja. Duša je važna in srce…“