ENA RAUBARSKA S CERKNIŠKEGA KONCA

 

MAL' SE ME LJUDJE ŠE ZMERAJ BOJIJO

Odkar sem slišala zanj, sem si ga želela spoznati. Ti sploh ne veš, kako zanimivega soseda imam, mi je, že nekaj časa je od tega, pripovedoval znanec. Nekaj posebnega je, takega še nisi srečala, me je dražil, ko je videl, kako moja radovednost vedno bolj narašča. 

Niti najmanjše ideje nisem imela o tem, kakšen je videti. Predstavljala sem si nekakšnega filmskega junaka, kajti le tak bi bil lahko kos legendarnim podvigom, pod katerimi se je podpisoval.

Toda, ko sem segla Štefanu v roko, sem pred seboj videla človeka, ki se rad smeji, dobrovoljnega, prijaznega, nekoga, ki ga radi srečujemo, se z njim usedemo ob skodelici kave in poklepetamo. Še malo ni bil podoben človeku, ki ima za seboj »strašno » preteklost……

Izkazal se je kot prijeten gostitelj in dve mački, ki sta mu do mojega prihoda delali družbo, sta se potuhnili na okenski polici .

Ko mi je začel pripovedovati svojo zgodbo, se mi je zdelo, da se je čas ustavil. Dopuščam možnost, da se je čas pričel vrteti nazaj, v preteklost, ko je bil Štefan še otrok in ko pravzaprav še ni niti slutil, kakšno usodo so mu bile zapisale napačne zvezde……

Oba, oče in mama, sta bila »partizanska«. Oče je bil celo oficir, ki je prestopil k ameriški vojski, prišel na Koroško, tam srečal Štefanovo mamo, se skupaj z njo vrnil v Slovenijo, kjer se je kasneje zaposlil kot miličnik. Ko se je poročil s Štefanovo mamo, je naredil svojo največjo življenjsko napako: oženil se je cerkveno.

»Za tiste čase, takoj po vojni, je bilo takšno dejanje nevarno, zelo nevarno, » je modroval Štefan in nadaljeval:»Oče je to že kmalu začutil na lastni koži. Vrgli so ga iz službe in ga že v kratkem času poklicali na orožne vaje v Bosno. Štiriindvajset drugih moških iz očetove vasi je že odšlo tja dol, toda nihče se ni več vrnil nazaj. Obsodili so jih, da so vohuni  CIE, ker so med vojno vsi služili v ameriški vojski.  Oblast je ''pozabila, da jih je sama zvabila naj pridejo nazaj, ker so bili inteligentni ljudje, znali so več jezikov, bili so vešči stvari, o katerih se marsikomu ni niti sanjalo. Ko je oče izvedel za poboje, je ušel čez mejo. Mama je hotela zbežati za njim, toda  pri tem so jo ujeli in zaprli. V zaporu je ostala  tri leta. Mene so, da ne bi umrl od lakote, poslali k rejnikom na Reko. Tam sem živel več let…..Tudi po tem, ko so mamo izpustili iz zapora, se nisem smel vrniti k njej. Postala je ''protidržavni faktor''…..«

Malega Štefana so nastanili pri tujih ljudeh, praktično je živel v neposredni mamini bližini, toda oblast ji ni dovolila, da bi s svojimi protidržavnimi idejami »okužila« lastnega otroka.  Dečku je bilo hudo, postajal je vedno bolj razklan. Vse ga je bolelo, ko je lahko le od daleč opazoval mamo, v njeno naročje pa se ni smel zateči. Da bi bilo otroku malo lažje, ga je k sebi vzela očetova teta. Če se to ne bi zgodilo,bi  ga vtaknili v kakšen dom.

»Včasih sem ušel in se na skrivaj zatekel k njej…bil sem še otrok in sem jo pogrešal. Toda prišli so miličniki in me odpeljali nazaj, njo pa so še bolj stražili. Naj povem še to, da imam tudi polsestro.  Eden izmed miličnikov, ki je mamo stražil, jo  je posilil…. Ko se je izvedelo, je tudi ta ušel čez mejo. (Štefan se zasmeje) Potlej so lovili še njega. Zbežal je v tujsko legijo, kjer je tudi umrl.«
Ko je bilo treba oditi v šolo, so se za malega Štefana pričeli hudi časi. Zaradi let, ki jih je preživel na Reki, je hrvaško bolje obvladal kot slovensko. Sošolci so ga zaradi tega dražili in malo je bilo dni, da se ne bi s kom stepel za svoje pravice. Ni mu bilo lahko, saj so bili med tistimi, ki so ga dražili, tudi bratranci. Zdelo se mu je, da ni ne »tič ne miš«. Počasi, ne da bi okolica zaznala, kdaj, se je v Štefanu začel prebujati upornik. Zdelo se mu je, da se mu godi krivica, da to ni prav, kar doživlja. In ker ga ni nihče naučil drugače, se je za svojo pravico začel boriti s pestmi.

»Nekoč sem po nesreči polil Titovo sliko s kakavom. S fanti smo se prerivali, tepli, se lovili in se vsevprek polivali s tem nesrečnim kakavom. Kot to počnejo objestni otroci, ki imajo preveč energije. Prišli so učitelji, in ko so videli, kaj se je zgodilo, so me obdolžili, da sem to storil nalašč. Bilo mi je komaj dvanajst let. Ravnatelje poklical miličnike, prišli so z marico in me odpeljali »direkt« na Povšetovo. Tam so kričali name, da sem protidržavni faktor, dali so me na sodišče, od tam pa sem šel na Kodeljevo, v poboljševalnico.  Nisem dolgo zdržal. Ušel sem jim. Več kot štiri mesece sem se skrival po domačih gozdovih. Nekoč sem našel puško, in ko mi je bilo dolgčas, sem z njo streljal. Ohja, takrat je bilo po gmajnah odvrženega orožja še, kolikor hočeš… Ljudje so slišali streljanje, vedeli so, da sem ušel iz poboljševalnice, začeli so se me bati in tako sem, ne da bi sam to želel, že pri dvanajstih letih dobil sloves nevarnega človeka….!«

Bil je še otrok, veljal je za ''razbojnika'' in danes prizna, da se mu je to pravzaprav dopadlo.  Da se ga bojijo, da mu ni treba hoditi v šolo in da lahko živi svobodno in počne kar hoče. 

Mar o tem tudi dandanašnji ne sanja marsikateri otrok?!

Ker je imel časa za neumnosti več kot dovolj, se je izmišljeval vedno nove podvige s katerimi je zabaval še najbolj sebe. Tako sta se našla z nekim prijateljem in vlomila v cerkev, da bi od blizu ugotovila, stanuje v njej Bog ali ne.

»Šla sva stavit. On je trdil, da Bog tam je, jaz, da ga ni. Našla sva hostije, jih pojedla vse do zadnje, se napila vina, igrala na orgle…Nastal je cel hudič, ko ljudje niso  vedeli, kdo po cerkvi razbija in razsaja. Prijatelj še danes hodi v cerkev, jaz pa ne. Tistega prizora, ko sem odprl tabernakelj in Boga nisem videl nikjer, me je za vse življenje  prepričal….«

Seveda je Štefan sam pri sebi razmišljal tudi drugače: če bi bil Bog, bi pomagal njegovemu očetu, rešil mamo in ne bi dovolil, da so z njim, ki ni bil čisto nič kriv, tako grdo delali.

 

 

II.

Nasilje rodi nasilje…

Kolikokrat smo že slišali ta stavek, toda nikoli nas ni izučil, da ne bi, znova in znova, ponavljali napak naših prednikov. 

Tudi oblast, ki ji ni na kraj pameti padlo, da je sama kriva, da iz malega uporniškega Štefana raste vedno večji upornik, se je na vsakem koraku trudila, da bi, po svoje seveda, njegov uporniški duh še bolj podžigala.

Štefan je postajal sestavni del krajevne »črne kronike« in ni ga bilo prekrška , ob katerem ne bi s prstom pokazali nanj: če je bil kriv ali ne.

  »V bližini našega kraja je bila bogata hiša, v Malnih se ji je reklo, » je pripovedoval Štefan s svojim, na trenutke nagajivim glasom.

»Trije so pred nami že vlomili vanjo, potem pa so mene in še dva »našuntali«, da smo šli še mi v akcijo. Našli smo ogromno zlatnine, diamantov, prstanov, gotovine…Toda bili smo še otroci, brigal nas je denar. Vzeli smo zlato, ker se je lepo svetilo…Potem smo te verižice in prstane delili deklicam …Za seks,  ha, ha, ha, tudi one so raje »dale », ker so vedele, da bodo dobile darilo za »lon!»

Štefan si ne more kaj, da ne bi med gromkim smehom razložil, da so pravzaprav vse ženske takšne,  zelo voljne, če le  imajo od tega kaj koristi. Posebno tiste, ki so bolj mahnjene na materialne stvari!

Toliko nagajivih iskric se mu je svetilo v očeh, da res nisem vedela, ali se šali ali misli resno….

Ko so kradljivo druščino ujeli, so morali iti na sodišče. Štefan je taval iz ene poboljševalnice v drugo. Nazadnje je pristal v Logatcu.

»Pogoji so bili zelo slabi. Nič mi ni bilo všeč. Iz kljubovalnosti sem, skupaj z nekaterimi podobno jeznimi, zvlekel na kup postelje in jih protestno zažgal,» pove Štefan.

Fantje so za ta podvig imeli tehtno opravičilo: nekje so namreč izvedeli, da so v upravi kradli denar, ki je bil namenjen gojencem in si kupovali avtomobile. Prijatelji so po tem dogodku zbežali na vse strani: eden je pristal celo na Švedskem in danes mu gre tam gori prav dobro….

Štefan je bežal po svoje. Vedno je bil bolj samotarske sorte, le za večje podvige je tudi v prihodnje potreboval druščino krepkih rok.

»Zmeraj, ko sem videl policijski avtomobil, so me zasrbeli prsti. Takoj sem dobil kakšnega pajdaša, da smo ga hitro okoli obrnili ali pa kam porinili…To nam je bilo v veliko veselje! Z užitkom smo sneli tablo z Ravbarkomande  in jo obesili na policijo. Ljudje so hodili mimo, se muzali, a nihče ni vstopil, da bi miličnike opozoril, ha,ha,ha!

Nekoč smo pobrali kolesa z vseh avtomobilov daleč naokoli in jih znosili na kup. Potem pa so jih lastniki iskali kot zmešani….«
Nepozabnih pustolovščin je bilo še nič koliko. Tako so januarja, ko je bilo več kot dvajset pod ničlo, vso noč polivali vodo okoli občine, da je do jutra nastalo za nekaj klafter ledu.  Občinarji so morali najprej poklicati komunalo, da so s kompresorji razbili led…..

»Pa so spet policaji imeli delo, ko so nas lovili,» se zasmeje Štefan ob spominu na mlada leta, ko so jih imeli pošteno za ušesi.

Za mulca, ki ga ni nihče nikoli vzgajal, mu pokazal, kaj je ljubezen, so bili policaji naravni sovražniki, katerim je bilo potrebno kar naprej nagajati, jih izzivati in se z njimi meriti, kdo je močnejši.

»nekoč je naša druščina nekje staknila pištole. Dogovorili smo se, da jim bomo spet eno zagodli. Šli smo na hrib nad vasjo in streljali v zrak. Seveda smo dobro pazili, kdaj se nam bodo približali z avtomobili, potem smo jo ucvrli po drugi strani dol, se povzpeli na sosednji hrib in z izzivanjem nadaljevali… Če po pravici povem, so se oni prej naveličali kot mi…….«

Štefan je bil neke vrste Robin Hood. 

Ni prenesel krivic, še danes jih ne prenese. Le življenje ga je učilo napačnih naukov, da je težave reševal na svoj način.

Zgodilo se je, da so nekemu kmetu, za kazen, razstavili voz in ga zvlekli na streho. Potem so v zasedi čakali in opazovali, kako bodo voz spet spravili na tla. Spet drugemu, ki je bil prav »žleht«, so na vrata napeljali elektriko in ko je prijel za kljuko, ga je pošteno streslo in vrglo po tleh.

 Štefan in njegova druščina so imeli časa kolikor hočeš.

Po glavi so jim rojile same izvirne ideje, s katerimi so si krajšali čas. 

»Drugače kot danes, ko mladina razmišlja le o tem, kako bi uničevala tuje imetje,« pravi.

Najbolj so se zabavali ob ljudski vraževernosti. Ko je kdo umrl, so v bližini hiše vlačili po tleh kakšne pločevinke, da je ropotalo, kot bi umrli resnično prišel z onega sveta nazaj strašit.

Ali pa so šli malo raubšicat, ustrelili kakšnega srnjaka, ga spekli in naredili žur za vse, ki so se jim želeli pridružiti. V družbi je bilo osem kameradov, vsak od njih pa je imel prav toliko prijateljev in ''prijateljev''.

»Pet jih je danes že mrtvih,« z grenkim glasom nadaljuje Štefan in kar ne more verjeti, da jih tako hitro pobira. Tudi on je zelo bolan, vozi se na dializo v Ljubljano, pa mu je komaj malo čez petdeset let…

»Nekateri so umrli po neumnosti,» nato pribije.

 Spominov je bilo toliko, da sva iz sedanjosti kar naprej skakala v preteklost in nazaj, kajti  Štefan se je vedno znova in znova spominjal dogodkov, kateri so še  zmeraj preveč živi, da bi utonili v pozabo.

»Vsak malo starejši vaščan ti bo znal potrditi, da je vse to res, kar ti pripovedujem,«je še dodal.

 

III.
Verjetno se je oblastem pošteno oddahnilo, ko je dopolnil 18 let, saj so ga lahko vtaknili v vojsko in imeli, vsaj za nekaj časa, mir pred njim.

 

A tudi tam ni mogel iz svoje kože. Še naprej je obdržal svojo trmasto in uporniško naravo, zato je bilo vprašanje časa, kdaj bo prišel navzkriž s svojimi nadrejenimi.
»Služil sem v Bitoli. Bil sem res nekaj posebnega. Nikoli si nisem zavezoval šnernc, niti nisem nosil kape na glavi, nikogar nisem hotel po vojaško pozdravljati. Južnjake sem imel za manjvredno raso. Svojo trmo sem opravičeval s tem, ker so se tako trapasto obnašali.«
Ko je nekega majorja pritisnil za uho, je dobil 14 dni zapora. Prav nič se ni sekiral, saj je vedel, da se bo to zapisalo v njegovo karakteristiko in mu pomagalo, da bo šel lahko že kmalu domov.

»Nekoč sem bil na  mrtvi straži. Z mitraljezom sem hodil gor in dol, pa dolgčas mi je bilo, bilo je tudi peklensko vroče.

Čas pa se ni nikamor premaknil…

Nenadoma sem zagledal gručo ljudi, ki so pospravljali drva. Prislonil sem mitraljez na steno in stopil do njih. Slekel sem suknjič in jim pomagal, kaj sem pa hotel ?! Potem pa pride patrola in me najde brez mitraljeza, neprimerno oblečenega. Mitraljez smo ti vzeli, so mi rekli ostro in mrko. Pa sem se jim zasmejal v obraz, ja, saj je prav, kar vzemite ga, saj je vaš, jugoslovanski, moj  ni, jaz ga ne potrebujem. Domov grem lahko tudi v gatah, me ne bo nič motilo.«
Postavili so ga pred sodnike, kaj pa drugega. Smejal se jim je v brk, in ko so videli, da mu ne morejo priti do živega, so sklenili, naj odide domov!

Vrnitev je potekala v pravem, skoraj filmskem slogu. Kameradi so ga sprejeli z odprtimi rokami in prihod so krepko zalili  tako s pijačo kot tudi z lumparijami.

Enkrat sredi noči so prišli na idejo, da bi samoiniciativno začeli  pobirati denar za Debeli rtič.

»Akcija nam je kakšnih štirinajst dni blazno dobro uspevala, potlej pa je nastal cel hudič!«

Ljudje so bili nekaj časa odprtih rok, kdo pa ne bi dal dinarja za uboge otroke, ki še nikoli niso videli morja! A potem, ko smo pri nekaterih potrkali na vrata drugič ali tretjič, so postali sumljivi. Takrat, ko smo lumpje prišli v roke policiji, smo nabirke že zdavnaj pognali po grlu!«

»Nek Janez je bil znan po tem, da je spal tako trdno, kot bi bil mrtev. Pa smo ga vzdignili iz postelje in odnesli na cesto. Niti za hip se ni prebudil. V zasedi smo čakali, kdaj bo odprl oči.

To je bilo smeha, ko je začel ves zmeden gledati okoli sebe in mu ni bilo jasno, kako to, da  se je prebudil na povsem drugem kraju! Ko je še avtobus pripeljal na postajo in mu začel trobiti, je bil pa sploh do konca zmeden.«

V zgodovino se je zapisala tudi dogodivščina, ko so umrlega zamenjali z otroško lutko.

Sem in tja so fantje ušpičili kaj takšnega, o čemer še zmeraj molčijo.

»Dal sem besedo, da bom skrivnosti odnesel v grob,« mi je resno zatrdil, ko sem ga nejeverno gledala. Ko sem videla, da so celo vražički v njegovih očeh ugasnili, sem vedela, da misli prekleto resno. 

Morda je imel prav. Izdajalcev pravzaprav res nihče ne mara.

Štefan je pri raubšicanju  fasal kar nekaj šiber, ki so mu, za spomin, za zmeraj ostale na varnem  blizu nartne kosti.

»Gnarja nismo imeli, jesti smo pa morali tako kot tisti, ki so se valjali v njem,» nadaljuje Štefan svojo živahno, nenavadno in s smehom začinjeno pripovedovanje. 

»Ko je bil želodec najbolj prazen, smo šli v gmajno, pa  ustrelili kaj sočnega, da smo imeli za v lonec.  Povsod je bilo dovolj italijanskih pušk. Pomladi smo nabrali  regrat, spekli še kakšen krompir in smo imeli veselico.«

Nekoč, ko so lovili ribe, so po nesreči izgubili prijatelja.

 »Ta hudič nam ni povedal, da ne zna plavati. Prevrnil se je s čolnom, še porajtali nismo. Komu je pa padlo na pamet, da nekdo, ki je zrasel ob vodi ne bi znal plavati?! Ko smo ga našli, je bil mrtev. Mrežo smo hitro skrili in poklicali  policijo. Kaj smo pa hoteli komplicirati?!«

Najraje se spominja, kako so našajbali Postojnčane. Po celem mestu so izobesili plakate, da bo v njihovem kraju velika prireditev, na kateri bodo nastopili številni znani glasbeniki. Seveda prireditve ni bilo, Postojnčanov pa se je pred  mestno dvorano trlo.

»Stali smo zadaj, na varnem, jih gledali in se krohotali!»

Postojni so se v naslednjih mesecih izognili, če se je le dalo, ker so se bali, da bi jih nabutali, če bi jih dobili.

Bil je lep sončen dan, ko so ležali ob jezeru in se dolgočasili. Potem pa se eden od njih spomni, da bi policajem napisali anonimno pismo. Rečeno storjeno.

Policaje je skoraj kap, ko so brali, da so domobranci pod most podtaknili bombo. Nemudoma so šli v akcijo.

»Orkamadona, jih je bilo, policajev, kar naenkrat povsod naokoli! Prišli so celo specialci, ki so pregledovali teren. Seveda niso našli nobene bombe,  le nam so naredili veselje in nam popestrili dan!«

Spet drugič so prinesli na prag pred policijo lutko. Videti je bila kot nekdo, ki je omagal in obležal pred budnimi očmi varuhov reda in miru. Privezali so jo na špago in ko se je prvi policaj pokazal na vratih, so povlekli za vrv, da je truplo spolzelo po stopnicah.

Za prvi maj so zmeraj naredili več kresov. Potem so v ogenj metali bombe, da je pokalo kot sredi fronte. Tudi na takšen večer ubogi policisti niso niti za sekundo zatisnili oči, kaj šele, da bi se jim ohladili motorji v njihovih avtomobilih.

IV.

 Štefan na svojo preteklost gleda kot na dobro izkušnjo, ki ga je kalila bolj, kot si je, morda želel. Pravzaprav je bil žrtev sistema, okoliščin, nekega časa, ki je bil krut do drugače mislečih. 

Če se njegov oče kot miličnik ne bi cerkveno oženil, bi bilo Štefanovo življenje lahko drugačno.

Morda lepše kdo ve?

Zagotovo pa bi rasel v toplem naročju doma, za katerega je bil v svojih najbolj nežnih otroških letih prikrajšan in prepuščen ulici in okolju, v katerem se je moral boriti po svojih najboljših močeh, da je preživel. Danes, ko živi sam, morda tudi malce osamljen, pri dvainpetdesetih letih  odvisen od dialize, ko ve, da je tudi bolezen  posledica nemirnega življenja, ki mu je vtisnila pečat posebneža in ga na nek način izločil iz družbe, ne tarna .

Ko sem ga obiskala, sem imela občutek, da se ni želel »hvaliti » z zgodbami iz svojega življenja, temveč je hotel z izpovedjo pred menoj le razgrniti preteklost, povedati, kaj se lahko zgodi, če si zaznamovan.

Ko sem poslušala njegove zgodbe o policajih, sem se spomnila na številne vice, ki se jim režimo in zdelo se mi je, da je Štefan doživljal marsikaj od tega, kar nas spravlja v smeh. 

Tako se je do solz nasmejal, ko je pripovedoval o cvekih, ki so jih nasuli po cestah, kadar so vedeli, da se bodo mimo pripeljali policaji. V kakšnem skritem kotičku so potem opazovali, kako se jim je sesul avto. Pa so šli bedaki zmeraj na enak način na led, se hahlja ….

Nikoli jih ni izučilo.

Igrice z njimi so bile sestavni del vsakdana. Policaji so bili edini, ki so se pustili izzvati.

»Ničesar nismo imeli izgubiti, ko smo se igrali z njimi. Mi smo jih imeli za neumne, oni pa so nas lovili. Kot v kakšnih filmih,« pravi Štefan.

Ko so se naveličali norčevanja iz policajev, so šli na občino. Tudi tam se je zmeraj kaj živahnega našlo. Tako so nekoč spisali vabila za na sestanek.

Vsem ta glavnim živinam so pod nujno pisali, da bo tega in tega dne sestanek v jedilnici.

Tisti, ki so bili ravno pri malici, so začudeno gledali občinske, ki so prihajali v polnem številu. (gromek smeh).

Ali pa so učencem popestrili zimske počitnice tako, da so v šoli zamašili dimnik. Za nameček so v peč podtaknili še kakšen patron, da je še malo pokalo.

Toda potem jo je v nekem pretepu s policaji pošteno skupil.

»Ranjen sem bil. Oni so uporabili pendreke, mi pa nože. Čombe (nadimek enega od policajev) je imel zlomljeno nogo, drugi pa roko. Zaradi tega pretepa sem šel spet sedet. V Dob. Bil sem besen. Na glas sem govoril, da bom iz zapora ušel, se vrnil in oba policaja ustrelil. Oblast je, za vsak slučaj, oba policaja umaknila na varno. Ko mi je res uspelo pobegniti, sem se vrnil domov, toda nisem ju našel.

Nisem pa vedel, da so barabe ves čas oprezale za menoj! Da bi jim ušel, sem sredi januarja, ko je bilo najbolj mrzlo, preplaval Unec. Ni mi kazalo drugega. Oni pa so me v polnem številu čakali na mostu. Ko sem potem moker in tresoč po celem telesu štopal, me je tisti, ki me je vzel v avto, prijavil. Še dobro, da sem bil bolj nezaupljive sorte. Nekaj deset metrov pred domačo hišo sem od daleč zagledal policaja s psom. Takoj sem vedel, da čaka name. Skočil sem v jarek in ker sem poznal teren veliko bolje kot on, sem mu ušel. Od daleč sem mu pokazal osle ter pa pozdrav'te fašiste!«

Cela vas je bila zastražena z mitraljezi, ker so se bali, da bo Štefan res »pospravil« svoja dva policajska sovražnika.

«Kakšnih štirinajst dni sem jih strašil,« se smeje Štefan,« potem sem se naveličal.
Najraje sem jih je dražil ponoči. Nekoč sem šel s prijatelji stavit, da bom prišel domov na kosilo, in to sredi belega dne. Niso mi verjeli. Ko me je mama zagledala, se je prijela za glavo, ubogi otrok, kaj ti je padlo na pamet! Oh, ne boj se, mama, sem jo potolažil, policaji ta trenutek spijo, saj so utrujeni, ker so štirinajst dni- noč in dan- prežali name.«

Štefan je za trenutek umolknil in se mi zazrl globoko v oči. Kdo ve, mogoče je hotel preveriti, če njegovi zgodbi verjamem.

»Kar vprašaj sosede, kako so čuvali našo hišo. Kot postojanko. Straže so imeli ponoči in podnevi, tako so se me bali. Ohja, potem sem se naveličal skrivanja po gmajni. In sem se jim predal. Vendar sem jim zabičal,, da me morajo nazaj v zapor peljati z avtobusom. Če bi me z marico, bi spet ušel in jih strašil naprej.«

Ko so se časi (politično) malo umirili, sta z mamo kupila hišico, v kateri je Štefan živi še danes. Mama je bila zamorjena, tiha. Nič čudnega, saj ji je oblast takrat, ko sta si z možem ustvarila družino, uničila življenje. Pečat državnega sovražnika, ki so ji ga pripeli, jo je do konca spremljal kot nočna mora.

»Tudi z menoj je bilo tako, » nadaljuje Štefan.

»Ko sem bil otrok, so pravili, da sem bil dober, da sem rad pomagal, da sem bil  bister fant. A so kljub temu grdo ravnali z mano. Zmeraj sem bil jaz za vse kriv. Zmeraj so name s prstom kazali, če je bilo kaj narobe. Pa me velikokrat, vsaj na začetku, niti zraven ni bilo. Danes, ko živimo drugače, si nihče niti misliti ne more, da so še pred tridesetimi leti človeku uničili življenje, če je oblast podvomila o njegovi politični oporečnosti. To je bilo zelo krivično.

Že kot otrok sem se proti tem krivicam začel boriti na svoj način. Mogoče res ni bilo prav, kar sem počel, toda oni so me tega naučili in do tega pripravili. V Cerknici so vsi vedeli, da je Štefanu prepovedano obiskovati pouk.

Če bi doštudiral, bi lahko še revolucijo delal, so dejali. V očeh oblastnikov sem zaznamovan: sin izdajalcev, moškega in ženske, ki sta naredila edini protidržavni greh s tem, da sta se želela cerkveno poročiti. Vsi, brez razlike, so bili pezdeti: od občinskih, do učiteljev v šoli. Tudi oni so me po ukazu oblasti tlačili, poniževali in tepli.«

»Nekoč me pridejo obiskat prijatelji iz Nemčije. Od veselja, da se spet vidimo, smo malo popivali…

Celo Dolenjsko smo dali »skozi«. V domači gostilni sedimo, pojemo in potem, da bi malo podražil policaja, ki sta sedela pri sosednji mizi in nas verjetno kontrolirala, sem na glas zavpil Heil Hitler. In spet je bil hudič!»

Štefan se ni nikoli prav zares pridružil nobeni klapi.

Za družbo ja, drugače pa ne. Če je kdaj prišlo do pretepa, kar je bilo zelo pogosto, je vedel, da se postavlja le zase, da jo bo sam skupil, če bo kaj narobe.

Kaj pa, če vam je zmanjkalo denarja, ga vprašam.

Namršči čelo in se na ves glas zakrohoče: »Takrat sem pač naprosil dva ali tri, da smo šli v akcijo, pobrali kolesa z avtomobilov, in jih šli prodat v Logatec.«

 

VI.

Najbolj zanimiva se mi je zdela štorija o paradižnikih.

Že kmalu spomladi je v trgovini kupil uvožene paradižnike in jih potem privezal na domače paradižnikove poganjke. Ženske, ki so hodile mimo so zelenele od zavisti in se čudile, kako je to mogoče, da nekemu trapastemu Štefanu, ki nima pojma o vrtnarstvu, paradižniki že zorijo, njim pa še ne.

Baje se je zbrana družba še celo popoldne smejala tej dogodivščini….

 

Štefan ni povedal, zakaj so poleg policajev vzeli »na piko« tudi vaškega župnika.

Tako so nekoč v noči med soboto in nedeljo, k oknu, kjer je v farovžu spala kuharica, prinesli lojtre. Po celi vasi so jih nabrali. Da se je videlo tako, kot da bi nekdo pri kuharici vasoval.

Farani so padli na finto, saj so se pošteno zgražali, ko so prihajali k jutranji maši.  Še večji cirkus pa je nastal, ko so pričeli vaščani iskali vsak svojo lestev.

»V anale ustne zgodovine je šel še en dogodek: zabili smo šolo. Eden izmed nas je zlezel skozi okno v stavbo, in vsa vrata s cveki  zabil.  Delo smo opravili tako temeljito, da je ravnatelj moral poklicati gasilce, da so sploh lahko vstopili v šolsko stavbo,« se hihita Štefan in še enkrat pove, da bi bilo takih in podobnih dogodivščin za debelo knjigo, če bi se vseh spomnil.

Najbolj so mu ostale v spominu tiste, ki so se zgodile v času pusta. Takrat so si dali duška in praznovali po več dni skupaj.

 »Malo smo se ga že napili in eden izmed nas se je ulegel kar v ta pravo  trugo, ki smo si jo izposodili (beri:ukradli), da bi v njej pokopali pusta. V mrtvašnici je v drugi trugi ležalo mrtvo dekle. Med popivanjem smo na kolego malo pozabili.

Medtem pa pridejo vaščani v mrtvašnico po trugo z mrtvim dekletom in ker niso bili dovolj natančni, so zabili tisto, v kateri je spal naš kamerad. Ta se je ob ropotanju prebudil iz svojega trdnega pivskega sna in je hotel ven. Pogrebce zagrabi silna panika. Začeli so vpiti na pomoč, naj jih kdo rešit, ker se je truplo prebudilo od mrtvih.

Dneva pa še ni bilo konec. Štefan in njegova druščina niso imeli v žepu nobenega dinarja več. Vedeli so, da ima gostilničar v kotu, na mizi, zmeraj poln sod vina, vendar da budno pazi, da se mu kdo ne bi približal. Zato so z zadnje strani, pod mizo, v sod izvrtali luknjo in potem hodili na požirek izmenično, dokler sod ni bil prazen, oni pa ravno prav polni…

Štefan je bil tudi v delovnih brigadah po vsej bivši Jugoslaviji: v Sarajevu, na Moravi, v Džerdapu, v Slovenskih goricah, na Kozjanskem.

»Z veseljem sem se pridružil brigadirjem, da sem se le rešil domačega dolgočasja in domačih policajev,« je navrgel.

Aktiven je bil pri jamarjih. Rad je raziskoval podzemlje in drzen kot je bil, se ni nikoli ustrašil večjih podvigov, ko se je bilo treba spustiti globoko pod zemljo. Pohvalil se je, da se je ukvarjal še z atletiko, ne samo v domačem kraju, temveč tudi v Ljubljani. 

»Ko so začeli klubi dobivati denar, je šlo ljubiteljsko delo k hudiču. Denar ljudi pokvari!«

Na državnem prvenstvu je dosegel šesto mesto, kot ekipa pa so se uvrstili na sam vrh. Štefan je bil najboljši v metanju krogle. Ko je začel na popularnosti pridobivati nogomet,  se je denar pretakal tja, njegov atletski kljub pa je hitro propadel.

 

»Nogomet je zaslepil funkcionarje, ki so delili denar. Za atlete ga ni nič več ostalo…..«

In tako so bili mladi spet prisiljeni, da gredo v gostilne, kjer so preganjali dolgčas, namesto da bi trenirali.

»Še danes je tako, da za mladino ni kaj prida poskrbljeno. Zato tavajo naokoli in delajo škodo: trgajo table, prevračajo spomenike in se izživljajo na stvareh, na katerih se ne bi smeli. Mi smo bili drugačni. Mi smo se samo malo pohecali. Pri lumparijah smo bili sila ustvarjalni, počeli smo jih z več domišljije in vsakič, ko smo kakšno ušpičili, se je vedelo, da je to bolj za hec in razvedrilo.«

Ko sem potem pripomnila, da tudi njihove igrice, posebno s policaji, le niso bile tako nedolžne, se je zresnil in odgovoril:
»Oh, bili so uboga neizobražena raja, zabiti, neumni, prav prosili so nas, da jih zafrkavamo. Obnašali so se kot biki, ki nikoli ne mislijo s svojo glavo. Če so si nekaj zapičili v glavo, so svoje rinili, ne da bi pomislili, je to prav ali ne. Ko smo lovili ribe, na primer, smo takoj, ko smo jih zagledali, dali mreže otrokom, mi pa smo se skrili. Medtem ko so zasliševali mladino, smo jim dali  avtomobile na kovčke…Lep čas smo potem imeli mir pred njimi…..«
Tudi o tem, kakšen glas je šel o njem med ljudstvom, je vedel povedati marsikatero  iskrivo.

»Nekoč sem se peljal z avtobusom in nasproti mene je sedela neka ženska, ki me ni poznala. Začela sva klepetati in potem mi pove, da bo zvečer šla na veselico. Samo, da tistega Štefana ne bo, pa bo vse v redu, je zavzdihnila. Pa sem jo vprašal, kakšen je, da se ga takooo boji. Grozen je, sem se ga bala, ko sem ga parkrat srečala, se je glasil njen odgovor. Orkaduš, sem se zasmejal, saj sem jaz tisti Štefan, ki se ga tako bojite. Kmalu bi jo kap, tako se me je ustrašila! Kar sapo je zajela, nastala je grobna tišina. Nobeden se ni upal spregovoriti na glas…bogve kaj so si mislili, da jim bom naredil…«

 

 

 

VII.

Ko je šel spet sedet, ni bilo kaj  prida.

V zaporih vlada stroga hierarhija, mi je povedal. Točno se ve, kdo pije in kdo plača. Izdajalcev ne marajo, in če jih odkrijejo, jih hudo kaznujejo. Povratniki imajo bolj ali manj kontrolo nad vsemi. Nič nenavadnega ni, če kakšno jutro dobijo jetnika na štriku: malokdo naredi samomor sam od sebe. Po navadi je štrik kazen za tožarjenje. Ali pa ga sojetniki posilijo. Enkrat sem bil slučajno zraven, ko je enega doletelo….

Nič  mu nisem  zavidal, je bil Štefan bolj kratek, ko je beseda nanesla na zaporniško življenje. 

Prav tako se ne mara spominjati samice, v kateri je preživel marsikatero uro.

»Dovolj je bilo, da sem brcnil paznika, in so me stlačili vanjo. To je bila luknja, obložena z linolejem, v njej ni bilo niti toliko prostora, da bi se razgibal.«

Drugače se mu je zdelo življenje v zaporu fajn:»Hrano sem imel, toplo je bilo v vseh prostorih, bral sem lahko, hrane je bilo dovolj….kaj bi še hotel drugega??!«

Čez dan je delal v tovarni, ki stoji zraven Doba.

»Gasilske aparate in podobne reči smo izdelovali.«  

 V mizarski delavnici se je naučil izdelovati zibke.

 O tem, za kaj vse so bili nekateri obsojeni, Štefan raje ne komentira. Jezila ga je krivica: nekdo, ki je sosedu ukradel fazana, je dobil štiri leta, bili so pa tudi taki, ki so zagrešili grozodejstva, pa so jo odnesli z milejšo kaznijo. Tega ne bo nikoli razumel, čeprav se je naučil, da najhujše barabe zmeraj dobro skoz pridejo. 

Spominja se skupine mladih fantov in deklet, ki so kradli ob morju, turistom. Ko so odsedeli kazen, so se ponovno usedli v avto in jo mahnili proti morju. Niso mogli živeti, ne da bi kradli….

Štefan pravi, da je v svojem najbolj aktivnem obdobju neštetokrat ilegalno prečkal državno mejo med Italijo in Slovenijo.

Šel je do najbližje trgovine, se lepo oblekel in jo mahnil nazaj.

Da ni bilo težko, trdi. Mejo je poznal kot lasten žep, saj je imel na drugi strani tudi stare starše. 

V tistih davnih časih je bil Štefan lep moški.

»In veliko težji kot danes,« se zasmeje, in pripomni, da mu je težka bolezen pobrala lepo število kilogramov.

Ženske so ga rade imele.

Predvsem zaradi denarja, je ostal neizprosen.

Zmeraj ga je imel dovolj. Trošil ga je tako v Dubrovniku, Dalmaciji, na slovenski obali in v Italiji.

Dokler ga je kaj bilo, se je dobro živelo. Niti kančka obžalovanja ni bilo čutiti v njegovem glasu. 

V zaporu je spoznal številne prijatelje in potem so se, ko so bili na prostosti, srečevali na najrazličnejših mestih.

»V zaporu se veliko bolj kvalitetno šverca kot zunaj,« našteva dejstva, ki so mu jasna kot beli dan.

»Tisti, ki sedijo notri,  opravljajo trgovske posle kar iz celice…Najraje imajo zlato, mamilo, alkohol… Če se kdo drzne ta utečeni krog prekiniti, nastrada….

»Gre mu glava,« je neizprosen Štefan in mi da vedeti, da niti v zaporu niti potem, zunaj njega, med zaporniškimi kameradi ni milosti.

Ena najhujših kazni, ki jih lahko moški moškemu naredijo, je posilstvo.

»Tudi gledati nisem mogel, tako grdo se mi je zdelo, toda tako je bilo,« pripoveduje Štefan brez kančka romantike. 

 »V zaporu gre na vse ali nič. Paznik sploh ni tako pomemben, kot se rado govori.«

 Štefan celo trdi, da so mnogi še slabši od zapornikov.

»Kaj bo on tebe sekiral, ko ima doma ženo in otroke!« razgalja resnice Štefan. 

»Vsak paznik dobro ve, da se mu bo vsak, ko bo prestopil prag, maščeval, tako ali drugače, ko bo enkrat na prostosti. Tudi ni prav, da so pazniki domačini, iz okolice zapora. Dopoldan smo jih gledali, kako so orali na njivi, popoldan so pa nam komandirali.  To je traparija.  Enkrat so enega zaklali samo zato, ker se je vmešal v prepir med dvema jetnikoma. Vsak paznik ve, da je najbolje, če je gluh in slep. Če se zaporniki hočejo maščevati, se bodo. Tudi do takih pridejo, ki jih osamijo v samicah daleč stran od tistih, ki jim grozijo. Izdajalci niso varni nikjer, kajti zaporniki imajo zveze povsod…..«

»Včasih je bilo res nevzdržno!« se spominja Štefan, ki je bil v zaporu navajen, da je veliko bral. V samici je bil za knjige vse prikrajšan. V prostoru brez oken, v temi. Oh, to je bilo nekaj, kar bi najraje pozabil..če bi le lahko

Toda za hrano pravi, da je stokrat boljša kot v Kliničnem centru, kjer je kot sladkorni bolnik gost večkrat na leto.

Nato se zasmeje in doda: »Tudi svobode je bilo več v zaporu kot na Kliničnem centru. Popoldan smo lahko legli k počitku, igrali nogomet ali počeli kaj drugega. V bolnišnici pa moram biti kar naprej na razpolago, da me špikajo, pregledujejo, hodijo  not pa ven, merijo pritisk, skačejo okoli tebe s toplomerjem, podijo iz postelje, da me preoblečejo.

Nazadnje pa še pričakujejo, da bom ob takšnem terorju ozdravel…«/gromek smeh/

VII.

Štefan  se vsak drugi dan vozi  v Ljubljano na dializo. Zbolel je pred štirimi leti. Morda tudi zaradi razmer, ki  jih je  dal skozi v arestu, kdo ve?

 »Nekoč sem bil par dni v neki bolnišnici v Italiji, ker sem enega treščil in sem jo še sam skupil. Po kosilu te tam nihče vsaj tri ure ne povoha. V miru sem se naspal, potem sem jim pa itak ušel….«

V zaporu je preživel več kot pol življenja: v Novih Jaršah, Logatcu, Na Kodeljevem, Mekinah. Nekaj časa je bil v zaporu tudi v Nišu. To se je zgodilo, ko je bil pri vojakih in je brcnil nekega majorja.

»Komaj sem prišel v vojsko, že me pošljejo ribat tla. Kaj, da bom ribal, saj sem komaj prišel, sem se razburjal. Hudič frdamani, sem se razburjal v slovenščini. To jih je nadrejenega oficirja zelo razkačilo, saj so bili vajeni, da je vsak takoj  pozabil na materin jezik in začel tolči srbohrvaško. JAZ pa ne! Tega veselja jim nisem nikoli privoščil!«

Toda oni so imeli oblast, Štefan pa je bil le navaden vojak, še ves zelen. Vseeno pa dovolj predrzen, da je enega ali dva sesul v nulo, ko se je naveličal njihovega zafrkavanja. Žal malo preveč, da so pristali v bolnišnici, Štefan pa v zaporu….

Trdi tudi, da je bil eden redkih, če ne celo edini, ki v stari jugoslovanski vojski ni položil zakletve.

»Če bi imel zakletvo, bi sigurno dobil tri ali štiri leta aresta, ker sem tistega majorja obrcal. Tako pa sem se  pritožil in zapisal, da se nisem mogel držati vojaških pravil, ker jih nisem niti podpisal.«
Malo je dvomil, da bo manjkajoči podpis kaj pomagal, zato je še dodatno ukrepal: vzel je nož in se  z njim globoko zarezal.  Še danes se mu na nogi poznajo sledi…..

To, da je bil Slovenec, je bila zanj velika čast. Po osamosvojitvi se je nemudoma vpisal v Slovensko nacionalno stranko. A se je kmalu tudi izpisal.

»Mene že ne bodo imeli za norca tako kot druge,« se je razhudil, ko je začel naštevati kaj vse so obljubljali pa nič naredili..

» Ko sem bil v bolnišnici, bolan, življenje mi je viselo na nitki,  je moj cimer dobil obiske.  Celo večnost so brali  koran in motili vse, ki so bili v sobi. Pa jim ni nihče nič rekel. Ko pa je mama od enega Mariborčana  zamudila vlak in je prišla na obisk malo čez uro, je niso spustili notri… Kje je tukaj pravica?! Poklical sem zdravnico in jo ozmerjal, kako more biti tako nesramna. Zmeraj sem se boril za pravico, in tudi v bolnišnici nisem mogel biti tiho. Saj sem rekel zdravnici, vsaj tukaj, kjer smo vsi reveži, bodimo enaki….!«

Pogosto se je znašel v življenjski nevarnosti.

»Policaji so takoj, ko so me zagledali, začeli streljati. Pa če sem bil kriv ali ne, za prmej! »se je razhudil. 

Potem sem izvedela, da jih je velikokrat kdo celo našuntal, da so se spravili na njega. Kadar je raubšical in so se srečali, je raje bežal. Kdo ve, kaj bi se zgodilo , če bi ga videli pri delu…..Mogoče bi se celo izgovorili, da je tudi on imel puško v roki, ko bi streljali nanj?!

Kdo ve….

Včasih, še v stari Jugoslaviji  ni bilo kaj prida, ampak še zmeraj bolje, kot je danes, pravi. Vse preveč  je krivic in delavci danes nimajo nobenih pravic več.

Po svoje je bil Štefan neke vrste Don Kihot. Na svoj način se je boril za pravico, toda velikokrat z napačnimi sredstvi. Morda tudi zato, ker je bil že v rani mladosti ožigosan kot nekdo, ki  se ga potrebno bati. Pa ne zato, ker bi sam naredil kaj slabega, temveč zato, ker je takšne kriterije pisala takratna politika. Njegovo življenje bi lahko bilo bistveno drugačno, če  bi mu bilo dano, da bi živel v toplem in varnem družinskem ozračju. Toda, resnici na ljubo, tega ni nikoli občutil. Morda se bo kdo od vas, bralcev, vprašal, je bilo sploh vredno pokazati kanček simpatije do bivšega arestanta, vaškega posebneža, do človeka, ki  je bil pravzaprav vse življenje za mnoge le izmeček…

Ne trudite se preveč! Štefan je bil malo drugačen, a nekaj posebnega.

 

Obsoditi je zmeraj najlaže. Ker to pač počnemo dan za dnem, ne da bi odstrli zavese in kdaj pa kdaj pogledali tudi  kaj se skriva  za odrom.

Štefan mi je razgalil svojo dušo, odprl srce tako, kot še ni storil nikoli poprej. Nekatere skrivnosti je odnesel s seboj v grob, mnoge je delil z nami.

Žal mi je, da je umolknil, ko sem ga pobarala o tem, kako je bilo, ko so v bližini Trsta delali atentat na Tita.

»Prišlo do izdaje na vrhu,« je zamomljal. Američani (Cia?) in naši so se menda dogovorili med seboj, njih, ki so čakali v zasedi, pa so pustili na cedilu…

konec