Želje – naše večne spremljevalke

 

Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da se med seboj razlikujemo tudi po željah, ki jih imamo. O nekaterih govorimo na glas, o drugih molčimo. Včasih pa kakšno- neizgovorjeno- odnesemo s seboj tudi v grob.
 
Pri sogovornikih, ki so bili podobne starosti, le da so živeli v različnih časovnih obdobjih, so se želje med seboj zelo razlikovale.
 
Če si je otrok pri desetih letih še pred 80 leti najbolj želel, da bi se vsaj enkrat do sitega najedel pa spal v postelji in ne na trdi klopi okoli peči, oziroma v senu, je njegov vrstnik, rojen po 2. svetovni vojni, že sanjal o kolesu, ki bi ga lahko nekoč imel. Tisti, najbolj drzni, pa tudi, da bi se izučili za kakšen poklic.
Otroci, rojeni v zgodnjih 70 letih, so si pogosto želeli, da bi se do sitega najedli banan in čokolade Toblerone. Že deset let kasneje so si že zaželeli igralnih konzol za različne igrice.
Želje današnjih otrok niso več toliko materialne, kot so bile nekoč. Verjetno zato ne, ker ima malodane vsak že skoraj ''vse''. Zato si želijo, da bi postali kot Luka Dončić, na primer.
 
Dekleta izpred 80 in več let so si želele predvsem pridnega in poštenega fanta, ki bi jih imel rad in jih v zakonu ne bi tepel ali kako drugače grdo ravnal z njimi.
Po vojni so sanjale o službi, da bi z njeno pomočjo postale neodvisne. Nekatere srečnice so sanjale o študiju. Bile so presrečne, če so se želje izpolnile.
Sanjale so tudi o svojem stanovanju, hiši, o novih čevljih in o lepih oblekah.
 
Želje v moji generaciji so bile usmerjene tudi na ''videti nekaj sveta'', kaj lepega doživeti in se šele potem poročiti z najlepšim in najbolj simpatičnem.
 
Zadnjič sva se pogovarjali z eno bejbo. ''Kaj si želiš?'' jo je vprašala njena botra. ''Ničesar. Vse že imam,'' ji je naveličano odgovorila.
 
Želje bolnega se razlikujejo od želja zdravih. Želje uspešnih se zelo razlikujejo od želja tistih, ki so z malim zadovoljni. Želje žensk se prav tako razlikujejo od moških želja.
 
Poročeni imajo drugačne želje kot tisti, ki so ledik in frej.
 
Želje starostnikov so nekaj svetlobnih milj stran od želja tistih – v najboljših letih.
Matere imajo na račun svojih otrok kup zanimivih želja. Otroci si za starše običajno želijo le, da bi bili zdravi in čim manj tečni.

Dve zgodbi:

 

Ana: »Bilo mi je komaj šest let, toda kar sem dobro shodila, sem bila doma za pestrno. Če sem mamo prosila za kakšno prosto uro, recimo za obisk sošolke, me je ostro zavrnila, da imam dovolj dela doma in mi naj ne gredo po glavi same neumnosti. Toda nekoč je bila želja močnejša od dolžnosti. Brata sem pustila pod hruško, da se je igral z bučami. Ne vem, kako mu je uspelo, da se je po vseh štirih splazil do gnoja in padel v gnojnico. Bil je že v nezavesti, ko ga je slučajno našel oče in potegnil ven. Tako sem bila tepena, da sem imela ves mesec klobase po rokah in nogah. Prav s tem bratom sva si bila pozneje najbolj blizu, najini hiši stojita danes druga zraven druge in še zmeraj, ko je kaj narobe z njegovim zdravjem, se počutim krivo. Pa je od tistega dogodka že več kot petinšestdeset let …«

Včasih jedilnega pribora niso pomivali, kot počnemo danes. Vsak je imel žlico zataknjeno pod mizo in po jedi jo je samo obrisal ob hlače ali krilo. Marsikje so otroci sedeli po dva na enem stolu. Ker je bilo žlic premalo, je moral eden počakati, da je drug pojedel. Pri tem je bilo veliko vroče krvi, ki je tudi starši niso mogli zlepa umiriti. Zato ni bilo čudno, če je kdo namesto kosila klečal v kotu.

Otroci so se grobosti in nasilja učili od odraslih. Tako sem slišala marsikatero zgodbo o pretepih med očeti in sinovi ali o nasilju med sosedi.«

 

 

Ljudmila pripoveduje: »Vsak večer, ko sem vsa zmatrana prišla iz štale, sem našla gospodarja, ležečega v svoji postelji. Kazal mi ga je in me milo prosil, da se uležem k njemu. Joj, kako sem se ga ustrašila! Žena je spala le nekaj korakov stran, čez vežo, temu pohotnežu za to ni bilo dosti mar! Če nočeš drugega, ga samo malo primi, mi je govo­ril … Tako se mi zdi, kot da bi se to zgodilo šele včeraj,« se je spominjala nekdanja dekla z ene mogočnejših žirovskih kmetij.

Včasih je bilo na Žirovskem veliko pijancev. Kozarček ali dva preveč sta pomagala, da je bila želja po breznanju še toliko večja. …«