kakšno je pa vaše prebujanje?

Že slovenski pregovor pravi : kolikor ljudi- toliko čudi.

V realnem življenju te besede še kako veljajo!

Vsak od nas- celo znotraj družine- ima svoje navade, zelo redko se zgodi, da bi se dva človeka, četudi sta v krvnem sorodstvu, obnašala enako.

Vprašajmo se, kakšni smo že zarana? Kako vstajamo. Nekateri v trenutku, ko odprejo oči, skočijo iz postelje, gredo v kopalnico- na toaleto, potem sedejo k zajtrku, še enkrat v kopalnico, šele potem odidejo po opravkih ali v službo. Dobre volje in veseli, da se spoprimejo z novimi izzivi.

Drugi navijejo uro za vsaj pol ure prej, preden morajo vstati. Ko napoči t. i. ''zadnji trenutek'', še zmeraj preklinjajo, ker morajo zlesti izpod odeje. Najprej si skuhajo kavo. Medtem ko se hladi, gredo na stranišče. Morda si umijejo roke, morda tudi ne, kava je pomembnejša. Da bi zajtrkovali?! Ne, hvala! V službi vedo, da še kakšne pol ure po njihovem prihodu velja ''ne diraj lava, dok spava''.

Ker če ga, je katastrofa!

Predstavljate si, da ima slednji otroke. No, ne vem, kako je z drugimi, vem pa, kako je bilo pri Mateju. Mama ga je v vrtcu največkrat pustila že na dovozni poti, ker ni imela časa, da bi šla z njim, ga slekla in preobula. Še za poljubček ni bilo časa. Do osmih, ko so končno dobili zajtrk, je bil lačen kot volk. Ko sta starša malo po četrti- med zadnjimi- prišla ponj, je vedel, da bo doma spet lačen. Mama je morala najprej nadomestiti urico spanja, ki ji je ''manjkala'' od zjutraj. Ko je bil že malo večji, se je izmuznil k sošolcu. Njegova mama ni bila neumna. Imel je srečo, da se ji je smilil, saj ga je zmeraj nahranila.

Ob sobotah in nedeljah se je spalo tudi do dvanajstih. Matej je bil pokonci tako kot po navadi. Preden so okoli enih zajtrkovali, je pojedel ves krompirček in sladkarije, ki jih je pri svojih štirih, petih letih dosegel na kuhinjskih policah.

V drugem razredu je bil eden redkih, ki je vse, kar mu je ostalo pri kosilu, zavil v servieto in spravil v torbo. V kuhinji je delala neka Fata, ki je dečkovo ravnanje hitro opazila. Ker je bila dobrega srca, mu je kakšno dobroto na skrivaj, da tega niso opazili drugi otroci, stisnila v torbo. Bila je prepričana, da so njegovi starši tako zelo revni, da nimajo niti za hrano. Sanjalo se ji ni, da je brcnila v meglo.

Pri Agati je bilo malo drugače. Zjutraj, ko so bili vsi na kupu- pa stanovanje ni bilo majhno- so se veliko kregali, zmerjali, kričali drug na drugega. To sta počela zlasti oče in mati, oba otroka pa sta ju morala posnemati, če sta želela, da se ju je kaj slišalo.

»Zmeraj smo nekaj iskali. Mama je bila fanatični gospodinjski tip in je nenehno pospravljala pospravljeno. Včasih je tudi kaj vrgla stran, zato nismo nikoli vedeli, kje kaj je. Tudi v šoli sem govorila zelo glasno. Na sistematičnem pregledu so me celo poslali na preverjanje sluha, ker je bila razredničarka prepričana, da sem že na pol gluha. V šestem razredu sem zaradi kraje začela obiskovati šolsko psihologinjo. Še dobro, da je šla prva, ki ni imela ne srca ne posluha za moje težave na porodniško, da je prišla druga, ki me je slišala, razumela in se z menoj veliko pogovarjala. Bilo je prav zabavno, ko sva na koncu neke debate ugotovili, da so bila za skoraj vse moje težave kriva nemogoča jutra, ko smo doma kričali drug na drugega.«

Hočemo ali ne- po jutru se dan pozna! Če vstanemo z levo nogo, ni dobro, če ne popijemo dobre kave tudi ne.

Včasih kdo trdi, da zadošča, če ponoči spi dve, tri ure. Pa je res?

Lepo je, če že zarana ne ''lajamo'' na družinske člane, bognedaj, da to počnemo, ko pridemo v službo! Zjutraj so ljudje precej občutljivi in marsikaj zamerijo, kar čez dan verjetno ne bi.

Nič ni narobe, če dan začnemo ''z desno'' nogo, če namesto očitkov zaželimo ''lep dan'', če se bližnjemu nasmehnemo, namesto da sikamo vanj.

Tudi, ko sem prihajala k sogovornikom na obiske, so oni določili, kateri del dneva, bi bil za pogovore na 4 oči najboljši.

Le redkokdaj smo ga pričeli zjutraj...😀😀💘💘