Spomini na pravo kavo

-

 

Danes je tudi svetovni dan kave.

Koliko zgodb o njej sem slišala tudi od naših prababic in babic!

Požirek kave jim je- podobno kot lasten dežnik – pomenil prestiž, spoštovanje! Marsikatera je zato, da bi lahko bila enaka med enakimi, v zameno za prodana jajčka, maslo ali ročna dela (čipke) raje kot moko kupila zavojček kave. Mnoge trgovine so imele v času pred 2. sv. vojno lastne pražarne, tudi naša, žirovska štacunca na Novovaški cesti. (hiša je pred časom zamenjala lastnika)

Kafetarice so pile kavo naskrivaj. Pa ne toliko zato, da bi bilo kafeturjenje smrtni greh, temveč zato, da jim požirkov ne bi bilo treba deliti z drugimi. Tisti otrok, ki je bil najbolj priden, pa je lahko iz skodelice, v kateri je bilo na koncu še nekaj usedline, pomešane s sladkorjem, le to tudi polizal. Praznik, da malo takšnih!

Čas za kavo se je razpasel tudi po tovarnah v povojnem času. Kava se je, zlasti v pisarnah, pila večkrat na dan. Obred ni trajal le nekaj minut, razpotegnil se je na uro ali več. Šefi so bili nemočni. Vsaka pisarna (delavnica) je imela svoj koharček, svoj ritual. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je kuhar pozabil ugasniti koharček in potem je zagorelo….Seveda ni bil nihče za nič kriv. V tem obdobju se je – zlasti pri ženskah- obredu pridružila tudi cigareta.

Potem pa se je zgodila osamosvojitev, z njo pa so začele tovarne prehajati v zasebne roke. No, roko na srce. Največkrat se je zgodilo, da so nekdanji direktorji – že kako – zbrali denar in tovarno, ki so jo vrsto let vodili- kupili.

Iz tistega časa je zanima Alenkina zgodba. Delala je na obračunu plač, delo jo je, tako je povedala, zelo nerviralo, ker je bilo nadvse dolgočasno. Živce si je ''mirila'' z obredi kave in cigarete. Tudi po petkrat v osmih urah, kar je zneslo polovico delovnega časa. Nekega dne je prišel k njej, v pisarno sam direktor in ji je rekel, da bo čas za kavo poslej le dvakrat v dopoldnevu: ob prihodu in po malici. Vsa v šoku ga je pogledala, vrgla kup papirjev po tleh in se zadrla:''Če mi boste kratili te, zelo osebne pravice, pa grem.'' In je šla. Pozneje je tovarno tožila- a izgubila. Kasneje je napisala nešteto prošenj za novo zaposlitev, a kaj, ko je v vsako vtaknila tudi ''pravico do kave in cigarete''….

Tista prava, dišeča ''turška kava'', ki mi je ostala v spominu še iz mladosti, je danes zelo zelo redka. Po lokalih je ne kuhajo več, privoščimo si jo le še doma. Vedno več je takšnih, ki pijejo kapučino ali kavo z mlekom. Kar pa še zdaleč ni isto.

P.S.

Če boste vzeli v roke mojo trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, so v njej tudi zgodbe, povezane s kavo. Iz njih se na nek način zrcali tudi ''odnos do kave'' v zadnjih sto letih.





Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več