O vsakem se da napisati knjigo!

Korona- karantena je imela – kljub vsemu kar nekaj zelo pozitivnih učinkov. Imela sem malo več časa, da sem vsaj mičkeno, mičkeno, mičkeno pregledala arhiv, posnetke, pogovore, intervjuje- tudi tiste, ki sem jih pisala za različne revije, literarno- pogovorne večere, radio in Tv oddajo Pomagajmo si. Malo sem že pozabila, da je bilo nekaj prispevkov tudi za kmetijsko oddajo Ljudje in zemlja.
Srečevala sem strašno zanimive ljudi, med njimi so bili posamezniki, ki jih ne bom nikoli pozabila. Kaj vse so doživeli v življenju!

Že dolgo časa trdim: o vsakem človeku bi se dalo napisati zgodbo! Morda celo knjigo! Verjemite!❤️❤️

Nedavno je umrla gospa Lenka (1926). Ob koncu vojne je bila stara komaj dvajset let. Njena sestra z osmimi otroki je najprej postala vdova, moža ji je v povojni noriji ubil moški zaradi nekih čisto osebnih razprtij. Potem je s svojimi kameradi prišel tudi po njo in ne otroci ne domači je niso nikoli več videli. Lenka se je po težki notranji borbi odločila, da bo poskrbela za sirote. Fant, s katerim bi se morala poročiti, jo je zaradi te odločitve pustil. Ni ji bilo lahko. Otroci so jo težko sprejeli, najmlajši je bil tudi otrok s posebnimi potrebami. Pomagala jim je, da so študirali, kar pa ni bilo lahko, saj je bila čisto navadna delavka. Otroci so šele čez leta, ko so odrasli, spoznali, kaj vse je naredila zanje. Zame je bila kot mati Terezija: nesebično se je žrtvovala za druge, ne glede na to, da je prva leta dobila bolj malo (nič) hvaležnosti….
**
Nekoč sem v medijih zasledila zgodbo o Silvi, ki je ubila svojega moža. Ne vem, zakaj me je njena zgodba pritegnila. ''Moram jo spoznati!'' sem si rekla. Ko sem potem poslušala podrobnosti iz njene dolgoletne kalvarije od fizičnega do spolnega nasilja, do spolnega nasilja nad njeno hčerko, ki jo je pripeljala v zakon, me je- potem ko sem se ponovno znašla v avtu- prešinilo, da bi verjetno storila enako, če bi bila na njenem mestu.

**
Žal mi je, da gospoda Štefana ni več med živimi. Pa je bil le kakšno leto ali dve starejši od mene! Večino življenja je preživel po zaporih, ko pa je bil na svobodi, je bilo njegovo največje veselje, če je nagajal miličnikom. Spominjam se, da je eden teh imel naziv ''Čombe''. Štefan mi je tudi zaupal, da je s še nekaj kolegi nekoč delal tudi atentat na Tita. ''Več podrobnosti ti povem ob zadnjem obisku!'', mi je obljubljal. Žal je prej, preden se bi to zgodilo- umrl. Zanimivo- ljudje so se ga malo bali, jaz čisto nič.
**
Ne bom pozabila zgodbe o ženski, rojeni okoli leta 1930. prijokala je na svet brez nog, le z eno roko. Kakšno življenje je imela! Njeno zgodbo lahko preberete v 2. delu trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače.
**
Ne bom pozabila sogovornika, ki je imel zelo težko, celo kruto otroštvo. Ko je bil še dojenček, so ga njegove tete po materini strani želele vreči v vrelo vodo…. Zgodba iz 3. knjige Trilogije.

**
Večkrat se spomnim na gospoda, ki je spal z neugotovljivim številom žensk. Med njimi je bila (menda) tudi Cicciolina…

**
Fant, ki si je služil denar za študij s prostitucijo, sodi v mlajšo generacijo. Začel je kot spremljevalec starejših, bogatih žensk…
**
Že dolgo ni več med živimi Katre, ki je- zaradi silnega sovraštva do snahe- njenega prvega sina, ko je bil star komaj nekaj dni, sredi hude zime, golega postavila na okensko polico, da je zmrznil….

**
Ena prvih zgodb, ki sem jih napisala za Usode v Gorenjskem glasu, je bila zgodba mlade mamice. Zaradi želodčnih težav se je nekoč iz službe vrnila domov prej, kot je bilo običajno. Ko je odprla vrata v spalnico, je v postelji zagledala moža, ki se je ongavil s svojo mamo…
**
Peter (1940) ni bil veren človek. Daleč od tega! Nekoč se mu je hčerka v prometni nesreči hudo poškodovala. Zdravniki so bili prepričani, da je samo vprašanje časa, kdaj bo umrla. Peter je v trenutkih, ko je bil najbolj na tleh, šel peš na Brezje in se zaobljubil, da bo tja romal vsaj trikrat letno, če hčerka ozdravi. Želja se mu je uresničila. Nazadnje je romal pred kakšnim letom ali dvema- na invalidskem vozičku. Več kot 57 kilometrov mu je ob strani stal tudi vnuk, ki se je zaobljubil, da bo nadaljeval družinsko tradicijo.
**
Zgodb, ki so se me dotaknile, je še nešteto. Pa ne le to: iz njih sem se tudi veliko naučila. Včasih ''uporabim'' izkušnje pravočasno, včasih- tudi to je čisto človeško – mičkeno prepozno.

Vse tri knjige iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače so še na voljo. 

Posamezna stane 20 evrov, skupaj 50 evrov.