JUTRI 2052

  Danes je tudi svetovni dan kave. Koliko zgodb o njej sem slišala tudi od naših prababic in babic! Požirek kave jim je- podobno kot lasten dežnik – pomenil prestiž, spoštovanje! Marsikatera je zato, da bi lahko bila enaka med enakimi, v zameno za prodana jajčka, maslo ali ročna dela (čipke) raje kot moko kupila zavojček kave. Mnoge trgovine so imele v času pred 2. sv. vojno lastne pražarne, tudi naša, žirovska štacunca na Novovaški cesti. (hiša je pred časom zamenjala lastnika) Kafetarice so pile kavo naskrivaj. Pa ne toliko zato, da bi bilo kafeturjenje smrtni greh, temveč zato, da jim požirkov ne bi bilo treba deliti z drugimi. Tisti otrok, ki je bil najbolj priden, pa je lahko iz skodelice, v kateri je bilo na koncu še nekaj usedline, pomešane s sladkorjem, le to tudi polizal. Praznik, da malo takšnih! Čas za kavo se je razpasel tudi po tovarnah v povojnem času. Kava se je, zlasti v pisarnah, pila večkrat na dan. Obred ni trajal le nekaj minut, razpotegnil se je na uro ...

  Kako postaviti zrcalo svojim prednikom in kako njih postaviti kot zrcalo nam, ne da bi poenostavili zgodbo in jo zaključili v tezo: "Isti smo kot oni ..."  (iz napovednika) Mirjana Medojević je po motivih zgodb iz knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , napisala dramo z naslovom Prividi kačjega pastirja , režija pa je bila v rokah Daniela D. Škufce. Premiera bo 25. september 2020, ob 20. uri, v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru .   https://www.sng-mb.si/predstave-drama/prividi-kacjega-pastirja_1/ Trilogijo, ki se jo je bralo zlasti v času ''korona- karantene'', vzbuja tudi med mlajšimi bralci vedno več zanimanja. Enako velja za Slovence, razkropljene po vseh koncih sveta! Bralci iščejo v njej   odgovore na številna vprašanja, ki jim jih stari starši in starši niso mogli ali hoteli dati. Trilogija je zelo edinstvena: toliko zgodb iz ''prve roke'' kot v teh knjigah, ne boste našli nikjer drugje! Trilogij...

  Premiera gledališke igre po motivih knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače se bliža.... Premiera: 25. september 2020, Stara dvorana, SNG MARIBOR. na fotki je režiser Daniel Day Škufca (foto:P. Uhan) https://www.sng-mb.si/pre…/ogenj-rit-in-kace-niso-za-igrace/

Korona- karantena je imela – kljub vsemu kar nekaj zelo pozitivnih učinkov. Imela sem malo več časa, da sem vsaj mičkeno, mičkeno, mičkeno pregledala arhiv, posnetke, pogovore, intervjuje- tudi tiste, ki sem jih pisala za različne revije, literarno- pogovorne večere, radio in Tv oddajo Pomagajmo si. Malo sem že pozabila, da je bilo nekaj prispevkov tudi za kmetijsko oddajo Ljudje in zemlja. Srečevala sem strašno zanimive ljudi, med njimi so bili posamezniki, ki jih ne bom nikoli pozabila. Kaj vse so doživeli v življenju! Že dolgo časa trdim: o vsakem človeku bi se dalo napisati zgodbo! Morda celo knjigo! Verjemite! ❤️ ❤️ Nedavno je umrla gospa Lenka (1926 ). Ob koncu vojne je bila stara komaj dvajset let. Njena sestra z osmimi otroki je najprej postala vdova, moža ji je v povojni noriji ubil moški zaradi nekih čisto osebnih razprtij. Potem je s svojimi kameradi prišel tudi po njo in ne otroci ne domači je niso nikoli več videli. Lenka se je po težki notranji borbi odločila, da bo poskr...

  Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da se med seboj razlikujemo tudi po željah, ki jih imamo. O nekaterih govorimo na glas, o drugih molčimo. Včasih pa kakšno- neizgovorjeno- odnesemo s seboj tudi v grob.   Pri sogovornikih, ki so bili podobne starosti, le da so živeli v različnih časovnih obdobjih, so se želje med seboj zelo razlikovale.   Če si je otrok pri desetih letih še pred 80 leti najbolj želel, da bi se vsaj enkrat do sitega najedel pa spal v postelji in ne na trdi klopi okoli peči, oziroma v senu, je njegov vrstnik, rojen po 2. svetovni vojni, že sanjal o kolesu, ki bi ga lahko nekoč imel. Tisti, najbolj drzni, pa tudi, da bi se izučili za kakšen poklic. Otroci, rojeni v zgodnjih 70 letih, so si pogosto želeli, da bi se do sitega najedli banan in čokolade Toblerone. Že deset let kasneje so si že zaželeli igralnih konzol za različne igrice. Želje današnjih otrok niso več toliko materialne, kot so bile nekoč. Verjetno zato ne, ker ima malodane vsak že skoraj ...

Že slovenski pregovor pravi : kolikor ljudi- toliko čudi. V realnem življenju te besede še kako veljajo! Vsak od nas- celo znotraj družine- ima svoje navade, zelo redko se zgodi, da bi se dva človeka, četudi sta v krvnem sorodstvu, obnašala enako. Vprašajmo se, kakšni smo že zarana? Kako vstajamo. Nekateri v trenutku, ko odprejo oči, skočijo iz postelje, gredo v kopalnico- na toaleto, potem sedejo k zajtrku, še enkrat v kopalnico, šele potem odidejo po opravkih ali v službo. Dobre volje in veseli, da se spoprimejo z novimi izzivi. Drugi navijejo uro za vsaj pol ure prej, preden morajo vstati. Ko napoči t. i. ''zadnji trenutek'', še zmeraj preklinjajo, ker morajo zlesti izpod odeje. Najprej si skuhajo kavo. Medtem ko se hladi, gredo na stranišče. Morda si umijejo roke, morda tudi ne, kava je pomembnejša. Da bi zajtrkovali?! Ne, hvala! V službi vedo, da še kakšne pol ure po njihovem prihodu velja '' ne diraj lava, dok spava ''. Ker ...

Na prvi šolski dan me spominjajo bele dokolenke.  In črni šolski copati.  Pa lesena puščica in zadnja klop, v katero sem se usedla, ker so bile vse druge zasedene. Učiteljica se mi je zdela zelo lepa, morda tudi zaradi živahne rdeče šminke na ustnicah? Šolska torba ni bila nova. Bila je usnjena, z enim samim predalom.  Takrat smo malico nosili še s seboj. Kos kruha in jabolko. Mislim, da sem imela prvič na kruhu namazano tudi maslo.  Sošolec Franci mi je torbo vzel in z njo začel dirkati med klopmi. Kruh se je pri tem odvil in posvinjal enega od zvezkov.  Mastnega madeža se ni dalo očistiti. Zmeraj, ko sem vzela tisti zvezek v roke, me je bolelo srce. To so bili namreč še časi, ko so nam ocenjevali ne le pisavo, tudi obliko. Pa delali smo okraske. Pa nosili črne škornje, v katerih so ledenele noge. Konec prvega razreda smo šli tudi k prvemu svetemu obhajilu. Moja glava je tik nad župnikovo (Starman) * * * Še ena naključna zgodba: Marta (1950) : »Moj o...