Knjiga, najlepše darilo.

-
Spoštovani starši, stari starši, učitelji,


zadnji šolski dnevi so tik pred durmi.
Ko mladi uspešno zaključijo šolanje, jih starši radi nagradimo.
Morda bi jim letos podarili knjigo, ki bi jih popeljala v življenje prednikov in sodobnikov? V tisto življenje, o katerem izvedo v šoli bolj malo ali nič?
Toplo vam priporočam knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, prvi in drugi del. Eno ali drugo knjigo lahko naročite preko povezave:  

https://goo.gl/1qx5mf



Milena Miklavčič












Morda vam bo v spodbudo eno od pisem bralcev. Še zdaleč ni edino, objavljam ga zato, ker je najbolj sveže.

***************************************************



Spoštovana Milena!



Prebral sem drugi del vaše knjige Ogenj,rit in kače niso za igrače (knjižničarka mi je rekla, da se lahko bere tudi najprej drugi del), zdaj sem prebral tudi že tretjino prve.



Spoštovanje in poklon!



Ustno izročilo, ki bi se izgubilo ali izkrivilo, ste zapisali in napravili trajnega. Če ne bi z družino eno leto živel v tujini, ne bi vedel, koliko Slovencem pomeni vsak zapis o narodu in njegovi zgodovini in še posebej o svojih prednikih po rodu.



Drugi del knjige sem prebral prejšnji teden, moje navdušenje nad dejstvom, da ste zapisali zgodbe, ki bi sicer mnoge šle v grob z ljudmi, a je še vedno enako in celo večje. Občudujem vaše delo. Vem, da ste za vsako knjigo trdo delali več let in da ste morali premagati veliko težav, ob kakršnih so drugi odnehali. Vaše delo je trajnejše in vrednejše od mnogih (večine) doktorskih disertacij. Sam sem iz informacij, ki so me včasih dosegle, o vaših knjigah imel najprej napačno predstavo. Da si knjigo vsaj pogledam, sem se odločil potem, ko sem poslušal pogovor z vami na radiu. Presenečen sem bil, da o takem edinstvenem delu nisem bil objektivno obveščen.

Zabeležili ste pripovedi o življenju naših prednikov, ki jih običajni zapisovalci zaradi nelagodja izpustijo, oziroma olepšane skrajšajo.

Spominjam se očetovega pripovedovanja (1929-2017), ki je bil zelo navezan na svojo mamo. Njen oče se je dvakrat poročil, ona je bila iz prvega gnezda. Prvi otroci mačehe niso marali. Enkrat so jo celo pustili v snegu, da bi se je znebili.

Oče je imel tudi brata, ki je bil od rojstva invalid zaradi težkega poroda. Menda je babica vprašala mamo, ali naj ga pusti umreti ali naj se potrudi, da bi živel. Očeta so dali služit in mu obljubljali, da bo oženil domačo hčer (ki mu ni bila všeč, enkrat naj bi se hotela stisniti k njemu med vedrenjem na skednju, ker naj bi jo zeblo, tega njegovega pripovedovanja se spomnim). Revni starši so špekulirali, da naj bi potem prevzel kmetijo njenih staršev. Bil pa je dovolj bister, da je vedel, da je bolje, če se izuči kakšnega poklica. Pri štirinajstih se je šel učit za mizarja, četudi bi ga domači najraje videli kot hlapca. Zaradi prizadetega brata so ga na vasi pogosto poniževali, češ, oba sta enaka. To ga je še bolj podžigalo, da se je povsod dokazoval z delom. Žal so ga pri izobrazbi na določeni stopnji onemogočili. To so storili zaradi zavisti in predsodkov, češ, nekdo iz nižjega stanu ne more biti tako sposoben. Kljub temu je postal oče s trdim delom (v mladosti ni imel nobenih hobijev, razen hoje v hribe) postal uspešen mizar, imel je štiri otroke.



V nekaterih pripovedih v vaši knjigi sem prepoznal in podoživel pripovedi očeta, ki jih takrat, ko mi je pripovedoval, nisem razumel. Prepoznal sem tudi nekatere značilnosti v življenju in doživljanju naslednje generacije.

Od srca vam hvala zato. Tudi zaradi vašega pisanja očeta in njegov trud veliko bolje razumem.

Simon Kopčavar












Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več