JUTRI 2052

V zadnjih dneh ste me mnogi poklicali v želji, da me povabite v svojo družbo. Ne le na pogovor o knjigi - tudi na klepet o tem in onem, kar '' smo pozabili vprašati starejše, pa bi jih morali, dokler so bili še živi ''. Včeraj se je klicateljica opravičevala, da ji je bilo ''tako zelo nerodno poklicat''. Nikar! Na tem mestu želim reči, da se vabilom zmeraj odzovem. Ne glede na to, a me povabijo starejši, kmečke žene, knjižnice, psihoterapevtske skupine ali mladi. Recimo na TEDx v Sevnico, 22. 9. Je še kaj lepšega, kot preživeti večer v prijetni družbi, za piko na i pa slišati še kakšno zanimivo, novo zgodbo? Pišite mi na jutri2052@gmail.com ali pa me kar pokličite na 064 110 466 . Pa se vidimo!  

Že od nekdaj velja, da imajo starši, vzgojitelji, učitelji in ne nazadnje tudi delodajalci najraje tiste, ki ubogajo, poslušajo in postavljajo čim manj neprijetnih vprašanj. Bila sem ( in sem še ) drugačna! Dvomila sem, ko so mi govorili, da imajo odrasli zmeraj prav in tudi takrat, ko so mi vtepali v glavo spoštuj starejše od sebe, da boš dolgo živela in ti bo dobro na zemlji , sem pogosto sedela na ušesih, za morebitno izkazovano spoštovanje pa sem najprej zahtevala utemeljene dokaze. Skoraj tri desetletja se je dogajalo, da so mi letela pod noge polena, ko sem se iz lastnih napak na zelo boleč način učila življenjskih modrosti. Vsi, ki so me poznali, so dejali, pravi ti je, kaj pa nisi ubogala . Nihče pa ni rekel, dej, punca, usedmo se, pa bomo s teboj delili s teboj svoje modrosti in izkušnje. In potem je nekega lepega dne usoda sklenila, da je lekcij zadosti. Zunaj je treskalo in grmelo, ko sem spoznala precej starejšo gospo Mici, ki je bila...

      Tako je bilo V Žireh so že od nekdaj živeli zelo pridni in delovni ljudje. Bili so pravi garači, ne morem reči drugega. Čevljarji so bili, denimo, znani po tem, da so imeli najmanj dva poklica: dopoldne so opravljali tistega, za katerega so se izučili, popoldne pa je prišel na vrsto rezervni , s katerim so si služili denar za malo boljše življenje. Čevljarske plače so bile, so in verjetno še bodo ena sama mizerija. Janez, o katerem bom pisala v naslednjem Utripu, je bil malar . Spominjam se, da je premalal tudi prostore v hiši mojih staršev tam okoli leta 1956. A - še zmeraj n i odložil penzlna- ni! Povabil me je na klepet na praznik, 15. avgusta in to z besedami, da pač naslednji dan ne bo imel časa, ker ga čaka delo (malanje). V kratkem bo star 90 let.... :-) Kot zanimivost dodajam eno od zgodbic iz povojnih let, ki priča, v kakšnih, zelo krutih razmerah so Žirovci prihajali do svojih domov. Na koncu pa omenja tudi Janeza. Mar...

        Danes zjutraj sem naletela na zgodbo o zakonskem paru z Downovim sindromom. http://klip.si/novice-mater-so-krit... Potem sem pomislila, kaj bi, morda komentirali mi, če bi se zgodba zgodila v naši soseščini. Bi bilo več tistih, ki bi bili ''za'' ali več onih ''proti''? Vprašanje za milijon dolarjev, a s predpostavko, da bi odgovarjali iskreno- tako kot v resnici mislimo.   Včasih se mi zdi, da smo ob pomanjkanju empatije do samega sebe, postali nekritični tudi navzven.    Ne bom pozabila večera, ko smo film Ogenj, rit in kače niso za igrače predvajali v Kranju, v eni od TUŠ-evih kinodvoran. Pristopi gospa, ki se je v dvorani znašla čisto slučajno, pa so jo slišane zgodbe tako pretresle, da mi je morala to osebno povedati. Beseda da besedo, nakar mi pove, da že 40 let živi v Nemčiji, da jo je tik pred maturo- takoj po maminem samomoru- vzel k sebi oče, ki je kot gradbeni delavec služil marke pri obnovi nemških železnic....

Eva (….) ''Nisem zaposlena, živim od zraka in od dobre volje lastnega organizma. Že od otroštva trpim zaradi anoreksije z dodatkom bulimije. Običajen dan je razpret med obiski ambulante, kjer skrbijo za osebe z motnjami hranjenja, pogovori s psihologom in pesimistično naravnano mamo, ki me nenehno mori s floskulami, katerih še sama ne upošteva. S svojim očetom nimam nobenih stikov. Vem, da trenutno živi v bližini Bleda, kjer si je ustvaril novo družino. Mama mu je zagrenila življenje do te mere, da dvomim, da si kdaj zaželi, da bi me videl. To, da me nenehno zebe, je nekaj najhujšega, kar me je lahko pri tej bolezni , če ji že tako rečem, doletelo. Nenehno- tudi sredi najbolj vročega poletja- imam na glavi kapo, ovita sem v volneno jopo, nosim babičine dolge spodnjice, tople čevlje. V naši družini so bile ženske že več rodov nazaj podobne bogomolkam: po parjenju moškega sicer ne požremo, ga pa izpljunemo. Tudi v naši hiši zato živimo same žen...