JUTRI 2052

  Še ena zgodba, ki se je ''prebudila'' po tem, ko je Marjan prebral mojo knjigo MEHKO KOT BRITEV. Morda bo njegova zgodba še komu pomagala, da se bo česa spomnil? *** Bil sem star devetnajst, ko so me poklicali “na razgovor”. Ne na postajo milice, ampak v kletne prostore pod našo vaško štacuno. Tam je bil tudi moj stric (mamin brat). Rekli so, da gre za domovino in za varnost v državi, pa da so izbrali mene, da jim pomagam. Potem so na mizo položili dve fotografiji: jaz pred bifejem z dvema avdio kasetama, ki sem ju izmaknil v trgovini, in moj oče, ki po šihtu zapušča tovarno, kjer je delal. “Tvoj stari ima še tri leta do penzije, kajne?” Nič mi ni bilo jasno, pogledal sem v strica, a ta je zrl skozi okno. Potem so mi dali navodila. Šele čez čas sem ugotovil, da gre za župnika Franca iz sosednje fare. “Ima vpliv, mlade zbira, ljudi obrača proti nam. Ti boš šel k njemu na osebni pogovor. Če bo hotel kaj več, pusti, da bo on naredil prvi korak.” Nisem bil neumen. Vedel ...

  Zapis GORAZDA STARIHE z naslovom » TI SI NIČLA, MANJ KAKOR OD BOHINJSKEGA DREKA DIM !«   . ..se ukvarja s fenomenom žaljenja časti in klevetanja na območju sodnih okrajev Kranjska Gora in Radovljica v letih med 1937 in 1950. Gradivo temelji na kazenskih spisih pristojnih sodišč in ponuja vpogled v socialno zgodovino vsakdanjega življenja. V letih pred drugo svetovno vojno je bilo pravdanje zaradi prizadete časti izjemno pogosto. Tožbe so bile izrazito razširjene in pričajo o tem, kako pomembna je bila osebna čast kot družbena vrednota. Med vojno so se tovrstne tožbe precej zmanjšale, saj so ljudje svojo pozornost namenjali preživetju in vojni realnosti. Takoj po vojni pa je število tožb ponovno naraslo, kar kaže, da so se posamezniki želeli zavarovati pred posegi v svoje dobro ime tudi v povojnem kaotičnem obdobju. Najpogostejše oblike žalitev so bile tiste, povezane s spolnostjo, med klevetami pa so prevladovale obtožbe tatvine. Ko so bile v žalitvah vpletene državne ...

  Pred dnevi sem prejela na roke napisano pismo Viktorije, ki je prebrala moj roman Mehko kot britev . Bila je navdušena nad knjigo, še bolj pa me je ganilo to, kar mi je ob tem zaupala. Omenila je svojo babico, danes ž e pokojno, ki je bila v š estdesetih letih ena prvih babic v ljubljanski porodni š nici. Ta babica ji je pripovedovala o nenavadnih obiskih ž ensk, ki so jih v bolni š nico pripeljali v no č nem č asu, brez posebne najave ali razlage, zakaj ravno takrat. Njen nadrejeni zdravnik – ginekolog je dekletu potem naredil splav. Prihajale so tudi zelo mlade, nekatere celo še nepolnoletne. Spremljale so jih osebe, ki z njimi niso bile v sorodu. Veronikina babica je morala pomagati v operacijski sobi pod prisego mol č e č nosti. Zdr ž ala je š tiri leta. Nato je zamenjala slu ž bo in š la v zdravstveni dom, kjer je bilo manj stresno in, vsaj na videz, bolj č love š ko. Viktorija je še zapisala, da so dekleta po opravljenem splavu ostala v bolnišnici zgolj toliko č asa...

Milena Miklav či č je z romanom Mehko kot britev ponovno dokazala, zakaj jo mnogi, z mojo mamo vred, imenujemo zadnja zgodbarka Slovenije. Ta knjiga, izdana maja 2025 pri samozaložbi Jutri2052 , ni le kriminalka, bolj jo vidim kot mozaik zgodb, ki se izjemno dobro prepletajo s sedanjostjo in s polpreteklo slovensko zgodovino, polno tabujev in molka.   Avtorica, ki je z zbirko Ogenj, rit in ka če niso za igra če že pred leti razkrila intimne usode žensk, tokrat stopi še korak dlje: v srž socialistične elite, kjer se za fasado enakosti skrivajo podobni grehi, kot smo jim v nekaterih krogih priča tudi danes: prostitucija, korupcija, tihotapljenje orožja, prekupčevanje s tujo valuto, itd. Knjigo sem prebrala na dušek, in to v enem popoldnevu, kar je zame redkost. Ob njej sem začutila me š anico groze in trpkega zavedanja, kako malo poznam polpreteklo zgodovino. No, nekatere zgodbe so mi bile vseeno znane, saj se že vrsto let poklicno ukvarjam z mladimi mamicami in njihovimi novoro...

  Že Sv.Avguštin je v 4. stol priznaval duhovno enakost žensk in moških pred Bogom, a je hkrati zagovarjal podrejenost žensk v zemeljskem življenju, kar je bilo značilno za njegov čas. Zgodba je pred davnimi leti pripovedoval gospod A. V., je tudi mene presenetila, a ne toliko, da ne bi pri svojih sogovornikih tudi sama preverjala, ali jo poznajo. Takole je pripovedoval: »Na številnih obiskih domačij v dolini sem pri ostarelem kmetu v hribih nad Novo Štifto pri Gornjem Gradu naletel na neko neobičajno stvar. V dnevni sobi sta bila na vogalu nad pečjo v strop pritrjena dva kovinska obroča (»rinke«). Povprašal sem gospodarja, čemu to služi, pa mi ni hotel nič povedati, ampak je v vidni zadregi pogovor speljal na drugo tematiko. Pozneje sem tega kmeta še večkrat obiskal. Ob neki priložnosti, ko sva tudi malo popila, se mu je le razvezal jezik. Povedal mi je, da je to pri hiši že »od pamtiveka«, da on sam nima nič s tem in da se na te rinke privežeta dve vrvi in nanju obesijo rancale....

  Zakaj bi morali Slovenci prebrati vsaj prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače Slovenci radi poudarjamo, da smo narod, ki spoštuje tradicijo. Praznujemo kulturni praznik, skrbimo za ljudske običaje, se radi vračamo k starim pesmim in pregovorom.  Toda ko beseda nanese na intimo naših prednikov, se zavese narodove ''sramežljivosti'' hitro spustijo do tal. Vse, kar je dišalo po spolnosti, telesnosti, grehu, je bilo desetletja prepuščeno molku. Največja dragocenost knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , da je ta molk začela razbijati . Zbirka izpovedi žensk in moških, rojenih na začetku 20. stoletja, pokaže življenje, kakršno je bilo: brez olepševanja, brez sladkih zgodb, brez blišča. Bralec dobi vpogled v vsakdan, ki ga uradna zgodovina ni popisala, saj se je stroka takšnih tem sramovala, ljudje pa o njih niso hoteli govoriti. Prva knjiga se dotika najbolj občutljivih vprašanj: spolnih odnosov, zakonskih dolžnosti, poniževanja žensk, nasilja v družinah...

  Legalni in ilegalni splavi v prvi polovici 20. stoletja: kako je v resnici potekalo Pravna slika med 1900 in 1950 je preprosta: v večini držav je bil splav kaznivo dejanje , dovoljen kvečjemu »za rešitev življenja matere«. Izjema je bil kratek sovjetski intermezzo (legalizacija 1920–1936), sicer pa so ženske povsod živele med zakonom, sramom in nujo. Tudi pri nas je bil splav do vojne in še dolgo po njej kazniv, z redkimi izjemami. Ženske, ki so želele splaviti, so morale pred posebno komisijo, ki je ali pa tudi ne, splav odobrila. Ni bilo malo zdravnikov, ki so ga opravljali brez narkoze.  Kako je potekal legalni (terapevtski) splav Kdaj in zakaj: huda bolezen, huda krvavitev, sepse, življenje ogrožajoča nosečnost. Kdo je odločal: praviloma zdravnik ali konzilij (»komisija«), ki je podpisal, da gre za rešitev življenja. Kje: v bolnišnici. Kako: v prvem trimesečju so to storili z dilatacijo in kiretažo – mehansko razširjenje materničn...