JUTRI 2052

  Štrusov oče pa je v šali komentiral: »Škoda razora, da prazen leži.« Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi: » Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas !« (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.) »Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!« S tem pregovorom mi je polnila ušesa tudi moja mama. Zahtevala je, da sem bila doma najkasneje ob pol desetih zvečer. Bila je gluha za vsa dokazovanja, da se pravo razpoloženje takrat šele pričenja. Če sem le preveč trmasto vztrajala pri svojih argumentih, sem za nagrado potem poslušala že stokrat povedano zgodbo o tem, kako so bila dekleta iz njene generacije ( z njo vred ) poštene, da niti razmišljale niso o tem, da bi obiskovale mesta pregrehe, kjer se je plesalo, pilo in otipavalo. Če so že kdaj šle, so bile z njimi ali starejše sestre, tete ali sosede. P...

                                                                    Minilo je skoraj dvajset let, odkar se je v bližini naše hiše smrtno ponesrečil  Janez, naš sosed. S traktorjem je zapeljal v brežino in se prevrnil na cesto. Pri padcu je z glavo udaril ob cestni tlak, da je zaradi možganske krvavitve čez nekaj dni v bolnišnici umrl. Poklical sem zdravniško pomoč in obvestil policijo. Ves čas me je Janez držal za roko in me prosil, naj mu pomagam vstati, da bo šel domov. Bil je pri zavesti, čeprav je krvavel iz ušes. Prišla je zdravnica iz Gorenje vasi in odredila prevoz v bolnišnico. Takrat pa je prišla s polja, kjer je grabila seno, tudi njegova žena Francka. Prej preden je zaznala, kaj se je sploh zgodilo je začela tarnati: 'Kdo bo pa sedaj meni traktor vozil?' Zdravnica pa jo je zavrnila: 'No, no gospa,...

  Osebno posvetilo:  Nit, ki povezuje avtorja in bralca Pisanje knjige je za vsakega avtorja nekaj posebnega:– je mešanica ustvarjalnosti, trdega dela in neizmerne ljubezni do pripovedovanja zgodb ali deljenja znanja. V mojem primeru – oziroma v primeru zbirke 5 knjig iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, je to še veliko veliko več: V knjigah je skritih 40 let dela, poslušanja zgodb, zapisovanje le-teh. Danes lahko rečem, da je v njih skrit tudi ponos, da mi je uspelo zbrati toliko zgodb: več tisoč jih je že, na več kot 1600 straneh! In to kljub polenom, ki so padali pod noge… A najlepši trenutki nastopijo tedaj, ko knjiga najde svojega bralca. Z nekaterimi naročniki- vsaj tako se mi zdi- vzpostavim malo bolj oseben stik že takrat, ko mi napišejo prvi mail, ko me prvič pokličejo po telefonu. Prav zaradi tega, ker želim, da bi tudi tisti, ki se za nakup obrnejo name, začutili, da je ta korak res nekaj posebnega in bolj osebnega, se trudim, da vsakemu, ki se zan...

  Verjetno ste že slišali, da je v zbirki OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE , izšla že peta knjiga?   V njej so tudi Lučkine zgodbe. Kdo je Lučka? Kakšni so razlogi za težave, ki jih je imela v življenju? Kaj vse je krojilo njeno otroštvo? Mislim, da se splača prebrati že samo uvod, ki ga je napisala k zgodbam, ki mi jih je v skjoraj dvoletnem obdobju pripovedovala. 💓 Tudi iz pete knjige govori življenje, tisto življenje, ki ga Slovenci tako radi pometamo pod preprogo, in se potem obnašamo, kot da ne obstaja, četudi nas po tihem, kot napredujoči rak, žre od zunaj in od znotraj.  Lučka Zelo sem vesela in hvaležna obenem, da bodo moje zgodbe uvrščene v Milenino peto knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače . Moje ime je izmišljeno, a se mi vseeno zdi prav, da nekaj povem tudi o sebi. Že od zgodnjega otroštva so ljudje radi poudarjali, kako zelo drugačna sem od drugih otrok. Tudi moja mama je pogosto nepremično zrla vame in mrmrala. »Kje se je ta hudič vzel, po kom...

    Dominik (…): »Oče je imel 66 let, mama 43, ko sem se rodil. Starejša sestra je bila poročena, imela je že dva otroka, mlajša pa je bila na fakulteti, stran od doma. Bil sem jim odveč, pa še sram jih je bilo, ker se je mama dala v zobe zaradi nosečnosti. Bojim pa se, da sem bil na zapleten način odveč tudi mami in očetu. Sploh potem, ko se je mamina nosečniška sladkorna sprevrgla v kronično in ko je postal oče zaradi starosti vedno bolj siten in potreben miru. Odraščal sem bolj kot ne prepuščen sam sebi. Že šestleten sem postal ministrant, kar je pomenilo, da sem v petek in svetek vstajal ob petih, nekaj malega pojedel, se ob pol šestih odpravil od doma, kajti župnik ni dovolil, da bi zamujal. Po koncu maše sem stekel v šolo, ki je bila v neposredni bližini. Na pouk sem počakal v knjižnici, kjer sem se lahko tudi pogrel. V cerkvi je bilo pozimi zelo mrzlo. Rad sem bral in zato sva se s knjižničarko dobro razumela. Pri devetih letih so me malo pred novim letom sošolci...