JUTRI 2052

  Ko na koncu leta delamo inventuro – ne v omari, ampak v naših glavah – se hitro zavemo, da smo tudi grešili. Veliko. Malo za šalo, malo zares: preveč kave, premalo telovadbe, prepogosto smo rekli 'samo še en' košček torte (ali potice!), preredko smo bližnjega objeli, prepogosto smo se nanj jezili, komaj kdaj smo tisto, kar smo slišali- tudi preverili. Prepogosto smo komu kaj zamerili, komaj kdaj - odpustili... Priznajmo si, so pa bila tista mala greškanja, ki smo si jih vseeno privoščili, res tako napačna? Kako bi brez njih sploh preživeli v trenutkih soočenja s položnicami, podražitvami, z vsemi, ki nam stopajo na žulj?! Grešimo, popravljamo, delamo napake in pri tem (upajmo) rastemo. Če ste vmes prebrali vsaj kakšno knjigo tudi na račun ne-gledanja TV resničnostnih šovov, vam je že pol odpuščeno...! Morda bi si danes vseeno privoščili eno mičkeno novoletno spoved , ki bi nas med drugim lahko spomnila, da naši grehki niso bili vedno slabi. Včasih je mali grehek celo boljši ...

  Ob letošnjem iztekajočem letu smo se pogovarjali tudi o moji življenjski poti, povezani s pisanjem. Ko pripovedujem o dejstvih, marsikdo ne verjame, še več: vzkliknejo, da je kaj podobnega nemogoče! Sploh, ko sogovornikom zatrdim, da počnem vse, kar počnem- brezplačno. Vse skupaj se je začelo zelo ''po slovensko''. Leta 2007 je bila moja knjiga Pri hrastu na levo razglašena za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo. Še danes mi je zelo pri srcu, saj je zelo lepa tudi na pogled in to zaradi ilustracij Marjete Cvetko in oblikovanja Matjaža Mazzinija.  Šele naslednje leto, ko je izšla knjiga Pika na B . sem se na prigovarjanje mnogih skorajžila in napisala prošnjo za sprejem v društvo pisateljev.  Kakšni dve leti ni bilo od njih ne duha ne sluha. Potem pa sem preko intervjuja na radiu spoznala Frančka Bohanca, ki je bil bolj odločen. ''Pokliči jih po telefonu, morda so tvojo prošnjo kje zamečkali !'' Po več poskusih se je končno oglasil nek m...

  Nataša je bila vse do leta 2009 prepričana, da je njena širša družina nekakšen vzor dobrih odnosov. Imela je še tri brate, z vsemi se je dobro razumela, tudi o svakinjah ni znala povedati slabe besede. Četudi so se razkropili na vse konce Slovenije, so se redno, vsaj enkrat mesečno, vračali domov. Starši so imeli eno kravo in približno toliko zemlje, da so lahko posadili nekaj krompirja, repe in zelja. Pri hiši ni bilo veliko denarja, je pa zato ata vsakemu od otrok priskočil na pomoč, ko so začeli zidati hiše. Nataši se je zdelo, da ni nihče štel ur, ki jih je ata žrtvoval enemu in drugemu. Prav tako je bila prepričana, da ni nikomur padlo na pamet, da bi vodil evidenco o zeljnatih glavah, ki jih je kdo od njih ob koncu vasovanja pod domačo streho odpeljal s seboj. ''Potem pa je napočila usodna nedelja. Imela sem rojstni dan, snaha Mira pa mi je ob tej priložnosti prinesla ovojnico, v kateri je bila loterijska srečka. Priloženo je bilo tudi prisrčno voščilo, saj je imela p...

  Danes, ko oblast oholo, kleptomansko in vzvišeno razglaša, kako bo obdavčila nepremičnine, se mi zdi prav, da – zlasti mlajše generacije – spomnim, zakaj so bili (in marsikje so še ) starši tako bolestno navezani na hiše, v katerih je družina živela. Prvi, največji in največkrat tudi edini razlog je bil, ker so hišo za svojo družino zgradili sami. Žal to ni bila gradnja ''na ključ'', kot je danes v navadi: v hiši, s katero tudi potomci marsikje delajo kot svinja z mehom in truda prednikov ne cenijo, so bili ''vgrajeni'' tudi žulji, predvsem pa nečloveška odrekanja. Hiša jim je predstavljala nekakšnega ''družinskega člana'', nekakšnega otroka, saj se je ''rodila'' v hudem trpljenju, tudi lakoti. Nekaj zelo pretresljivih zgodb opisuje tudi odnos do otrok, oziroma ''varovanju'' novorojenčkov, kajti to so bili časi, ko je bila porodniška ''dolga'' manj kot tri mesece in ko tudi za malo več...

  Ukradeni otroci iz časa, ki mu rečemo »nekoč« Zgodb o otrocih, ki so jih ali zamenjali ali podtaknili ali celo ukradli, je v slovenskem prostoru kar nekaj. Neplodnosti pri zakoncih je bilo sicer včasih veliko manj, kot jo je danes, a če je doletela premožen par, si je ta s pomočjo denarja pomagal, da je prišel do otroka. V Ljubljani, na Križevniški ulici, je živela ženska, ki se je še po prvi svetovni vojni preživljala s tem, da je zakoncem, ki so bili prikrajšani za lastne potomce, proti plačilu rodila otroka. Njen partner pa se je preživljal s krvodajalstvom. Pred drugo svetovno vojno, ko sta bila neomadeževana čas deklet in brezhiben zunanji videz še veliko bolj cenjena in spoštovana kot danes, se je dogajalo, da so takšni, ki se je »spozabila«, otroka preprosto odvzeli. Družina je nosečo hčer poslala h kakšnim daljnim sorodnikom, kjer je počakala na porod. Njena mama ali poročena sestra pa so si v tem času pod obleko podkladale blazine, s čimer so prepričale sosede, da so...

  Pred časom smo se na nekem pogovornem večeru pogovarjali o težkih trenutkih, ko se znajdemo v osebni stiski, pa ne vemo, ne kako naprej in ne, kaj storiti, da bi nam bilo bolje. Zakaj takrat, ko nam je težko, ne zagrabimo bika za roge in zakaj se ne lotimo iskanja novih poti, ki bi jih vodile stran od težav?   Zakaj raje vztrajamo pri starih vzorcih, vse, kar storimo, pa je, da brskamo po različnih priročnikih v stilu ''kurjih juhic''? Mar nam je res lažje, če se nagonsko zatečemo k nečemu, kar nam obljublja hitro rešitev, ali nas pomiri s preprostimi odgovori na zapletene težave? Kurje juhice pogosto ponujajo preproste, a instant odgovore, obljubljajo rešitve in ustvarjajo iluzijo nadzora nad življenjem. Spopadanje s težavami zahteva veliko moči in pripravljenosti, da se soočimo z bolečino. Mnogi priročniki obljubljajo "samopomoč", kar ljudem daje občutek, da so aktivni pri reševanju svojih težav. Spoznanje, da jim samo branje- brez lastne akt...

 ščepec utripa minulega tedna RADIO SORA KNJIŽNICA ČRNOMELJ GORENJSKI GLAS LOŠKE NOVICE Klemen Selakovic – AIDEA podkast