Objave

Zgodba o Urbanu

Slika
  "Meni se nekdo, ki protestira in pravi, da je v stanovanju in se počuti kot v zaporu … Ljubi bog, če imaš takšen dom, da se v njem počutiš kot v zaporu, je res treba malo premisliti." Tone Partljič   Letošnje leto, ki je bolj ali manj posvečeno karanteni, v krogu doma poskušam najti dela in opravke, ki sem jih v letih, ko sem veliko potovala vse križem po Sloveniji, puščala ob strani. Urejam omare, zapiske, berem stara pisma, ki jih hranim od otroštva naprej. V času pred internetom smo si veliko dopisovali. Tudi v 90 letih. Dopisovalci so različnih let: najstarejša dopisovalka je imela 93 let, najmlajša pa 19 let. Najpomembnejši so bili tisti, ki so se ukvarjali s približno enakimi stvarmi kot jaz. Četudi nihče od njih ni brskal po intimi, so pa veliko bolje kot jaz poznali spremljajoče dogodke tako v življenju posameznikov kot po skupnostih. Marsikoga sem povabila tudi pred mikrofon. Ponedeljkova oddaja ''Zanimivi ljudje živijo med nami'' mi je bila strašno...

Ljubi so mi ljudje, ki zlepa ne omagajo!

Slika
  PONEDELJEK, 26. OKTOBER 2020 Odraščala sem v času, ko je bilo treba starše brezpogojno ubogati. Če jih nisi, je pač sledila kazen. Včasih bolj, včasih manj boleča. Potem so prijokali na svet moji otroci. Ko so zlezli iz plenic, in ko so začeli s trmo, kljubovanjem in nasprotovanjem uveljavljati svojo voljo in svoj prav, so bili, vsaj zame, težki trenutki. Naj jih ''spravim v red'' na način, ki sem ga bila deležna sama, ali naj se z njimi več in pogosteje pogovarjam? Enako vprašanje se je pojavilo pri vnukih. Kako jim dopovedati, da obstajajo pravila, ki se jih ne pri babi ne sicer v življenju ne sme kršiti? Ko se oziram okoli sebe, se mi zdi, da je svet ne neki prelomni točki v nedavni preteklosti ''pozabil'' odrasti. Kako ljudem dopovedati, da lahko pridemo do cilja varneje, brez večjih prask, če se, ko smo potisnjeni ob zid, čemu tudi odpovemo? Zdi se, kot da s(m)o danes tudi odrasli še zmeraj otroci, ki hočemo in zahtevamo imeti vse, za kar se nam z...

Dobre knjige, ki so večne

Slika
 juhuhu! Ob nakupu trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE (50 €), dobite še majico! pišite na mail  jutri2052@gmail.com (cena posamezne knjige je prav tako ugodnejša: 20€)

zgodba o ženski brez nog in ene roke

Slika
  Tonina zgodba je ena najbolj nenavadnih, nevsakdanjih in skorajda neverjetnih. Zveni kot kakšna mehiška pocukrana nadaljevanka, a z zapleti, ki si jih je še s tako bujno domišljijo težko zamisliti. Rodila se je 1. oktobra 1925 v vasi Predole pri Grosuplju. Na svet je prijokala brez nog in brez leve roke.   Zaznamovana že od rojstva. Mama je doživela šok, ko jo je vzela v naročje. Hčerke nikoli ni marala. Velikokrat ji je dala vedeti, da ni zaželena in da bi bilo bolje, ko je ne bi bilo. Družina, v kateri je Tona odraščala, je bila zelo revna. Oče je delal v bližnji tovarni, vendar je po navadi tisto, kar je zaslužil, tudi zapil. Mama je hodila z malo pohabljenko naokoli, ter prosjačila za denar.   “Spominjam se, da sva se pogosto odpravili tudi na Brezje,” je zapisala Antonija v svojih spominih.   “Tam je bilo veliko ljudi in mimogrede se je nabralo toliko denarja, da je mama oblekla vso družino. Imela sem občutek, da sem ji pomenila le toliko, kot je z...