JUTRI 2052

  Nataša je bila vse do leta 2009 prepričana, da je njena širša družina nekakšen vzor dobrih odnosov. Imela je še tri brate, z vsemi se je dobro razumela, tudi o svakinjah ni znala povedati slabe besede. Četudi so se razkropili na vse konce Slovenije, so se redno, vsaj enkrat mesečno, vračali domov. Starši so imeli eno kravo in približno toliko zemlje, da so lahko posadili nekaj krompirja, repe in zelja. Pri hiši ni bilo veliko denarja, je pa zato ata vsakemu od otrok priskočil na pomoč, ko so začeli zidati hiše. Nataši se je zdelo, da ni nihče štel ur, ki jih je ata žrtvoval enemu in drugemu. Prav tako je bila prepričana, da ni nikomur padlo na pamet, da bi vodil evidenco o zeljnatih glavah, ki jih je kdo od njih ob koncu vasovanja pod domačo streho odpeljal s seboj. ''Potem pa je napočila usodna nedelja. Imela sem rojstni dan, snaha Mira pa mi je ob tej priložnosti prinesla ovojnico, v kateri je bila loterijska srečka. Priloženo je bilo tudi prisrčno voščilo, saj je imela p...

  Danes, ko oblast oholo, kleptomansko in vzvišeno razglaša, kako bo obdavčila nepremičnine, se mi zdi prav, da – zlasti mlajše generacije – spomnim, zakaj so bili (in marsikje so še ) starši tako bolestno navezani na hiše, v katerih je družina živela. Prvi, največji in največkrat tudi edini razlog je bil, ker so hišo za svojo družino zgradili sami. Žal to ni bila gradnja ''na ključ'', kot je danes v navadi: v hiši, s katero tudi potomci marsikje delajo kot svinja z mehom in truda prednikov ne cenijo, so bili ''vgrajeni'' tudi žulji, predvsem pa nečloveška odrekanja. Hiša jim je predstavljala nekakšnega ''družinskega člana'', nekakšnega otroka, saj se je ''rodila'' v hudem trpljenju, tudi lakoti. Nekaj zelo pretresljivih zgodb opisuje tudi odnos do otrok, oziroma ''varovanju'' novorojenčkov, kajti to so bili časi, ko je bila porodniška ''dolga'' manj kot tri mesece in ko tudi za malo več...

  Ko na koncu leta delamo inventuro – ne v omari, ampak v naših glavah – se hitro zavemo, da smo tudi grešili. Veliko. Preveč kave, premalo telovadbe, prepogosto 'samo še en' košček torte (ali potice!). Priznajmo si, so bila ta mala  greškanja  res tako napačna? Kako bi brez njih sploh preživeli?! Grešimo, popravljamo, delamo napake in pri tem (upajmo) rastemo. Predvsem pa berimo knjige! Morda bi bila novoletna spoved tudi priložnost, da se opomnimo, da grehi niso vedno slabi. Včasih je mali  grehek  celo boljši od težkega mučenja z občutkom krivde. Podobno, kot če pojemo še zadnji košček potice, čeprav smo prisegli, da začnemo s "fit življenjem". In veš kaj? Ne se sekirat, takšni in podobni  grehki  so vsaj sladki! Novo leto je lahko nova stran, lahko pa je samo še en mesec v koledarju. Ti izbiraš. Lahko se boš še naprej jezil na birokracijo, na  kretene  na cestah, na bedake, ki se igrajo politiko, na svoj kup neuresničenih ciljev. Ali pa b...

  Ukradeni otroci iz časa, ki mu rečemo »nekoč« Zgodb o otrocih, ki so jih ali zamenjali ali podtaknili ali celo ukradli, je v slovenskem prostoru kar nekaj. Neplodnosti pri zakoncih je bilo sicer včasih veliko manj, kot jo je danes, a če je doletela premožen par, si je ta s pomočjo denarja pomagal, da je prišel do otroka. V Ljubljani, na Križevniški ulici, je živela ženska, ki se je še po prvi svetovni vojni preživljala s tem, da je zakoncem, ki so bili prikrajšani za lastne potomce, proti plačilu rodila otroka. Njen partner pa se je preživljal s krvodajalstvom. Pred drugo svetovno vojno, ko sta bila neomadeževana čas deklet in brezhiben zunanji videz še veliko bolj cenjena in spoštovana kot danes, se je dogajalo, da so takšni, ki se je »spozabila«, otroka preprosto odvzeli. Družina je nosečo hčer poslala h kakšnim daljnim sorodnikom, kjer je počakala na porod. Njena mama ali poročena sestra pa so si v tem času pod obleko podkladale blazine, s čimer so prepričale sosede, da so...

  Pred časom smo se na nekem pogovornem večeru pogovarjali o težkih trenutkih, ko se znajdemo v osebni stiski, pa ne vemo, ne kako naprej in ne, kaj storiti, da bi nam bilo bolje. Zakaj takrat, ko nam je težko, ne zagrabimo bika za roge in zakaj se ne lotimo iskanja novih poti, ki bi jih vodile stran od težav?   Zakaj raje vztrajamo pri starih vzorcih, vse, kar storimo, pa je, da brskamo po različnih priročnikih v stilu ''kurjih juhic''? Mar nam je res lažje, če se nagonsko zatečemo k nečemu, kar nam obljublja hitro rešitev, ali nas pomiri s preprostimi odgovori na zapletene težave? Kurje juhice pogosto ponujajo preproste, a instant odgovore, obljubljajo rešitve in ustvarjajo iluzijo nadzora nad življenjem. Spopadanje s težavami zahteva veliko moči in pripravljenosti, da se soočimo z bolečino. Mnogi priročniki obljubljajo "samopomoč", kar ljudem daje občutek, da so aktivni pri reševanju svojih težav. Spoznanje, da jim samo branje- brez lastne akt...

 ščepec utripa minulega tedna RADIO SORA KNJIŽNICA ČRNOMELJ GORENJSKI GLAS LOŠKE NOVICE Klemen Selakovic – AIDEA podkast