JUTRI 2052

  Slovenci imamo pogosto težave s komuniciranjem, še posebej, kadar gre za osebne in čustvene teme. V naši kulturi je dolgo veljalo prepričanje, da se o težkih temah ne govori, da se mora "potrpeti", da je treba svoje bolečine nositi tiho v sebi. Ta kulturni vzorec, ki temelji na molku in potlačevanju čustev, lahko povzroči občutek osamljenosti in notranje stiske pri posameznikih, kar vodi do psihičnih težav. Tudi zato so zgodbe tistih, ki spregovorijo, še toliko bolj dragocene. Ogenj, rit in kače niso za igrače – edinstvena zbirka resničnih zgodb   Serija petih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače , prinaša več kot 4000 izpovedi iz resničnega življenja, zbranih na več kot 1500 straneh. Zgodbe, ki so jih pripovedovali naši predniki in sodobniki, rojeni že konca 19. stoletja pa vse do danes, ponujajo globok vpogled v intimna življenja številnih generacij. V knjigah se prepletajo zgodbe o ljubezni, bolečini, trpljenju otrok v nasilnih družinah ter ranljivostih, s katerim

  Včeraj (petek) se je na BBCFirst programu iztekla zadnja epizoda nanizanke IZ POZABE . Ogledala sem si jo že drugič ali celo tretjič. Zmeraj znova me pretrese, ko z udobnega kavča spremljam usode junakov, ki so morali več kot dvajset let molčati o spolnih zlorabah, ki so jih doživljali kot otroci!   Več kot 20 let! Kakšno grozljivo breme! Kajti – kot kaže- je tudi angleška družba precej podobna naši, saj nas prepričuje, da je MOLK ZLATO . ***. Zmeraj mi je hudo, ko pomislim, da so morali o svojih travmah, o svoji bolečini, o nasilju, ki so ga doživljali, molčati tudi moji sogovorniki.   Že pred štiridesetimi leti sem začela poslušati različne zgodbe. Malo zato, ker sem imela zaradi radijskega dela obilo priložnosti, malo pa zaradi lastnih izkušenj, ki prav tako niso bile lahke. Zmeraj sem imela dovolj sogovornikov – vse do danes!   ***. Zalomilo se je, ko je izšla prva knjiga. Po pravici povem, samoizpovedne zgodbe, kot takšne ne bi nikogar motile, če moji sogovorn

    Sobotni večer je bil tih in spokojen, ko sem se peljala proti Lajšam.   Pred menoj se je počasi premikal traktor in tudi njemu se ni, vsaj tako je kazalo,   nikamor mudilo.   Pogledovala sem okoli sebe in potem ,kot že tolikokrat, ugotovila, kako   so kraji, v   neposredni bližini, lepi, nenavadni   in   nepozabni, le časa in priložnosti ni nikoli dovolj, da bi postali   in jih občudovali.   To sem   morala napisati, kajti    v pogovoru, ki je    pozneje sledil, me je moj sogovornik na te “pomanjkljivosti” vse prevečkrat opozoril....... Ko sem zapeljala na prostrano dvorišče, sem najprej zagledala “ta mlado”, Miro, ki je hitela s čiščenjem oken. Prijazno in brez oklevanja me je povabila v kuhinjo, njena hči pa je   poiskala   Jožeta.   Nikoli poprej ga še nisem srečala , niti nisem vedela, je   mlad ali star. Zato sem med   klepetom pogledovala   proti vratom in čakala, kdaj se bo od kje prikazal.   Njegovih počasnih, drsajočih korakov nisem takoj slišala, le Mira je   pomignil

  Mnenja o zbirki Ogenj, rit in kače  niso  za  igrače, so različna. Helenino mnenje je, denimo, takšno: »Vaše knjige ohranjajo spomine, ki jih ni pred vami se nihče zapisal. To ni zgodovina, ki se je učimo v šoli ali beremo v knjigah o pomembnih ljudeh iz preteklosti. V knjigah so zbrane težke zgodbe preprostih, za narodno zgodovino nepomembnih ljudi. Te zgodbe bi odšle v grob z njimi, če jih vi ne bi znali izvabiti iz njih, jih poslušati in z njihovimi bedami zapisati.«   Tamara (Knjižni čvek) meni drugače:« To so senzacionalistično zbrane zgodbe, ki na izjemno subjektiven način orišejo dogodke zgolj nekaterih, žal največkrat izjemno slabo izobraženih ljudi s podeželja. Toliko mizoginije, šovinizma, patriarhalnega primitivizma, kot je v teh knjigah, pa slovenski trg še ni videl.«   Mary F., raziskovalka, USA :«Ja, tudi Američani imamo t. i. ''ljudske zgodbe'', vendar so bile cenzurirane. Običajno to niso bili intervjuji v prvi osebi, podobno kot so vaše v