JUTRI 2052

  Ogenj, rit in kače niso za igrače, 5. del:  Lučkine in druge zgodbe  – Milena Miklavčič Na več kot štiristo straneh in v 108 med seboj zelo različnih izpovedih peta knjiga zbirke  Ogenj, rit in kače niso za igrače  so pred nami ponovno zbrana pričevanja ''nevidnih žensk'', takšnih in tistih, ki v družbi, v kateri živimo, nekako ne sodijo nikamor. Izogibajo se jim tako feministke kot tradicionalne ženske, žal. Če vplivnice že govorijo o težkem življenju žensk včeraj in danes, raje jemljejo primere iz tujih logov.   Ženske, ki v tej knjigi spregovorijo, so večinoma tihe, izobražene in neizobražene, nevidne, zaznamovane s stvarno in duhovno revščino, nasiljem, boleznijo, sramom in – kar je najhuje – z molkom, ki so ga družina, skupnost in sistem od njih zahtevali desetletja. Kot že rečeno; ne sodijo pa v noben »pravilen« politični ali ideološki kontekst. Prav zato jih javni prostor vztrajno presliši. Še huje: ignorira jih! One pa izvisijo, ker so preveč mote...

  MOLK Področju, ki me že pol stoletja zanima, so nekateri (tudi iz ustrezne stroke) rekli, da je to ''svinjarija''. Morda res- a intima ima v človekovem življenju popolnoma enak pomen kot jesti, piti, spati, dihati. Ja ali ne? Tudi zadnja knjiga Mehko kot britev prinaša veliko ''odmevov'' na stare čase, ko se je moralo o spolnih zlorabah- zlasti tistih, v katerih so bili udeleženi pomembni člani takratne oblasti - molčati. Na področju Slovenije je bilo organizirane prostitucije, ki je ''stregla'' apetitom spolnosti željnih moških iz visokih krogov kar nekaj. En takšen krog se je imenoval ''vozimo vlak''. Zaželene so bile čim mlajša dekleta, ki so ob obljubi daril (kava, čevlji, oblačila, pomoč pri nakupu kolesa) naivno pristala na ''sodelovanje''. ''Vlak'' se je ''odpeljal'' tako, da so gospodje ležali na blazinah (kovtrih), dekleta pa so se med njihovimi nogami izmenjavala...

  LITERARNI VEČER. Slovenska prosveta Via Donizetti N3 TRST v ponedeljek, 12. januarja 2026, ob 20.30h. Prisrčno VABLJENI!

Zdaj pa še nekaj o knjigi MEHKO KOT BRITEV: kot sami veste, sem sredi zgodb  že skoraj 50 let, dolga doba sicer, a upam, da bom vztrajala še vsaj 30 let  😊 V teh letih se jih je nabralo ogromno!   Da bi bilo dobro iz njih naredi še kaj več, sem najprej začela razmišljati pred kakšnimi 10 leti, ko sem naletela na zgodbo o dečku Milanu, ki ga je svoji sestri, stari komaj 14 let, ukradla njena lastna sestra z izgovorom, da je premlada, da bi lahko sina vzgajala…Takrat je nastal krimi roman  Kje je otrok. Ugotovila sem, da mi ta žanr- glede na tematiko- še najbolj leži. Potem sem spoznala gospo M. H., ki se je pri visoki starosti čez 90 let vrnila iz Nemčije v domovino. Gospa, ki jo je kot ''pomoč na domu'' negovala, ji je omenila moje ime. Seveda sem jo takoj obiskala in pri njej sem slišala veliko zgodb o dekletih, ki jih je v 60 letih ''angažirala'' takrat znana režiserka,    da so se pridružile skupini, ki jih je potem ''pripravljala'' z...

  Malo pred novim letom se je v visoki starosti poslovil Jakob. Bil je zelo pošten, zelo šegav in zelo prijazen mož. Njegova življenjska pot je bila polna odrekanja in prikrite žalosti, saj z ženo nista mogla imeti otrok. Je bilo krivo še kaj drugega kot to, da je iz vojne prišel kot invalid, saj ga je eden od metkov zadel tam, kjer ga ne bi smel? O medvojnem času, ko je bil kurir, je vedel marsikaj. Recimo, da je tisto, kar je vedel, sem in tja čisto upravičeno (po moje) izkoriščal v svojo korist. Ko mu niso hoteli priznati invalidnine, pa je bila očitna in zelo vidna, je stopil do enega od odgovornih, ki je o tem odločal in mu povedal, da bo šel od hiše do hiše in vsem naznanil, kdo so bili kvazi heroji in kdo so se v NOB v resnici borili. Grožnja je zalegla, invalidnina je bila med najvišjimi, tako da so z mamo in sestro, dokler se ni poročila, dobro živeli. Seveda pa je imel Jakob tudi ''potrebe''. Ženske so zelo dobro vedele, da ne bo zastonj, če bodo prijazne do n...

  Drage bralke in bralci, zakaj morajo biti tudi stare mame kot jaz – rojena leta 1952, mama in babica – še vedno aktivne, razmišljujo č e in kriti č ne?   Zato, ker svet to potrebuje bolj kot kdajkoli prej. Če bi umolknili, se lahko zgodi najhuj š e: molk kot kvazi vrednota se še bolj za ž re v gene naslednjih generacij! Kako ubijalski je takšen molk, lahko spoznate tudi iz zgodb, ki vam jih že lep čas ponujam v branje! Nezanemarljivo je tudi, da človeka aktivnost ohranja '' živega''. Pri tem ne mislim le na aktivnost telesa , ampak tudi in predvsem duha.  Ko prenehamo biti dejavni, po časi zlezemo vase, začnejo odmirati telo kot tudi ''sive celice''.   P ostanemo le "stare mame", ki sedijo pred televizijo in čakamo na naslednji resničnostni šov ali turško nadaljevanko. Presrečna sem, da mi je usoda, ki ni bila zmeraj prijazna, dala neprecenljiv dar, da lahko še zmeraj zbiram zgodbe, promoviram knjige, se pogovarjam z bralci, pišem...