JUTRI 2052

  Danes, 5. marca 2026, praznujemo prvi Nacionalni dan branja v Sloveniji! Vlada ga je razglasila ravno na rojstni dan dr. Mance Košir (1948–2024), ki je svoje sledilce in tiste, ki so ji hoteli prisluhniti, desetletja prepričevala, da branje ni samo preganjanje dolgčasa, ampak veselje, osebna rast, empatija in temelj svobodne družbe. Letošnji slogan je preprost in močan: BRANJE JE VESELJE. Zakaj ga potrebujemo? V prvi vrsti zato, ker bralne navade upadajo – pri otrocih, mladostnikih in odraslih. PISA rezultati in raziskave knjižnic to potrjujejo. Premalo se zavedamo, da branje krepi kritično mišljenje, bogati jezik, lažje razumemo druge, ščiti pa nas tudi pred manipulacijami, saj si iz knjig naberemo tudi praktične izkušnje o ljudeh in o prevarah, ki jih imajo v malem prstu. Žal mi je, da bomo slišali klic k branju bolj kot ne le danes. Slišati bi ga morali vsak dan v letu! Uvesti bi morali ''dan brez telefona- dan za knjigo'', pa ne le za mlade tudi za odrasle! LEPO B...

  🌷 8. marec in materinski dan sta pred vrati. Vsako leto si znova belimo glavo, kaj podariti ženskam, ki so nas rodile, vzgajale, prenašale, bodrile in – ne nazadnje – oblikovale. Rože ovenijo. Čokolada izgine med gledanjem TV. Parfumi so že skoraj obvezna rutina. Kaj pa zgodbe? Kaj pa darilo, ki ostane? Kaj pa darilo, ki se ne porabi, temveč odpira pogovore, ki jih manjka tudi med tistimi, ki se imajo radi? 📚 Zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače je zbirka resničnih pričevanj žensk (in moških), rojenih konec 19. celo 20. stoletje in tudi iz aktualnega trenutka. To so izpovedi o ljubezni,   molku, sramu, pogumu in predvsem preživetju. To je svet, iz katerega prihajamo – in ki ga prehitro pozabljamo. In presenetljivo, knjig se bodo razveselili tudi moški. Ne nazadnje je “dan mučenikov” že dolgo simpatično standardiziran. Morda je zato čas, da moškim podarimo nekaj več kot simboliko – da jim ponudimo vpogled v svet, ki ga pogosto ne poznajo dovolj. Zan...

  Življenje, kot ga ni imel vsak Včasih, po toliko letih poslušanja različnih zgodb, se mi zdi, da vem že skoraj vse. Da je pravzaprav nemogoče, da bi lahko slišala še kaj drugačnega. A vsakič znova, ko potrkam na nova vrata, ko spoznam novo ''usodo'', boleče in trpko spoznavam, da ima življenje toliko različnih različic, da je nemogoče, da bi v naslednjih 100 letih spoznala vse. Takšne misli so me prevevale tudi ob obisku Maksa iz Kranja. Ko sva si stisnila roki, nisem niti slutila, da prijazni gospod s poljanskim naglasom v sebi skriva toliko bridkosti in gorja. ''Doma sem bil v Volaki,'' je začel. ''Bili smo zelo revni, ata je bil zaposlen pri lesnem trgovcu, ki je imel takrat v lasti celotno območje gozda Blegoša in Pokljuke. Bilo nas je veliko pri hiši, vsako leto se je rodil nov otrok in ko sem bil star devet let, sem šel služit. Še danes se je spomnim, kako je tista gospodinja vstopila v hišo in rekla mami, da bi enega od otrok vzela s...