JUTRI 2052

  Spalna srajca je danes samoumeven kos oblačila. Nekaj, kar povezujemo z zasebnostjo. V preteklosti je imela jasno določeno vlogo pri nadzoru telesa, predvsem ženskega. V Franciji so poznali t. i. chemise cagoule – spalno srajco, ki so jo nosili pobožni katoliški pari. Srajca je prekrivala celotno žensko telo in imela majhno odprtino, ki je omogočala spolni odnos brez neposrednega stika ali pogleda na golo telo. Namen takšnega oblačila ni bil udobje, temveč preprečevanje užitka. Spolnost je bila dopuščena zgolj kot dolžnost, ne pa kot najbolj intimni odnos med dvema človekoma. Zgodovinski viri kažejo, da so ženske po Evropi spalne srajce nosile že v 16. stoletju. Bile so preproste, narejene iz lanu ali bombaža. V 17. in 18. stoletju so se pojavile bolj izpopolnjene – lepše na pogled, zlasti v višjih slojih, kjer so srajce postajale znak družbenega položaja. Neglijeji iz finejših materialov so bili dostopni le premožnejšim. Večina žensk, zlasti na podeželju, je nosila grobe, dolge ...

  Recenzija: Milena Miklavčič – Ogenj,  rit in kače niso za igrače, 2. del –  Babice, hčere, vnukinje   Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače , 2. del ( založba jutri2052, lektorirala Marjeta Žebovec ) nadaljuje (nadgrajuje) avtoričin dolgoletni projekt intimne zgodovine Slovencev 20. in začetka 21. stoletja. Medtem ko je prvi del zbirke, ki je izšel leta 2013, temeljil predvsem na pripovedih starejših generacij (»babic«), drugi del v ospredje postavlja tro - generacijski dialog: babice, njihove hčere in vnukinje (občasno so prisotne tudi moška pričevanja). Gre za mozaik neolepšanih, pogosto bolečih in hkrati zelo življenjskih izpovedi, ki se dotikajo spolnosti, partnerskih odnosov, nasilja v družini, revščine, odvisnosti, incestov, materinstva in (ne) zmožnosti ljubezni. Knjiga je vsebinsko razdeljena na dva velika dela: 1.      Obsežen avtoričin uvod Milena Miklavčič v njem zavrže predsodke, primerja spolno življenje nekoč in dan...

  Tudi po 2. sv. vojni ženskam ni bilo z rožicami postlano. Porodniška je trajala komaj tri slabe mesece, one pa so bile brez možnosti varstva…. Če k temu dodamo še kulturni molk – sram pred sosesko, tiha kazen v službi, pri spovedi in doma – dobimo natančen odgovor, zakaj so se dogajale stvari, ki se ne bi smele. KATARININA ZGODBA »Takrat, leta ’52, sem imela že tri otroke. Najstarejši je obiskoval četrti razred, srednji je ravno preboleval oslovski kašelj, najmlajši je še lulal v posteljo. Stanovali smo v manjšem stanovanju, imeli smo samo eno sobo in kuhinjo. Nisem bila zaposlena, ker še ni bilo vrtcev, varstvo pa je bilo drago, pa še nemogoče ga je bilo dobiti. Plača v kamnolomu, kjer je mož delal, je bila zelo slaba. Ko sem ugotovila, da mi perilo zamuja, sem se zgrozila. Naj povem možu? Vedela sem, kaj bo rekel: ‘Božja volja.’ Skoraj teden dni sem zbirala voljo in pogum, da sem potrkala na vrata pri Roži. Odprla je majhna, suha ženska s sivimi lasmi. Roke so ji bile rdeče od...

  Citat iz enega od komentarjev:«Kdo bo vaše knjige še hotel brati???«   Ob v čerajšnjem komentarju, v katerem je bilo rečeno tudi ''Kdo bo vaše knjige še hotel brati?'', ki ga je napisala gospa, ki očitno ne dopušča, da kdo razmišlja drugače, sem se ponovno spomnila na prehojeno, precej trnovo pot, ki je za menoj. Se je začelo že takrat, ko je bilo nekaj pričevanj iz prvega dela Ogenj, rit in kače niso za igrače objavljenih v ''Naši ženi'', pa so me takrat napadle – da ponovim besede ene od komentatork: ''ponosne krščanske ženske''? Ali pa takrat, okoli leta 2010, ko je eden od precej znanih urednikov, ki je tekste za mojo knjigo kar nekaj časa držal v predalu, le-te vrgel na mizo z besedami:«Kdo bo pa to sranje bral?« Prav omenjeni pa je bil ''kriv'', da je pri meni padla odločitev: samozaložba! Ker sem imela pričevanj več kot dovolj, se je leta 2013 rodila prva knjiga, potem še druga, tretja, četrta in p...

  Zahvala: Mileni Miklavčič –  Modri Sovi Predniških Spominov   Cenjena  Milena, Modra Sova Predniških Zgodb, v imenu  Oazne Slovenije  in v imenu vseh tistih nevidnih "Nitk", ki se vsaka po svoje trudimo tkati dostojnejšo prihodnost naše dežele, se Vam globoko priklanjam in zahvaljujem za vaše neprecenljivi ustvarjalni opus. V projektu Oazna Slovenija smo Vas »izbrali« za našo  Modro Sovo Predniških Zgodb . Zakaj? Ker ste edini, ki ste si upali postati pogumna in sočutna priča trpljenju, ki ga je slovenski človek predolgo nosil v sebi. Vaše zgodbe so svetovni unikum. Napisala ste jih je s tistim občutkom za bolečino, za trpljenje, za vse tisto, kar pripovedovalci niti sami ne bi znali napisati. Posodila ste svoje uho, svoja ušesa, svoj čas, svoj talent za Človeka kot Zgodbo, ki se umešča kot tkanina preteklih in v sedanjost prelivajočih se pripovedi -vsaka kruta, vsaka polna trpljenja do roba čaše in čez, ko lahko samo s takšnimi slikami predstaviš kr...

   Pismo iz Makedonije. Ko sem knjigo Mehko kot britev vzela v roke, nisem pričakovala, da jo bom prebrala v enem samem dihu. Živim v Skopju, v mestu, ki je precej bolj, kot lahko razložim, razklano med tradicijo in sodobnostjo, Kar sem se poročila z Makedoncem, se soočam z drugačno kulturo, hkrati pa sem začela  razmišljati tudi o zgodbah mojih staršev in starih staršev. Mislim na tiste, ki jih poznam.  Ob branju vaše knjige sem prvič zares razumela, da razdalja med generacijami ni samo geografska, temveč predvsem zgodovinska, kulturna in moralna.   Knjiga me je pretresla predvsem zato, ker medsebojnih odnosov med moškim in žensko, ki jih nisem poznala, ne olepšujete. Svet, ki ga opisujete, je trd, neizprosen, poln molka in strahu, obenem pa neverjetno podoben mnogim aktualnim zgodbam, ki jih poznam iz balkanskega prostora. Čeprav sem rojena v osemdesetih letih in živim v povsem drugačnih razmerah (poročena sem z intelektualcem), sem med branjem pogost...