JUTRI 2052

  Ciril (1954): »V času osamosvojitve sem bil mlad, nadobuden policist. V kraju, kjer sem služboval, smo imeli kar nekaj dela z vročekrvneži, ki se niso mogli sprijazniti z osamosvojitvijo. Nekateri so se potem vrnili v matično domovino, nekateri so se odselili v tujino, drugi so se umirili in ugotovili, da bo v novi državi sicer drugače, a bolje, kot je bilo prej. A to ni tisto, kar sem vam želel povedati. Nadrejeni so me prosili, naj uredim dokumentacijo, ki je bila obsežna, raznolika in pestra. Moj predhodnik je bil zelo natančen in je popisal vsa '' odstopanja'' občanov, ki niso bila v skladu z zakoni in predpisi. Nekateri primeri so bili celo zelo zabavni. Denimo: kolesar je naredil prekršek, če je miličnika, ko ga je ustavil, gledal v oči, namesto da bi ponižno strmel v tla. V posebnem zvezku je vodil vaške ovaduhe . Na moje veliko presenečenje tudi teh ni bilo malo. Bil sem šokiran, ko sem prebiral, kakšne neumnosti so nekateri od njih nosili miličnikom na ...

  POROČNI DAN Z Majdo sva se poznala že več kot sedem let, zato sem imel v malem prstu nešteto nians njenega glasu, ona pa mojega. Vprašal sem se, kaj čuti v tem svečanem trenutku, ko sva stala pred otarjem, o čem razmišlja, kakšne drznosti se ji motajo po glavi, navsezadnje bova že čez nekaj minut mož in žena, srečno poročena! Matr, saj res, nikoli več ne bom sam samcat taval po svetu, odslej bo imela pravico, da ve za vsak moj korak, na podlago suknjiča mi bo lahko celo pritrdila sledilno napravo podobno tisti iz filma o 007, spremljala, kje hodim, kaj počnem, koliko piv popijem z Janijem v baru nasproti banke, kjer sem delal. Ne, ne, ne, saj ona ni takšna! Ni! Ne more biti! Ker če bi bila, se z njo ne bi poročil. Po diplomi na ekonomski fakulteti sem se zaposlil na kreditnem oddelku Nova Ljubljanske banke. Med samimi ženskami. Včasih sem nehote prisluhnil njihovemu klepetu. Če Majde ne bi imel tako zelo rad, se po tem, kar mi je prišlo na ušesa, ne bi nikoli poročil. To že- imel...

  Slovenci so bili do sredine 20. stoletja izjemno zadržani glede pogovorov o spolnosti. Izjeme so se dogajale, ko so bili, na primer, vinjeni. Takrat pa so si dali duška! Intima je bila domena spalnice, o njej se ni govorilo – niti med ženskami ne. Če že pa v zelo ''zakamufliranih'' namigih. Recimo:; ko je šla nevesta od hiše k poroki, ji je mama namignila.«Tistih 5 minut, ko bo legel nate, boš že potrpela.« Spolnost je sodila v območje sramu, molka in osebnih skrivnosti, o čemer se ni govorilo. Etnologi so- tako so mi povedali- pri terenskem delu pogosto naleteli na izmikanje, nedorečene odgovore ali popoln molk, saj so sogovorniki tovrstne teme dojemali kot »sramotne«, »neprimerne« ali celo nevarne za ugled družine. Nekateri raziskovalci pa so takšna pričevanja dojemali kot neprimerna. Slovenska etnologija, ki ima sicer dolgo in izjemno bogato tradicijo, se je desetletja raje osredotočala na zbiranje gradiva o praznikih, koledarskih in življenjskih običajih, prehrani...

  Spalna srajca je danes samoumeven kos oblačila. Nekaj, kar povezujemo z zasebnostjo. V preteklosti je imela jasno določeno vlogo pri nadzoru telesa, predvsem ženskega. V Franciji so poznali t. i. chemise cagoule – spalno srajco, ki so jo nosili pobožni katoliški pari. Srajca je prekrivala celotno žensko telo in imela majhno odprtino, ki je omogočala spolni odnos brez neposrednega stika ali pogleda na golo telo. Namen takšnega oblačila ni bil udobje, temveč preprečevanje užitka. Spolnost je bila dopuščena zgolj kot dolžnost, ne pa kot najbolj intimni odnos med dvema človekoma. Zgodovinski viri kažejo, da so ženske po Evropi spalne srajce nosile že v 16. stoletju. Bile so preproste, narejene iz lanu ali bombaža. V 17. in 18. stoletju so se pojavile bolj izpopolnjene – lepše na pogled, zlasti v višjih slojih, kjer so srajce postajale znak družbenega položaja. Neglijeji iz finejših materialov so bili dostopni le premožnejšim. Večina žensk, zlasti na podeželju, je nosila grobe, dolge ...

  Recenzija: Milena Miklavčič – Ogenj,  rit in kače niso za igrače, 2. del –  Babice, hčere, vnukinje   Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače , 2. del ( založba jutri2052, lektorirala Marjeta Žebovec ) nadaljuje (nadgrajuje) avtoričin dolgoletni projekt intimne zgodovine Slovencev 20. in začetka 21. stoletja. Medtem ko je prvi del zbirke, ki je izšel leta 2013, temeljil predvsem na pripovedih starejših generacij (»babic«), drugi del v ospredje postavlja tro - generacijski dialog: babice, njihove hčere in vnukinje (občasno so prisotne tudi moška pričevanja). Gre za mozaik neolepšanih, pogosto bolečih in hkrati zelo življenjskih izpovedi, ki se dotikajo spolnosti, partnerskih odnosov, nasilja v družini, revščine, odvisnosti, incestov, materinstva in (ne) zmožnosti ljubezni. Knjiga je vsebinsko razdeljena na dva velika dela: 1.      Obsežen avtoričin uvod Milena Miklavčič v njem zavrže predsodke, primerja spolno življenje nekoč in dan...

  Tudi po 2. sv. vojni ženskam ni bilo z rožicami postlano. Porodniška je trajala komaj tri slabe mesece, one pa so bile brez možnosti varstva…. Če k temu dodamo še kulturni molk – sram pred sosesko, tiha kazen v službi, pri spovedi in doma – dobimo natančen odgovor, zakaj so se dogajale stvari, ki se ne bi smele. KATARININA ZGODBA »Takrat, leta ’52, sem imela že tri otroke. Najstarejši je obiskoval četrti razred, srednji je ravno preboleval oslovski kašelj, najmlajši je še lulal v posteljo. Stanovali smo v manjšem stanovanju, imeli smo samo eno sobo in kuhinjo. Nisem bila zaposlena, ker še ni bilo vrtcev, varstvo pa je bilo drago, pa še nemogoče ga je bilo dobiti. Plača v kamnolomu, kjer je mož delal, je bila zelo slaba. Ko sem ugotovila, da mi perilo zamuja, sem se zgrozila. Naj povem možu? Vedela sem, kaj bo rekel: ‘Božja volja.’ Skoraj teden dni sem zbirala voljo in pogum, da sem potrkala na vrata pri Roži. Odprla je majhna, suha ženska s sivimi lasmi. Roke so ji bile rdeče od...