JUTRI 2052

slika Včasih smo rekli:"Enga srečnga pa zdrauga!", pa smo vsi vedeli, da si več kot toliko že skoraj ne moremo želeti. Časi se spreminjajo, ''modernizirajo'' se tudi želje. "Ponudbe in povpraševanja'' tudi glede novoletnih voščil imamo nič koliko, zato se je pogosto težko odločiti, kaj reči v takšnih trenutkih, sploh ob zavedanju, da trgovine z zdravo pametjo niso zaprte le ob praznikih, temveč praktično 365 dni v letu. Bila bi vesela, če vsaj v leto 2026 ne bi vstopili z rožnatimi očali na nosu! Pa ne zato, ker bi imela osebno kaj proti pestri izbiri tovrstnih očal, ki se ponujajo kar same malodane na vsakem koraku! Ne! V življe nju je toliko lepega, da si takšni trenutki zaslužijo, da jih vidimo tudi z ''ježevimi bodicami'' vred. Resnica si – kakršna koli že je – zasluži, da ji pogledamo naravnost v oči. Le tako lahko razumemo, kaj ni prav in kaj je vredno - kljub vsemu - ohraniti. Videti svet takšen, kot je, ne pomeni biti zag...

  BOŽIČNO- NOVOLETNO DARILO              vse knjige iz  zbirke  * OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE  * KJE JE OTROK * MEHKO KOT BRITEV * ŽENSKE Na voljo po polovični ceni  15 evrov ! Pišite na mail:  jutri2052@gmail.com 👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇 KNJIGI ZA OTROKE PA LE PO 10 EVROV!

  Odločba ali Jožetova zgodba o selitvi v novo stanovanje Za Božička v otroštvu nisem vedel. Poznal pa sem svetega Miklavža in Dedka Mraza. Z mamo sva živela v podrtiji v Stegnah, skupaj z družino iz Hrvaške. Jeseni je zamakalo, pozimi je pihalo, spomladi, ko se je topil sneg, pa sva v kuhinji skoraj ''plavala''. Bil sem vesel otrok. Molil sem in prosil vse svetnike, da bi poštar končno prinesel odločbo o novem stanovanju, ki si ga je mama tako želela. Meni je bilo skoraj vseeno. Važno mi je bilo le to, da sem lahko bral Andersena in risal. Risal sem pa veliko. Triindvajsetega decembra je pošta res prišla. A ne za naju, temveč za sosede. Nekako sem razumel, saj jih je bilo šest in so zato imeli prednost. On je bil delovodja in član partije v isti tovarni, kjer je moja mama čistila in delala za tekočim trakom. S časom, ko sem malo bolj razmislil, pa sem v sebi občutil nekaj, česar prej nisem poznal – krivico. Zakaj ne midva? Zakaj ne midva? Sosedje so začeli po prejemu p...

  Čas okoli Božiča me zmeraj spomni na tiste zgodbe, ki so povezane z otroki. Nekaterim je rojstvo nekaj samo po sebi umevnega, so pa tudi takšni, ki se za otroka trudijo leta in leta, pa ni rečeno, da jim na koncu tudi uspe. A takrat, ko jim, je veselje neizmerno. ** V predvojnih časih je bilo zaželeno, da je ženska bolj širokih bokov in velikih prsi, kajti to dvoje je predstavljalo rodovitnost, ki se je na marsikateri kmetiji niso branili. Manica je bila točno takšna. Za povrh je imela še to srečo, da jo je imel njen Milan zelo rad. Po dobrih petih letih, ko še zmeraj ni zanosila, se je v hiši začel pekel. Tašča je ta mladi na vsakem koraku očitala jalovost. V sveti jezi, ker ji še zmeraj ni podarila vnuka, jo je pogosto tudi fizično napadla. Domači župnik, dobra duša, ni vedel, kako bi družini pomagal. Tašča je bila njegova sestrična, nič kaj rad ni z njo zobal češenj. Potem pa se nekoč, na nekem romanju na Trsat, le pokaže priložnost, da prisede k nesrečnima zakoncema in se...

  Ko sem iskala eno od zgodb v drugi knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače , sem čisto slučajno naletela na prastari rek ''ne sedi na tleh, da ne dobiš volka v rit'' . S pomočjo takšnih zelo povednih besed – tako ugotavljam- danes sploh ne komuniciramo! "Bolje je biti tam, kjer je dobra voda, kot tam, kjer je dober kruh" – bolje je živeti v okolju z dobro vodo (ki ohranja zdravje) kot tam, kjer je preobilje hrane. ''Kdor vso ljubezen porabi pred zakonom, mu jo za v zakonu nič ne ostane." "Žalost in tuga je strupena kuga" – žalost in žalovanje sta kot strupena bolezen, ki uničuje telo in duha. "Zdravje po nitki gor, po curku dol" – pomeni, da zdravje pride počasi in postopoma, izgubi pa se hitro in v velikih količinah, kot curek vode (urina). "Orati njive" – metafora za spolno dejavnost, kjer moški "orje polja" kot prispodoba za zadovoljevanje žensk. "Trgati spominčice" – opozorilo...

  Ko sem si v Prešernovem gledališču ogledala predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! Darija Foja, me ni ''zmotila'' njegova kritika patriarhata – ta je jasna, prepoznavna in zgodovinsko utemeljena. Spraševala sem se le, bi ''pretiravanje'' zmotilo kakšno moško različico ''8. marca'''! Če bi obstajala, bi šli sigurno v zrak! A to pustimo ob strani. Bolj me je zadelo nekaj drugega: vulgarne besede, ki jih v originalnem besedilu – kot so mi povedali poznavalci – ni. Beseda »pi*da« se ni slišala nič kaj gledališko, prej domače, ulično. Zakaj to omenjam? Zato, ker sem ob predavanjih o zgodbah Ogenj, rit in kače niso za igrače pogosto v zadregi. Koliko ''resnice – brez rokavic'' zmore slišati t. i. ''rahločutno'' poslušalstvo? Koliko sočnih, tudi arhaičnih izrazov, povezanih z intimo, še prenesejo občutljiva ušesa, ne da bi se zgražali nad menoj? Govorim o besedah, ki so neizogiben del te ''besedne kultu...