KAKO SO MLADI SLUŽILI POČITNIŠKI KRUH
15. AVGUST 2022
Danes objavljam eno od ''delovnih zgodb'', ki jo boste lahko prebrali v četrtem delu Ogenj Rit Kače.
Knjiga bo izšla jeseni.
Moji sogovorniki so mi razkrili in to na tisoče načinov, kako so si v času otroštva in mladosti služili kruh. Pa to niso bili otroci rojeni pred 2. sv. vojno, to so bili otroci, rojeni v 60. 70. 80 in celo v 90. letih prejšnjega stoletja!
Od srca sem hvaležna za vsako zgodbo, saj me te bogatijo bolj, kot lahko zapišem z besedami!
******
Nekateri so mi pripovedovali o svojih izkušnjah v obliki anekdot, drugi so zgolj obujali spomine na mladost, tretji so čutili potrebo, da izpovedo svojo ljubezensko zgodbo. Tudi takšnih, ki so se jim dogajale ''nadnaravne'' stvari, ni bilo malo.
Veliko je tudi čisto preprostih ''usod'', ki pa so na sogovornikih pustile globoke sledi.
*******
Naše življenje je zelo pestro, zelo raznoliko. Nemogoče ga je stlačiti v predalčke, zelo nehvaležno, morda celo krivično je tudi, če na zgodbe drugih gledamo (jih ocenjujemo) skozi lastne izkušnje.
********
V današnjem svetu, ko je ''fotošop'' zelo pomemben, če že ne ključen za podobo, ki jo kažemo drugim, so resnične zgodbe iz življenja dobrodošle bolj, kot so bile kdaj koli poprej.
Namreč: večina ljudi je priklopljenih na družabna omrežja, kjer malodane vsak kaže zgolj svojo lepo in čimbolj popolno podobo. Mediji nam prikazujejo popolna ženska telesa, vsi so srečni, izobraženi, vse o vsem vedo. Naše lastne težave se nam potem zdijo ob vsej tej popolnosti še večje in še težje breme.
********
Ko vidimo, da smo pod kožo ''vsi krvavi'', lažje prenašamo in ne nazadnje tudi rešujemo lastne probleme.
Odkrito povem: če ne bi bilo teh zgodb, kdo ve, kako bi preživela tragedijo, ki se mi je zgodila na današnji dan- pred 25 leti, ko mi je umrl sin. Ko sem poslušala druge, sem videla, da v svoji bolečini nisem sama, da jo delim z mnogimi.
********
Verjetno sem ena poslednjih zgodbark. Za neobvezno poslušanje si danes - preprosto rečeno - ne vzamemo časa! Kaj šele za ''dan odprtih vrat'', ki ga ''prakticiram'' že dolgo! Za poslušanje zgodb mora biti človek rojen, ta dar mora imeti v sebi. Ker če ga nimaš, sogovorniki to hitro začutijo.
*************
Vsem tistim, ki si kdaj pa kdaj rečejo: 'Zakaj pa se to dogaja meni, zakaj se ne drugim?'' polagam na srce: preberite si vse tri knjige Ogenj Rit Kače , pa boste videli, da niste sami!
Lažje boste zavihali rokave, da rešite, kar se rešiti da in začnete živeti drugače, boljše!
***********
ŠE DANAŠNJA ''DELOVNA'' ZGODBA:
Milan: "Osnovno šolo sem obiskoval v času, ko delo učencev še ni bilo ''vsega obsojanja vredno'', morda celo tudi kaznivo. Spominjam se, da smo na veliko pogozdovali. Najmanj dva dneva v tednu smo prišli v šolo v batovcih in z ruzaki na ramenih. Učitelji in gozdarji so nas peljali v hrib, kjer so najmočnejši učenci iz osmega razreda kopali luknje, trečki so vanje polagali smrečice, mi, iz petega, pa smo jih potem zasuvali. Z rokami, in to brez rokavic. Naš razrednik nas je največkrat opazoval, kadil Dravo in na skrivaj vlekel iz steklenice s slivovko, ki so jo imeli s seboj gozdarji. Za malico smo dobili malinovec, jabolko in sendvič. O, kako nam je šlo v tek!
Potem so se v zbornici spomnili, da bi bilo dobro, če bi imeli košarkarsko igrišče! Lepo! Kdo je največ pomagal? Mi, učenci! Nosili smo kamenje, odvažali zemljo in se tudi sicer valjali delavcem pod nogami. Po dveh letih, ko je bilo dvorišče narejeno, so odstranili kože, na tistem mestu pa zgradili vrtec.
Na drugi strani šole je bil travnik, kjer smo skakali v daljino in višino, igrali med dvema ognjema in se podili sem in tja. Na šoli se je zaposlil učitelj telovadbe, velik navdušenec za rokomet. Bil sem v osmem razredu, ko smo učenci spet zavihali rokave! Vaja, ki smo jo poznali iz časa, ko se je gradilo igrišče za košarko, se je ponovila. Je pa res, da je rokometno igrišče čez nekaj let, ko si je učitelj, ki je treniral učence, našel drugo službo, začelo samevati. Leta 2002 so na njegovem mestu zgradili telovadnico.
Tedensko so se izmenjavali tudi reditelji. Skrbeli so za red in čistočo v razredu. Hodili so tudi po malico, brisali tablo in bili na uslugo učiteljem in hišniku. Če je hišnik potreboval fizično pomoč, nas je poklical k sebi. Kakšenkrat smo zaradi takšne pomoči tudi po več dni izostali od pouka. Vsak petek smo obrnili stole na mizo, hišnik nam je prinesel omelo in mokro krpo, da smo lahko razred še temeljiteje pospravili.
Če je kdo od učiteljev dobil drva pa jih je bilo treba spraviti v klet, je ravnatelj določil nekaj ''ta najmočnejših'', pa smo mu šli pomagat. Nikomur se to ni zdelo nič čudnega.
V srednji šoli tega ni bilo več. Tam smo bili že gospodje, saj so nas profesorji tudi vikali.«
************
Poletna akcija: kupiš dve, dobiš tri še zmeraj velja! Pišite na mail: jutri2052@gmail.com
💕💕💕
Komentarji
Objavite komentar