''Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!''

 

 

Okence zapirala bom,

rajši ostanem samica,

kakor izgubljena devica.

Kljub sramežljivosti, ki je bila še v 60. letih prejšnjega stoletja zelo lepa in zaželena čednost, so ljudje vseeno našli načine, s katerimi so poudarili tudi bolj žgečkljive in konkretne zadeve, ki so se dotikale intimnih odnosov med moškim in žensko.

Zelo znane so Lukove besede, s katerimi se je drugim ženskam dobrikal, medtem ko je bila njegova tik pred porodom: ''Jaz imam gorko peč, pa gor ne smem.'' To je pomenilo: Babo že imam, babo, pa kaj, ko ni za nobeno rabo.

Štrusov oče pa je v šali komentiral:"Škoda razora, da prazen leži."

Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:

''Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas!'' (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.)

''Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!''

Poštenost je bila namreč največja dota, ki jo je dekle prineslo v zakon.

V času različnih del na polju (pletev korenja), so ženske, ki jih je bilo več na kupu, pogosto rade tudi pokvantale, oziroma pošimfale moški svet.

Ena takšnih strupenih puščic se je glasila: "Ko bi moški rodil, pa da bi bil velik le kot cigaret, bi to naredil samo enkrat v življenju …"

Kljub temu, da so bili moški zaradi težaškega dela prezgodaj postarani, zgarani, pogosto so postali še pred petdesetim letom puklasti, na nogah so dobili izstopajoče žile, prsti na rokah so bili skrivenčeni, so se ženske čutile, prav zaradi visoke tolerance pri prenašanju bolečin, večvredne. Zgodilo se je celo, da so moški pomoč pri rojstvu otroka prepustili hčerki, ker so se sami sebi zdeli prešibki.

Skoraj legendarna je zgodba o Luciji in Gašperju. Ona je bila gruntarska hči, edinka, kar je bilo za čase med obema vojnama skoraj redkost. On pa je bil hlapec na kmetiji. Med njima se je vnela ljubezen, ki sta jo morala zaradi različnega socialnega statusa skrivati. Vseeno pa domači izvedo za njuno zvezo. V veliko pomoč pri ''izdajstvu'' so bile vaške čenče. Gašper je moral oditi, Lucijo pa so še tisto leto na silo poročili z nekim kmetom, vdovcem. Četudi je bil mož dober do nje, ga ni imela rada, zato je bil njun zakon poln bolečine. Vseeno jima nekako uspe, da zaplodita otroka. Popadki so se pričeli ravno na dan, ko je šel Lucijin mož po prašiče v Slavonijo. Ženske, ki so ji prihitele na pomoč, so hitro ugotovile, da se je otrok zagozdil v medenici in da ji ne bodo mogle pomagati. Potem pa se ena spomni, da je bil Gašper zelo vešč pri njihovi kravi, ko ni mogla skotiti. Menda je fant takoj pritekel na pomoč. Naredil je vse, da se je otrok rodil živ in da Lucija pri porodu ni umrla.

Ko je novorojenka zajokala, so se vsem tekle solze sreče.

''Novopečenemu očetu sprva ni bilo prav, da je bil prav Gašper tisti, ki mu je rešil ženo, a je bil pošten človek in se mu je iskreno zahvalil za pomoč,'' mi je pripovedovala ena od žensk, ki so bile zraven.

Potem pa je še dodala: ''Čez kakšno leto se je pričela druga svetovna vojna in Gašperja so mobilizirali v nemško vojsko. Padel je pri Smolensku, kjer je na tamkajšnjem velikem pokopališču nemških vojakov tudi pokopan.''

Včasih je bilo v navadi, da so bili oklici trikrat. Bodoča zakonca pa sta morala v tem času obiskovati župnika, ki ju je podučeval o zakonskem življenju, obenem pa ju je spraševal katekizem, ki sta ga morali znati na pamet.

Oklici za vdovce so bili enkrat za trikrat.

V času pred 1. svetovno vojno je bil v eni od župnij na Poljanskem župnik, ki se je rad malo pošalil. Nekoč je dobil na podučevanje dva, ki sta bila za skupaj toliko, kot noč in dan. Ona je po svoji materi podedovala dolg nos, nenehno užaljenost in zajedljivost, on pa je bil bolj vroče krvi, hitro je stisnil roko v pest, če mu ni bilo kaj prav.

Tako je pogovor nanesel tudi na ubogljivost v zakonu. Župnik jima je razlagal, da mora biti žena možu pokorna in da mora držati jezik za zobmi, če ji je prav ali ne. Župnik je ta del katekizma malo priredil, ker je želel dekletu med vrsticami dopovedati, da se bo lahko zgodilo, da bo tepena, če bi možu po nepotrebnem jezikala. Žal pa ni računal, da bo zanetila prepir kar v zakristiji. Vstala je in se začela jeziti, da pa ona že ne bo tiho, da bo v zakon prinesla dovolj veliko doto, ki ji bo dajala pravico, da bo povedala, kar misli. Fant jo je nekaj časa poslušal, potem je vstal še on in jo odrinil od sebe, da je po nesreči pristala na župnikovih prsih.

''Tukaj jo imate, pa jo poročite s komerkoli hočete!'' je nato zakričal in zaloputnil z vrati za seboj.

Čez nekaj let je bilo dekle previdnejše, ko ji ponovno najdejo ženina. Tokrat je bil to nek obrtnik iz Škofje Loke, ki pa je bil obenem daljni sorodnik Ivana Tavčarja. Ni sicer dokazano, vendar so mi zatrdili, da je prav zaradi tega dekleta Tavčar potem še večkrat ponovil, da imajo tisti možakarji, ki si poiščejo ženo na Žirovskem, šteta dvojna leta.

Rek, če hočeš, da te opravljajo, se moraš oženiti, je imel nekoč večjo veljavo, kot danes.

Opravljivi jeziki so marsikomu naredili tudi veliko škode.

Včasih je veljalo, da je morala imeti ženska, ko se je poročila, vsaj 58 kilogramov. Teža je pomenila tudi ustrezno fizično moč, ki je bila potrebna pri delu na polju.

Tako je prišla k neki bolj premožni gruntarski hiši za ta mlado Berta (1925), ki ni bila zgrajena po že omenjenih merilih. Od prvega dne naprej je bila deležna zlobnih opazk svoje tašče, ki ji je, če je le mogla, na račun njenega drobnega telesa metala polena pod noge.

Nekoč so prišli na obisk starši in ko so sedeli ob kozarcu vina, je tašča zmajala z glavo, rekoč: ''Bogve, če bo pri nas kaj vnukov. Še postelja jima ne škriplje, kot bi bilo treba.''

(fotka je iz arhiva na Googlu ‘’stare slike Cerknice’’)