ponedeljek, 03. december 2018

Ena od ''lastovk'' 20. stoletja

 
 
 
 
malo drugačna ženska iz 20. stoletja
(Zgodba iz 2. knjige Ogenj rit in kače niso za igrače. Gospa, ki se v zgodbi imenuje Klarisa, je umrla na začetku septembra 2018)
Knjigo lahko naročite po praznični ceni na povezavi

Klarisa (1926)

»Naša družina je bila že od nekdaj zelo napredna. V času mojega odraščanja je to pomenilo, da smo bili sicer verni, a v cerkev nismo hodili. Mama je še kdaj na skrivaj zavila v božji hram, a le, če oče ni izvedel. Leta 1938 so spet zmagali klerikalci. Oče jih živih ni mogel videti. Navzela sem se njegovih idej in jih ponavljala tudi v razredu. V šoli že tako in tako nisem bila zgledna, pa so me kazensko premestili na drugo šolo. Oče je bil pragmatičen: ne glede na to, kaj si je mislil o cerkvi, je po drugi strani vedel, da mi bo vzgoja, ki jo bom dobila pri nunah, koristila.
V internatu je bilo zatohlo, dan je bil napolnjen z drobnimi spletkarjenji. Nun nisem marala, kar sploh ni bilo čudno: že doma sem se naslišala grozljivih zgodb o njih! Mama nam je neštetokrat povedala zgodbo o veliki jedilnici, v kateri so gojenke jedle. Prednica je zmeraj sedela na stolu, ki je bil postavljen na podestu. Zraven nje je sedel kaplan.
V prvih treh klopeh so potem sedele plemiške hčerke, sledile pa so mize za srednji sloj. Če so dekleta govorile po slovensko, so bile za kazen zaprte. Kaznovali so jih tudi tako, da niso dobile jesti, prinesli so jim le malo vode. Ob petkih je moral biti postni jedilnik. Na krožniku je plavala prežganka in nič drugega.
V jedilnici, čisto zadaj, so se gnetle revne punce. Mama je poudarjala, da so še prašiči bolje jedli kot one.
Nune so bile zelo natančne tudi pri plačilu: če ni bilo prvega plačano, so revše v trenutku postavile pred vrata!
Na osebnem in posteljnem perilu sva z mamo že doma izvezli monograme. Imela sem tri brisače, tri rjuhe, tri prevleke. Spominjam se, da je en sam gumb zanjo stal dva dinarja in pol. Za gimnazijo je bilo treba plačati šolnino, oproščeni so jo bili le otroci državnih uradnikov, delavcev in revnih obrtnikov. Šolnina za bogatejše je znesla tri tisoč dinarjev, kar je bilo veliko več, kot je znašala plača strica, ki je bil direktor v Idriji.
Prvo leto sem imela v šoli same odlične ocene, le vedenje je bilo ocenjeno slabše.
Jeseni nune pokličejo starše na razgovor. Povedo jim, da mi odrekajo gostoljubje, ker s svojimi manirami zelo negativno vplivam na druge dijakinje. Oče se je postavil zame, nunam pa je zabrusil, da jim bo še žal, ker so se grdo obnašale do njegove hčerke. Ker pa je vztrajal, da si pridobim odlično izobrazbo, sva skupaj napisala prošnjo na banovino, mimogrede, takrat – pred drugo svetovno vojno, je bilo tam nameščenih le šest ljudi – z banom vred! Morala sem dobiti dovoljenje, da se lahko prešolam drugam.
Žal se je potem začela vojna. Če sem iskrena, je minila, ne da bi se sploh zavedali njenega krutega dogajanja. Brata je oče poslal k svojemu poslovnemu kolegu v Milano, kjer si je po vojni našel tudi ženo. Nista imela otrok, brat pa je iz še danes neznanih razlogov pri štiridesetih naredil samomor. Njegova žena se je vnovič poročila, iz drugega zakona ima dva otroka, a tudi z njimi nimam nobenih stikov.
Po drugi svetovni vojni se je za našo družino začel križev pot. Oče se kot zaprisežen liberalec nekako ni in ni znašel med nekdanjimi somišljeniki, ki so se začeli zavzemati za sovjetizacijo vsega obstoječega. Kot je bilo v njegovi navadi, jim je ostro, a odkrito in pošteno nasprotoval. Zaradi neomajnih stališč so ga strpali v zapor, iz katerega se je leta 1952 vrnil domov telesno in duševno strt. Sledil je še hujši udarec, ki se ga ni nadejal niti v najbolj norih sanjah: oblast nam je odvzela vse premoženje, od trgovine, hiše na Gorenjskem do stanovanja v Ljubljani. Lahko smo obdržali le sobo, ki je merila triindvajset kvadratnih metrov.
Takrat sem bila že poročena in visoko noseča, mož pa je bil bančni uradnik. Zagrozili so mu, da bo izgubil službo, če se ne loči od mene. Ni dolgo omahoval: napisal je pismo, s katerim se je odpovedal meni in še nerojenemu otroku. Pismo je overil odvetnik, ki je bil nekoč celo naš družinski prijatelj.
Ko sva se veliko pozneje kdaj srečala v Tivoliju, kamor sem peljala na sprehod najinega sina, je zmeraj pogledal stran. Bal se je ovaduhov, ki so ga verjetno ves čas zasledovali. Lomilo se mi je srce, saj sem ga še zmeraj ljubila. Še dobro, da je mama pred komunistično inkvizicijo skrila večji del zlatnine. Vrsto let smo živeli na račun njenih prstanov in verižic.
V naše stanovanje je oblast naselila tri družine. Bili so neuki, prostaški, brez manir. Spremljali so vsak naš korak in nas po potrebi tudi ovajali. Meni je bilo vseeno, saj sem se na nov način življenja nekako navadila, oče se ni mogel.
Septembra 1956 je legel k nočnemu počitku in se ni več prebudil. Z mamo sva se odločili, da se odzoveva na povabilo njegove tete, ki je živela v neki vasi v bližini Celja.
Opravila sem tečaj za laborantko in se zaposlila v laboratoriju v celjskem zdravstvenem domu. Tam sem spoznala šoferja reševalnega vozila, s katerim sem navezala stike. Že po prvih intimnih trenutkih se je zgodilo nemogoče: okužil me je z gonorejo.
Ker sem delala v laboratoriju, sem hitro vedela, kaj pomenijo pekoče uriniranje, gnojen nožnični izcedek in vmesne krvavitve. Morala bi ga prijaviti, a ga nisem, ker bi lahko tudi jaz izgubila službo.
Bližala sem se že štiridesetemu letu, ko sem, razočarana nad moškimi, spoznala Veroniko. Po dobrem letu druženja sva postali par. Preselila sem se k njej. Hčerka je ostala pri mami, kajti ni želela, da bi izvedela za mojo razvratno in izprijeno odločitev.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar