O knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače se veliko govori

-

Kaj je res in kaj ni
Iz nekega komentarja: ''….spolnost ruralnega življa tam nekje v začetku 20. stoletja. Ki je predstavljena tako, kot da so ženske bile krave, ki jih vsake toliko naskoči neveden mož. Pa vendar iz tega prostora in časa obstajajo umetnost, pisma in osebna pričevanja, iz katerih je jasno, da so naši predniki poznali tudi erotiko in strast…..’’

Gospa Luna me je opozorila na zanimivo debato, ki je – ob knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače na rob- tekla na enem od FB forumov. 
Povsem razumem tiste, ki so ob knjigi ''globoko razočarani'', saj so pričakovali, da bodo dobili v roke ''vrhunsko literarno delo'', dobijo pa le zbirko preprostih zapisov, ki nimajo druge ''želje'', kot da sporočajo povedano na ‘’štiri oči’’. 
Razumem tudi profesionalce, ki jih moti neprofesionalni ''nered'', na katerega naletijo v knjigi. Neštetokrat- pa ne le v intervjujih ali na literarno-pogovornih večerih, tudi sicer - sem že povedala, da knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE ne sodi v tako imenovano vrhunsko strokovno literaturo, ker nikoli ni imela tega namena! Namreč: nisem strokovnjakinja, nisem ne antropologinja, ne zgodovinarka, ne sociologinja! Le zelo radovedna sem. Ženska pač, ki je nič ne ustavi, če jo kaj zanima.
Ta knjiga prav tako ni ne roman ne zbirka črtic! 
NIČ OD TEGA. 
To je živa knjiga, ki jo je napisala ženska, imenovana Milena M., ki nima in ni imela nobenih strokovnih ambicij. Zgolj človeške. 
 
V knjigi so avtentične izpovedi ljudi, ki so živeli v 20. stoletju, tistih torej, ki so še pomnili, kaj se je na področju najbolj intimnih trenutkov med moškim in žensko nekoč dogajalo. 
Knjiga je napisana tako rekoč iz prve roke, če veste, kaj to pomeni?
 
Tisti trenutek, ko jo vzamete v roke, se morate zavedati, da vstopate v svet, ki ga niste poznali - ne vi ne kdo drug. Razen, seveda, redkih izjem. 
Niso ga poznali niti strokovnjaki, ker v ta svet- kot kaže danes - nihče od njih ni želel vstopati.
 
Namesto da mi očitate, zakaj sem to knjigo sploh napisala, raje vprašajte tiste, ki bi jo morali, zakaj je niso. 
Ko vstopate v knjigo, ne iščite napačno postavljene vejice, ker jih boste našli. Raje iščite ''vzorce'', ki so morda podobni vašim in so se v družini podedovali iz roda v rod. In zaradi katerih imate danes težave- takšne in drugačne- tudi sami. 
Knjiga je v slovenskem prostoru unikatna. Nekateri pravijo, da tudi v evropskem.
Pred menoj o tej tematiki ni pisal še nihče. 
In tudi zaradi romantičnega neznanja o tem, kakšna je bila intima naših babic, lahko nekateri napišejo, da so ''naše prednice poznale tudi erotiko in strast…..''
Če so vaše (pra)babice, rojene v prvi polovici 20. stoletja, še žive, jih o tej ‘’erotiki in strasti’’ sami vprašajte.
Nedavno tega so obnavljali stanovanje enega od uglednih in spoštovanih meščanov našega glavnega mesta. V škatli, ki se je skrivala pod neko desko, so našli več slečenih fotografij prav tako uglednih meščank nekega preteklega časa izpred 2. sv. vojno. Gospod jim je posojal denar ali jim ''preskrbel'' kakšne druge usluge. V imenu ''garancije'', da bodo dolgovi vrnjeni, jih je držal v šahu tudi s temi slečenimi fotografijami. 
Starejši še marsikaj pomnijo. 
Žal so to plat svojega življenja mlajšim generacijam praviloma- zamolčali. 
In zato se danes dogaja, da nekateri v knjigi raje iščejo manjkajoče vejice, iz njene vsebine pa se nespoštljivo in prezirljivo norčujejo. 
Pa se ne bi smeli, če bi- tako kot pravi gospa Luna- prebrali vsaj kakšno delo Mire Miheličeve. 
Tistim pa, ki gledajo na spolno življenje na kmetih zviška, lahko mirne duše povem, da je bilo v mestih - po zbranih zgodbah, ki prihajajo na mojo mizo po izidu knjige- marsikje še bolj kruto, kot si lahko danes – ob vsem leporečju, ki smo mu priča- sploh predstavljamo. 
Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je še po skoraj treh letih od izida - uspešnica!  Cobiss verjetno ne laže, ko pravi, da je Ogenj, rit in kače niso za igrače najbolj brana slovenska knjiga!
Vsem, ki stojite v vrsti zanjo, polagam na srce: berite jo s srcem! Učite se iz zgodb, ki jih najdete v njej. S pomočjo knjige spoznavajte preteklost naših dedkov in babicd!

Na kolenih pa vas prosim, pustite vejice pri miru! Niso pomembne.

PS v leseni hiški na fotografiji je letos spomladi umrla še zadnja teta (Milka)


Komentarji

  1. Dragica12. september 2016 ob 03:29

    Po svetuu je potrebno hoditi z odprtimi očmi in ušesi, za usta pa naj bi to veljalo bolj takrat, ko sprašujemo. Če prehitro, brez razmisleka, znanja in poznavanja nekaj preveč na hitro komentiramo, ustrelimo mimo, ali pa največjega kozla. Upam, da se strinjava.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več