s konference založnikov in knjigotržcev

Najpogostejše vprašanje, ki ga mi zadnji dve leti zastavljajo tako naključni obiskovalci literarnih večerov, znanci kot tudi kolegi, ki pišejo, je:''Kako ti je uspelo?'' Vprašanje me v deželi, ki je znana po lobijih, klanih in po tem, da je tisti, ki mu uspe, verjetno baraba, kdaj pa kdaj spravlja v zadrego.

Morda komu potem ni všeč, ko odgovorim, da točno niti sama ne vem, zakaj knjiga podira rekorde. Namreč: uspeh knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače se skriva med vrsticami in v mnogoterih podrobnostih, ki same po sebi pravzaprav ne povedo veliko, če pa jih združim v celoto, delujejo zelo udarno. Nekaj iz te, tako imenovane ''celote'', bom v nadaljevanju predstavila tudi vam.

Od povedanega vzemite zgolj in samo tisto, kar se vam bo zdelo koristno. Moj primer ni učbenik za samozaložnike, je le ena od poti, kako hoditi do cilja.

Prej, preden nadaljujem, moram zelo iskreno in od srca povedati, da sem nora na Petra Prevca. Pred njim sem občudovala Tino Maze. Slednjo zato, ker sem imela ves čas, kar je njena zvezda blestela, občutek, da bi ji tisti, ki so pogosto držali novinarsko pero za roko, najraje metali polena pod noge. Njene zmage me zlepa niso toliko navduševale, kot me je navduševala pot, po kateri je morala hoditi, ko je premagovala sebe in polena, ki se ji jih je metalo pod noge.

Peter Prevc je doma s kmetov, iz sosednje doline. Četudi sem od njega starejša, sem si ob vsaki zmagi, ki jo je do zdaj zabeležil, sama pri sebi dejala, če on zmore, zakaj ne bi tudi jaz. Kadar mi je bilo v zadnjih treh letih najhuje, se je tako Tini kot Petru moralo kolcati, ker sem vztrajno mislila nanju!

Ob njiju pa se mi samodejno postavlja tudi vprašanje, kako to, da se Slovenci tako strašno bojimo izdajati lastne uspešnice? Ne le knjižne, tudi filmske in še kakšne druge?

Zakaj moramo vse, kar vzamemo v roke, ''pokvariti'' s t. i. ''skrajno umetniško noto'', ki že a priori odbija bralce? Drži, da takšna vrhunska literatura  lahko – po drugi strani – cilja na slavo in na literarne nagrade, a upanja, da se bo lahko kultura nekoč financirala sama, žal, ne prinaša.

Mirno lahko rečem, da je za uspeh knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, pomembno, da ne sodim med t. i. ''tipične Slovence'': ne jamram, ne čakam, da bo država karkoli postorila zame, ampak se zanašam na lastne moči.

Kar pomnim, se držim načela: pomagaj si sam, pa ti bo še bog pomagal. Nikoli ga nisem ga razumela dobesedno, ampak sem si sproti prilagajala različnim situacijam v katerih sem se znašla. Najpogosteje me je prizemljeval v trenutkih, ko se mi je zazdelo, da ''knjigo že tako in tako vsi poznajo in se bo poslej pridajala kar sama''. Po razmisleku sem hitro ugotovila, da je bilo takšno razmišljanje podobno noro, kot če bi Peter Prevc menil, da že vse obvlada in bi ignoriral treninge.

Ker živim v Žireh, daleč stran od prestolnice, od ljudi, ki marsikaj vedo, ki poznajo prave osebe za to in oni, ki vedo, kam se obrniti za sponzorstvo, za pomoč…je bilo najtežje začeti. Ker sem se odločila za samozaložništvo, sem se morala zanašati le nase.

Predzadnja knjiga, dvanajsta po vrsti - z naslovom Ženske, mi je v finančnem smislu dala vetra, zato sem – z bolj kot ne praznim žepom - z rokopisom knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače stopila v eno od večjih slovenskih založb v želji, da tekst pregledajo in  ga morda oni založijo. A potem, ko sem od gospoda, s katerim sem bila v stiku, slišala, ''kdo bo pa to sranje bral'', sem stisnila zobe, si od družinskega prijatelja izposodila pet tisočakov, ter šla v akcijo. Že po naravi sem takšna, da najbolje in najbolj strastno odreagiram takrat, ko me poskušajo ponižati in mi tisto, kar se mi mota po glavi, poskušajo onemogočiti.

Ob pomoči soseda Cirila Eniko, ki se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, je knjiga počasi dobivala končno podobo, ki mi je všeč še danes. Tudi drugi pravijo, da pade v oči. Na Cirila sem se lahko zanesla in to je bilo v tej- začetni fazi - bistvenega pomena.

Odločila sem se, da za začetek natisnem le 200 izvodov- za vsak primer. Negativno mnenje urednika, ki sem ga že omenila, je vseeno pustilo v meni nekaj strahu. Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je zagledala luč sveta 17. decembra 2013, prav na dan literarnega večera v knjižnici v Radovljici. Po tem se je zgodil čudež, ki mi še danes pregrešno požene kri po žilah: knjige so pošle v nekaj dneh, v ponedeljek sem tiskarno v Radovljici prosila za dotisk novih 500 izvodov.

Kljub vzhičenosti trenutka sem ostala na realnih tleh. Pohvale in trepljanja po ramenih so eno, realnost, ki je povezana s financami, pa nekaj drugega. Knjigo sem čutila kot svojega otroka, kot živo bitje, za katerega je treba storiti vse, da primerno odrašča, da napreduje, da na svoji poti v t. i. ''življenje'' doživlja uspehe. Kljub vsem tistim, ki so se moji vnemi posmihali, sem bila odločna. Trčiti v neke ustaljene in zacementirane slovenske navade, namreč ni mačji kašelj. Če kdo ve, da se Slovenci kot pijanec plota držimo starih navad, vem to jaz.

Govorili so mi, na primer, da pisatelj ne more biti hkrati tudi trgovec. Da to ni logično. Kakšna neumnost!

Predstavljala sem si, da bi bila na mestu podjetnika, ki bi izdelal nov, zelo udaren produkt, pa ga potem ne bi tržil zaradi nekakšnega lažnega, umetniškega sramu, v katerega ga bi sililo okolje, v katerem bi živel?

Postala sem deklica za vse, brez piara, brez stricev in tet, malodane tudi brez izkušenj. Morala sem slediti svojim občutkom in trmasti želji doseči nedosegljivo: da bodo ''moje sranje'' ljudje brali. Še več: zadala sem si za cilj, da bo v letu dni vsak Slovenec vedel za mojo knjigo in jo tudi prebral.

Nisem se ozirala na dobrohotna svarila, ko so mi dopovedovali, da cehu delam sramoto, ker sem se odzvala na čisto vsako literarno povabilo. Češ, da od literarnega večera v nekih zakotnih društvih ali celo župniščih trpi ''sloves'' izdane knjige.  S knjigo sem prepotovala Slovenijo po dolgem in počez. V dveh letih sem prevozila več kot 40.000 kilometrov in imela do danes več kot 370 literarno- pogovornih večerov. Odzvala sem se vabilu tako knjižnic, različnih društev, univerz za 3. življenjsko obdobje, skupin, ki delujejo znotraj cerkvenih občestev in posameznikov. Ni mi bilo odveč prisostvovati rojstnim dnevom devetdesetletnikov in stoletnikov. Povsod sem poskušalanajti kar se da zanimivo, živahno, žmohtno zlato nit, s katero sem želela doseči, da so bili tisti, ki so mi prisluhnili, več kot zadovoljni.

Bilo jih je preveč, ki so se mojim besedam, ko sem govorila, da mora iti gora k Mohamedu, če se Mohamedu ne ljubi splezati na goro, posmehovali, zato o dotisih, ki so sledili, nisem več govorila na glas. Ko se je knjiga prvič prebila med tri najbolj brane v knjižnicah, uvrstila se je takoj za Jančarjevo ''Tisto noč sem jo videl'', sem vedela, da sem na pravi poti.

Če sem odkrita, na začetku raziskovalnega dela na to, da slišane zgodbe objavim v knjigi, niti nisem pomislila. Bile so del mojega novinarskega dela, z njimi pa sem si ozdravila tudi zelo intimne rane v srcu, ki so nastale že v otroštvu. Da bi to, kar je ozdravilo mene, lahko ozdravilo še koga, me je prvič prešinilo pred 15 leti, ko je bil krajši povzetek mojih zgodb objavljen v Naši ženi. Odmevi na napisano so bili neverjetni. Zgodbe o intimi, kakršna je vladala med našimi bližnjimi predniki, so na bralce delovale šokantno. Spominjam se nožičke, s katero so si dedje čistili umazanijo tako po rokah kot med nogami. Mnogi niso mogli doumeti, da je bil spolni nagon še pred 70 leti tako močan, da so moški zahtevali svoje pravice tudi po trikrat na dan. Tudi o tem, da babice orgazma niso poznale, so brusili jezike. Nagonsko sem spoznala, da je golob, ki ga držim v roki nekaj posebnega. Pripombe, ki so padale, so me hitro prepričale, da se pred menoj še nihče ni ukvarjal s spolnostjo naših prednikov. Podatek se mi je zdel neverjeten, raziskavam pa sem po tistem posvetila še dosti več pozornosti in tudi časa.

Zavedanje, da je moja knjiga prva v Slovenskem prostoru, ki prinaša zgodbe o spolnih navadah prednikov, je bilo božajoče. Hkrati pa je prinašalo tudi nemalo nelagodja, vedeti morate, da prihajam iz zelo tradicionalnega okolja, v katerem se za spodobno žensko mojega kova govorjenje o spolnosti ne spodobi.

Pravijo, da ženska prvega ne pozabi nikoli. In v tem kontekstu je potrebno razumeti tudi uspeh, ki ga moja knjiga dosega. Glas o njej gre od ust do ust, domala vsak, ki mu namigi o knjigi pridejo na ušesa, si jo želi prebrati. Starejši, ki so čase, ki jih opisujem, sami doživljali, so trdno na moji strani, mlajši napisanemu oporekajo.

Mislim, da zato, ker o stvareh, ki jih preberejo, niso dobili nobene konkretne informacije ne v šoli ne doma. Še huje: neko splošno mnenje, ki se tiče spolnosti 20. stoletja nam namiguje, da je bilo to področje prej kot ne podobno idiličnim slikam iz filma Cvetje v jeseni.

Včasih sem se ob vračanju z literarnih večerov proti domu tudi jokala. Občutek, da smo Slovenci zelo strpni do nasilja, tudi do pornografije, celo do pritlehnega norčevanja iz t. i. 10 zapovedi, obenem pa do nedolžnih, a realnih pogovorov o spolnosti čutimo odpor, ni dvigoval moje samozavesti. Prevečkrat se je namreč dogajalo, da je sredi predavanja kdo iz občinstva vstal, rekoč, da teh svinjarij ne bo poslušal in demonstrativno zapustil dvorano.

Kljub takšnim izpadom sem si silno želela, da bi knjigo brali, vedela sem, da jo Slovenci nujno potrebujemo, da se z njeno pomočjo začnemo pogovarjati o intimi, ki nas je zaznamovala znotraj družine. Četudi je knjiga napisana poljudno, ima tako zgodovinsko, etnološko kot tudi terapevtsko vrednost.

Da ne bom predolga, bi rada povedala še besedo-dve o financah, ki so s knjigo in mojim delom povezane.

Glede na to, da knjigarne zelo nerade- če sploh- jemljejo knjige v prodajo od samozaložnikov, sem bila prisiljena poiskati distributerja, ki danes skrbi za distribucijo knjig. Seveda brez provizije ne gre, a ta je pač nujno zlo, ki se mu ne da izogniti. Od knjige mi ostane 13,70 evrov, sami lahko izračunate, koliko knjig moram prodati, da lahko poravnam ne le morebitni nov dotis, temveč tudi vse stroške, da o davčnih obveznostih ne govorim. Kljub vsemu ostane za žepnino in ker sem skromna, sem vesela tudi te.

Omenila sem že, da je za menoj več kot 370 lit. večerov z več kot 40.000 prevoženimi kilometri, tudi dotise plačujem iz lastnega žepa. Razen prvič, ko so mi sorodniki- poleg izposojenih 5.000, namenili še 500 evrov, za enak znesek se je izprsil tudi občinski odbor za kulturo, 200 evrov pa mi je namenilo RIS- lit. Društvo iz Idrije, katerega član sem.

Še nekaj ostalih malenkosti:

Ko je prišlo na ušesa novinarjem,  da sem nekakšen strokovnjak za seks, kar sploh ni res! Čas, ko so Slovenci v 60 letih 20. stol. začeli seksati, me ni več zanimal.

Intervjuji v domala vseh slovenskih medijih so knjigi zelo pomagali na njeni poti med bralce. Ob tej priložnosti bi se vsem novinarjem od srca zahvalila za pomoč.

V veliko pomoč mi je bil in mi je še facebook, tudi blog, kjer redno – poleg vsega ostalega- objavljam tudi najave literarnih večerov.

Kljub temu, da sem bila- kot že rečeno- sama za vse, kljub temu, da za reklamo nisem dala niti enega samega evra, so knjigo in njeno sporočilnost v dobrem letu poznali domala vsi Slovenci. Brali so jo celo tisti, ki pred njo še nikoli niso vzeli v roke nobene knjige.

Izkušnje, ki sem si jih pridobila, z veseljem delim tudi z drugimi.

Lansko leto sem v okviru 7. literarnega natečaja, med Slovenskimi klekljarskimi dnevi v Žireh, kot ''deklica za vse'' pišoče povabila tudi na prvo okroglo mizo o samozaložništvu v Sloveniji. Predavali so številni samozaložniki, distributerji knjig, prisotni pa sta bili tudi gospe iz NUK-a, ki skrbita za cip kode in ostale praktične drobnarije, s katerimi se mora soočiti vsakdo, preden knjiga zagleda luč sveta. Prisotna je bila davčna svetovalka s prepotrebnimi nasveti o ustanovitvi s.p.ja ali firme, kar je za samozaložnika prav tako nujno potrebno. Podrobnosti o samozaložništvu lahko najdete na moji spletni strani, podatki so večkrat osveženi in zato aktualni.

http://www.milena-miklavcic.si/samozalozniki/

Ob knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je lani doživela tudi filmsko-dokumentarno upodobitev – za potrebe RTV SLO je film posnel studio Virc iz Novega mesta- sem rasla tudi sama. Poskušam ohranjati svojo pozitivno energijo neokrnjeno, veselju, da se lahko družim z bralci pa na vsakem literarnem večeru dodajam krila. Osrečuje me, ko to opazijo, saj- kot sami pravijo- tudi zaradi moje iskrenosti in neposrednosti, z literarnih večerov odhajajo boljše volje.

Ob koncu pa bi se rada od vas poslovila z osebno izkušnjo: mislim namreč, da je pregovor ''dobro blago se samo hvali'' za vsakega ustvarjalca sila škodljiv. Ubije ga! Za uspeh česarkoli, za čimer stojimo, moramo kot narod in kot posamezniki - narediti največ sami. Potem šele se lahko nadejamo, da bo iz naše moke ratalo tudi kaj užitnega kruha.