črn, iz kamelje dlake

Plašč

Prisežem, vedno bolj sem prepričan, da je za vse, kar se je zgodilo, kriv plašč. Ko sem dobil vabilo, da kandidiram za predsednika, se je Loli zazdelo primerno, da si kupim novega.

''Ta, ki ga vlačiš še iz študentskih časov, je že ves preperel, zguljen, predvsem pa smrdi,'' je tečnarila, ko sem ga vnovič odnesel v omaro, potem ko sem ga, ves besen in tečen, potegnil iz vrečke, ki jo je pripravila za Rdeči križ.

Škripal sem z zobmi, se postavil prednjo, ji srepo zrl v oči, ognjene strele so besno švigale sem in tja, medtem ko sem kričal in jo zmerjal z vsem, kar mi je padlo na pamet.

»Da se mi ga nikoli več ne dotakneš!''sem še siknil, preden se je, z odprtimi usti, bleda kot smrt, zgrudila na kavč, kajti do sedaj se še ni zgodilo, da bi povzdignil glas.
Kaj šele, da bi jo mahnil po tečnih ustih, ki jih je povsem brez potrebe vse pogosteje odpirala.

''Pa ga obleci, tečnoba'', je dejala in nemočno zmajala z glavo, zavedajoč se,  da je to vse, kar si v tistem trenutku lahko privošči.

''Kaj se skriva v tistem plašču, da se ne moreš ločiti od njega?''se je dobrikajoče privila k meni kakšen mesec kasneje, ko sva, še zmeraj zasopla, obležala drug zraven drugega. Bilo je ponedeljkovo jutro, med tuširanjem se je podrgnila obme s svojimi prsmi, ki so bile mehke, a čvrste, božajoče in nagajive, izgubil sem glavo in četudi se mi je mudilo v službo, sem jo raje odnesel v spalnico.

V trenutku sem bil buden, lenobna utrujenost, ki se je vsakič, ko sem še poslednjič kriknil med njenimi nogami, zalezla v žile, je izginila, od nekod se je privlekla boleča opreznost, prepletena z neotipljivim strahom, zbal sem se, da bom kaj nepremišljenega zinil, zato sem se obrnil na drugo stran, izpustil sem jo iz varnega objema kot bi bila ledena in spolzka riba, ujeta na krivolovu.

''En usran plašč pa tak cirkus,'' je nato zasikala, ko je videla, da mi drugače ne more priti do živega.

Stiskal sem ustnice, srce mi je razbijalo kot noro, kajti moral sem molčati, tako sem obljubil in nisem mogel prelomiti besede, četudi bi si tega še kako želel.

''Pa nič,'' je končno zamomljala in mi vrgla cunjo, ob katero si je obrisala sluzasto spermo, naravnost v obraz.

Z vso ihto sem se pokril z blazino in v varnem naročju teme, ko se mi je zdelo, da sem povsem sam in na varnem, so misli počasi, tipajoče in boječe pričele odpirati težka hrastova vrata v leto 2000, ko sem se, bilo je sredi marca, že četrtič gulil za izpit, ni in ni mi šlo, počutil sem se kot bedak, idiot, praznoglavec, saj sem že na vratih v kabinet prof. dr. Malinska, otrpnil, grlo mi je zadrgnil strah in neka nevidna roka je  s strupeno odločno radirko poradirala sive celice, da v njih ni ostala niti senčica naučenega.

Ko me je profesor zagledal pred seboj, ni rekel nič, niti premeril me ni s svojim zabuhlimi očmi, namerno in zlobno je izpustil nalivnik iz rok, da je s treskom padel na hrastovo mizo, ter siknil:''Izgini, za nič drugega nisi dober kot za ceste pometat.''

Obrnil sem se, osramočen, ponižan in ranjen v dno srca.

Zavedajoč se lastne zabitosti in neprimernih želja postati nekoč svetovno znan agronom, ki bo iskal nove in nove možnosti o tem, kako gensko spremeniti koruzo in z njo nahraniti lačne po svetu.

Bil sem že na ulici, ko me je pričela tresti mrzlica. Že več dni nisem jedel, spal bore malo, vročinski sunki, ki so prinašali gripo ali angino,  so z vso močjo butali pod pazduho, za vratom in okoli dimelj. Šklepetal sem z zobmi kot sredi zime  pri minus dvajsetih stopinjah, spomnil sem se, da sem jakno odložil čez stol, na hodniku, zgoraj v tretjem nadstropju, vendar se nisem upal oditi ponjo.

Bil sem le nekaj metrov stran od Zmajskega mostu, zadnje branjevke so pospravljale svojo kramo, vreščale so in se hihitale bogvedi čemu, sploh me ni zanimalo, še zmeraj sem se tresel kot šiba na vodi, pred očmi se mi je meglilo in zdelo se mi je, da me bo zdaj zdaj spodneslo od vsega hudega kot pokošen snop sredi polja.

Potem pa me nekdo pocuka za rokav.

Ja, pocuka.

Bilo je res čudno.

Tako nepričakovano pravzaprav.

Sprva ga nisem niti opazil, kajti stal je za mojim hrbtom. Verjetno kakšen tat, ki se priplazi od nekod in ti želi izvleči denarnico iz žepa.

''Nimam denarja, da bi vam ga dal, res ne,''rečem, misleč, da me prosi za kakšen evro.

''Plašč imam zate,''zine, potem pa mi ga pomoli naravnost pred nos.

''Plašč? Kaj mi bo? Nimam denarja, da bi ga plačal.''

''Dam ti ga,'' vztraja možic trmasto.

Bil sem preveč šibak, da bi se še kar naprej upiral, nemočno sem skomignil z rameni, ko mi je ukazal, kam naj vtaknem levo roko in nato še desno.

''Zapni si ga sam,'' ga slišim, ko se motovili enkrat tu, enkrat tam.

Takoj ko sem ga imel na sebi, sem se bolje počutil. Tudi treslo me ni več, celo vročica je kot po čudežu pojenjala.

Verjetno se je, hudobnica, odplazila  v prvi odtočni kanal ob Ljubljanici.

Od blizu sem si ogledoval rokava, bila sta ravno prav dolga, zdelo se mi je, da imam prvič v življenju na sebi nekaj, kar mi pristoji kot ulito.

Otipal sem gumbe, bili so mehki, voljni a čvrsti. Zapel sem drugega za drugim in ko sem se zravnal, potegnil trebuh vase, se mi je zdelo, da je bil narejen samo zame.

Stopil sem do bližnje izložbe in se obračal malo na desno, malo na levo. Umazana šipa je bila bolj slabo ogledalo, vseeno pa sem dobil občutek, da me je plašč če že ne polepšal, pa vsaj povečal. Potrtost je izginila, hrbet je bil kot po čudežu čvrsto vzravnan in tudi potenje pod obema podpazduhama s svojim neznosnim vonjem ni več šlo v nos.

''Kar vzel bi ga, če mi ga prodaš?'' sem zinil po nekaj trenutkih molka, ko sem preizkušal blago in ga istočasno gladil s konicami prstov.

Možiček se je zahihital z visokimi piskajočimi toni, ki so se togo zarezali v moja ušesa.

Nenadoma je zaplesal okoli mene, krilil z rokami, se priklanjal do tal in obenem molel z rokami v zrak kot bi hotel poleteti.

''Podarim ti ga! To je plašč sreče, nenehno ga imej na sebi, drugače čar mine…''

Njegove besede so me spravile v dobro voljo.

Bil sem prepričan, da se šali, kaj pa sem hotel drugega?

Krepko sem mu stisnil roko, ki jo je pomolil proti meni, v naslednjem trenutku se je bliskovito zavrtel na peti desne noge in izginil v smeri Petkovškovega nabrežja.

''Tudi prav,''sem zamomljal in previdno potisnil roki v žep. Iz trenutka v trenutek sem se počutil bolje. Imelo me je, da bi poletel na nebo in jadral po zraku vse tja do morja, kjer bi se spustil do samotne skale in opazoval jadrnice, ki se izgubljajo za obzorjem.

Stari možic je imel  hudičevo prav.

Kar sem imel pri sebi plašč, se me je držala sreča.

Čez teden dni sem šel ponovno na izpit in ko sem nasmejano in samozavestno stopil pred profesorja, se je ta s komolci  naslonil na mizo in me negotovo opazoval izpod čela. Mirno sem se usedel na stol, prekrižal roki na kolenih in čakal, da mi postavi prvo vprašanje.

Odgovarjal sem tiho, ne da bi za en sam samcat trenutek podvomil v svoje lastno znanje.

Opazil sem, kako je odprl predal mize in iz njega potegnil čokoladni bonbon in ga z dobro hlinjeno natančnostjo vtaknil v usta. Pri tem se mu je roka komaj vidno tresla od razburjenja.

Bil je lep sončen dan, na nebu ni bilo opaziti niti oblačka, ko mi je s težavo in med godrnjanjem zapisal desetko.

Brleča žarnica nad njegovo glavo je v tistem trenutku počila z nenavadno predirljivim pokom, istočasno se je pločevinasta skleda s sadjem, ki je stala na okenski polici, prevrnila z ropotom, ki bi lahko obudil še mrtvega.

''Sedaj mi ne hodi več pred oči!'' je zamomljal, nato je v kabinetu zavladala dolga, dolga tišina.

Tesno sem se zavil v plašč, prikimal, vtaknil indeks v žep in izginil skozi vrata.

Naj mi je pomagal angel ali hudič, vseeno je bilo.

Navadil sem se, da nisem slekel plašča niti poleti, ko je pripekalo sonce in je vročina silila ljudi, da so se vneto slačili. Nekateri so celo odvrgli zadnje krpice, a jim takrat, ko se je termometer dan za dnem povzpenjal do 32 stopinj ali še čez,  ni kaj prida koristilo.

V plašču mi je bilo prijetno hladno, čemur sem se čudil, vendar nisem dosti razmišljal, zakaj je tako. Prijatelji so me imeli za čudaka, premaknjenca, norca pravzaprav.

''Zmešalo se mu je,''so šepetale njihove oči, ko sem se usedel kraj njih na portoroški plaži. Ležali so na umazanih brisačah, se nastavljali sončnim žarkom in žulili pregreto pivo, ki so ga hranili v hladilnih torbah, v katerih se je led že zdavnaj stopil. Steklenica vode, ki sem jo nosil s seboj v notranjem žepu, je bila prijetno hladna in ko sem naredil požirek, me je odžejalo do te mere, da sem se počutil kot roža, ki jo po daljši suši potopijo v vodo.

Potem so se čudeži pričeli dogajati kot po tekočem traku.

Diploma.

Krasna služba na Zunanjem ministrstvu.

Nepozabno srečanje z Lolo Mežanovo.

Poroka.

Vsi, ki so jo poznali, so trdili, da je nisem vreden. Da je prevelika terna zame.

Pravzaprav me je ona zvlekla pred oltar in to po tistem, ko sem nekoč med ljubljenjem pozabil sleči plašč.

Oblečena je sedela na kavču, si lakirala nohte in gledala ponovitev Kmetije. Bila je nora nanjo. Podobno kot njene kolegice, ki sem jih srečeval ob različnih obveznostih na Ministrstvu za kmetijstvo.

Nenadoma se ji je sončni žarek ujel v zlati odsev bujnih las, opazoval sem ga, kako je švignil preko obraza, tja dol, v izrez, kjer je zaobjel dojko in jo nežno pobožal. Stegnil sem roko, Lola je na široko odprla oči, ljubke ustnice so se zaokrožile v nekaj, kar bi lahko bilo ''nehaj, daj tace stran'', potem pa je, nepričakovano, narahlo razmaknila nogi, kajti moja roka je že zašla tja, kjer ni bila še nikoli pred tem. V tistem trenutku se je povsem obrnila k meni, me potegnila nase, plašč, ki mi je opletal preko bokov, je oba neopazno in strastno zavil v klobčič dveh teles, ki sta se tipajoče, nežno, strastno in hropeče znašla na vročih stopnicah, ki so vodila tja pod nebo- v nebesa.

Ko sva jih dosegla, bilo je kot v omami, se je Lola zagrizla v moje prsi, zenici sta se za nekaj dolgih trenutkov potopili v belino oči, telo se je vzpelo, ko je brizgnilo seme in jo napolnilo, plašč, ki je še zmeraj valoval v ritmu pregretih teles, je božajoče in ponižno pokril telesi, ki sta bili eno na tisti nikoli pozabni način, ki ga ljubimci vedno znova hočejo podoživljati in ponavljati.

Preselila se je k meni, nemudoma, še isti večer, s seboj je privlekla toliko krame, da sem moral izprazniti mansardo, pa še je zmanjkalo prostora za čevlje, štiri lasulje in tri plašče, ki so spominjali na ulovljene divje živali.

Vedno znova sva se ljubila, postala je nenasitna, zanimivo, nikoli ni niti opazila, da se mečkava pod črnim plaščem, brez katerega se nisem upal iti niti na stranišče, kaj šele, da bi se dotaknil njenih čvrstih prsi, ki so kipele v mojih dlaneh.

Počasi se mi je pričelo dozdevati, da je plašč živ, polnokrven, da diha in se jezi tako kot kakšno človeško bitje. A tega, kar se mi je motalo po glavi, nisem nikoli govoril naokoli.

Vsako noč, takrat ko je Lola že spala, sem ga nežno položil kraj sebe, ga pobožal in pogladil. Približno tako kot pogladimo psa. Prisegel bi, da sem kdaj pa kdaj zaslišal tihe vzdihe, a nikoli nisem bil povsem prepričan, da je temu res tako.

Konec leta 2011 je že kazalo, da sem segel po vseh zvezdah, ki so svetile na nebu. Moji sodelavci so me pričeli nagovarjati, naj kandidiram za predsednika države. Po krajšem razmisleku sem ugodil njihovi prošnji.

''Mogoče postaneš gospa predsednica,''sem zašepetal Loli, medtem ko je stala v kopalnici in z grozo v očeh že več kot eno uro opazovala siv las, ki ga je našla tik nad ušesom.

''Kupiti si boš moral nov plašč,'' je dejala čez čas. Glas ji je opazno trepetal in s tresočimi prsti je izruvala sovražnika, ki je med tihim ječanjem končno obležal v njeni dlani.

Sivi lasje gor ali dol, ljubil sem jo.

Nežno sem jo objel okoli ramen in stisnil k sebi.

Zjutraj, bilo je malo pred sedmo, sprva sploh nisem vedel kje sem. Bil sem gol, rjuha, na kateri sem ležal,  je bila pomečkana in mokra od potu, ki je lil z mene.

Poklical sem Lolo, toda ni se oglasila. Počasi sem se skobacal na tla, z robčkom, ki sem ga našel pod blazino, sem si obrisal mokro čelo.

Začel sem iskati plašč, toda nisem ga našel.

Strah mi je zadrgnil grlo. Brez njega nisem mogel sesti niti na straniščno školjko in se podelati vanjo.

Brez njega sem bil en usran nihče.

Lola se je vrnila šele malo po dvanajsti uri.  V roki je imela vrečko, iz katerega je molel rokav nekega drugega plašča. Planil sem k njej, bil sem gol kot dojenček, sramne dlake so stale pokonci zaradi mraza, ki je zaobjel stanovanje.

Nič ni pomagalo, če sem nenehno metal polena na ogenj, termometer se je vztrajno spuščal pod ničlo.

»Starega in ponošenega sem odnesla na Rdeči križ. Sedaj, ko boš predsednik, se spodobi, da ti kupim novega,'' je zmagoslavno oznanila.

''Moj ljubi bog,''sem ponavljal kot zmešan in se držal za glavo. Srce mi je ponorelo, noge so postale mehke od groze, ki se mi je ob Lolinih besedah zalezla  v kosti.

Brez mojega dragega starega, oguljenega, smrdečega in razcefranega plašča sem bil vreden manj kot nič.

Veliko manj.

''Kam- na Rdeči križ?'' sem moledoval in jo prosil za naslov. Pokleknil sem prednjo, jo objel okoli meč, jo rotil in javkal kot ranjen pes, toda ni se dala pregovoriti.

''Ne sprašuj več,''je dejala'', molčala bom kot grob.''

In je res.
Bila je prepričana, da nama bo plašč, ki ga je kupila v Maximu, prinesel novo srečo.

A se je zmotila.

Prekleto zmotila.

To sem ugotovil že zvečer, ko sva se spravila v posteljo. Tisti prekleti one se ni niti premaknil, kaj šele, da bi se spravil pokonci in se z vso silovitostjo zapičil vanjo, da bi norela od nebrzdane strasti.

V tistem čudnem trenutku sem bil za svoj stari plašč pripravljen tudi ubijati.

Komaj mi je ušla, zaklenila se je v kopalnico, naslednji dan me je prijavila na Centru za socialno delo, prišla je policija in me vrgla iz lastne hiše z grožnjo, naj se Loli nikoli več ne približam.

Ostal sem brez vsega, saj je Lola še pravočasno zamenjala vse ključavnice.

Peš sem se splazil do Tavčarjeve ulice, kjer je živel strankarski kolega Borut. Ko sem pozvonil, mi je odprl vrata, a ko je videl, da stojim pred njim nag, je na široko zinil, zaklel kot star furman, ter me porinil na cesto.

Vest, da je z mojo pametjo nekaj hudo narobe, se je kot blisk razširila po Ljubljani. Podpredsednik Stranke optimistov za novo Slovenijo je nemudoma dal za medije izjavo, da je prišlo do pomote in nesporazuma in da za bližnje volitve njihova stranka nima nobenega kandidata.

Še dobro, da sem imel na roki uro, Tourbillion Diamants, odnesel sem jo v bližnjo zastavljalnico in namesto 250.000 evrov kolikor je bila vredna, mi je dedec z rdečimi lasmi in prav tako brado odštel komaj malo več kot 3.000 evrov.

Kaj sem hotel? Že nekaj dni nisem imel v ustih niti grižljaja, po ljubljanskih ulicah sem se plazil ovit v zasvinjano odejo, ki je smrdela po golobjih iztrebkih. Posodil mi jo je Matevž, klatež, ki je imel svoj teritorij na Poljanski cesti.

Najraje bi se obesil, si zadrgnil vrv okoli vratu, elegantno, a trdno, dokončno, brez milosti. Pa ne morem, vsaj zaenkrat ne, kajti pred seboj imam še kup obveznosti, ki jih moram postoriti, ne gre, da bi se obiral, postajal pred izložbami, opazoval avtomobile, ki so po hrupni cesti brzeli mimo mene, brigalo je tiste, ki so sedeli v njih, kdo sem in zakaj pogledujem okoli sebe kot tat, ki je ukradel nekaj kur iz kurnika.

Zavore so ostro zacvilile, temno siva  Mazda CX-5, ki jo je vozil nek polizanec, je obstala tik pred mojim levim čevljem, ne, ne, nisem se ustrašil, zakaj bi se, dolgo je od tega, ko mi je neka ženska našlogala, da me bo pobralo v Južni steni Cerro Torreja, kamor me bodo nekdanji kolegi iz Alpinističnega društva Korak odvlekli na plezanje.

Nasmehnil sem se, morda malo preveč na široko, kajti bedak je nenadoma pritisnil na sklopko in če ne bi pohitel, bi zapeljal čezme, ne da bi trenil z očesom. Hotel sem mu pokazati  fakiča, a ga ni bilo več, stopil se je z drugimi avtomobili na križišču med Slovensko cesto in Dalmatinovo.

Preblisknilo me je, da sem še lani (ali pa je to bilo predlani?) tudi sam vozil Fordov enoprostorec S-max z novim turbomotorjem 1,6, potem pa se je zgodilo, kar se je moralo.

Do štirih je manjkala le še minutka, ko sem potrkal na vrata Rdečega križa na Komenskega 4.

Ženska v rdeči volneni jopi si je ravnokar oblačila jakno, ko me je zagledala na vratih, nagrbančila je čelo, da so se ostre gube, ki so prepletale starikavi obraz, izbočile in pordečile. Pravzaprav me je spominjala na Grdadolnikovo Jano, vzgojiteljico v internatu, bila je že malo senilna in menda ji je celo bog odpustil grehe, ker nas je lovila po temačnih hodnikih in vodila v svojo pisarno, kjer nas je slačila in potem počela z našimi luleki stvari, za katere ni smel nihče izvedeti.

»Kaj hočete? Ne vidite, da je ura štiri, zapiramo,« je zabevskala, ne da bi se obrnila proti meni.

Naredil sem se, da je nisem slišal.

»Prišel sem po plašč,« sem rekel počasi in se za ped pomaknil proti pultu. Nepremično sem zrl v njene oči, postalo ji je nerodno, globoko je vzdihnila, si odpela gumbe na jakni, a slekla je ni.

»Ne vem, o kakšnem plašču govorite. Če vas zebe in bi želeli,da vam kakšnega dam, ni problema. Mogoče bi raje vzeli bundo? Teh imamo največ…«

Pokazala mi je hrbet in ne da bi počakala na odgovor, stopila med natlačene obešalnike. Cunje so visele vse križem. Vmes sem opazil nekaj poletnih cot, večina pa so bile bunde in stari pošvedrani škarpeti.

''Moja žena je k vam prinesla plašč. Črnega, iz fine kamelje dlake,'' sem poskušal z lažjo.

Nagonsko sem čutil, da bi se me zbala, če bi ji povedal resnico.

Ženska je nekaj zamrmrala, potem je stopila do zguljene pisalne mize, za trenutek sem se ustrašil, da bo dvignila telefon in poklicala policijo. Toda ona se je le usedla na stol, pri tem je utrujeno zavzdihnila in zamahnila z roko, češ, pridi in si ga sam poišči, če hočeš.

Planil sem med obešalnike, ki so me tolkli po glavi in ramenih. Premetaval sem cunje sem in tja, po dveh urah, ko sem se ves upehan zrušil na škatlo z otroškimi oblačili, me je imelo, da bi se zjokal.

''Če se prav spomnim, je zjutraj prišel eden, ki mu je bil prav tak plašč o katerem govorite, kot ulit, '' se nenadoma spomni ženska.

Ko je videla, da se nisem niti premaknil, je stopila do mene, iz torbice je potegnila sendvič in mi ga ponudila.

Zmajal sem z glavo.

Poklapano sem se splazil do prve klopi v Parku Zvezda. Zavil sem se v odejo, premišljeval o Loli in o tem, kaj počne, vmes pa sem opazoval ljudi, ki so hodili mimo.

Imeli so rdeče, sive, zelene, modre, vijoličaste , tudi črne plašče.

Črnega, iz kamelje dlake in z dvema žepoma ob straneh, ni imel nihče.

Počutil sem se starega in utrujenega, ko sem se pomaknil do Filozofske fakultete. Eden od študentov, ki je prišel mimo, me je povabil na pivo.

Nisem šel.

Po Ljubljani govorijo, da se me je potrebno bati. Blodim po ulicah, in se vreščeče zaganjam v mimoidoče, če se mi od daleč zazdi, da bi morebiti kdo od njih nosil moj stari dobri plašč iz kamelje dlake.

Nekoč sem povsem slučajno zašel v ulico, kjer sem nekoč živel. Zagledal sem Lolo, ki se je z nekom poljubljala na pragu.

Ni imel plašča.

Hudobno sem se zarežal in izginil v megli, ki se je spuščala nad Barjem.