še ena zgodba!
Pred dnevi sem prejela na roke napisano pismo Viktorije, ki je prebrala moj roman Mehko kot britev . Bila je navdušena nad knjigo, še bolj pa me je ganilo to, kar mi je ob tem zaupala. Omenila je svojo babico, danes ž e pokojno, ki je bila v š estdesetih letih ena prvih babic v ljubljanski porodni š nici. Ta babica ji je pripovedovala o nenavadnih obiskih ž ensk, ki so jih v bolni š nico pripeljali v no č nem č asu, brez posebne najave ali razlage, zakaj ravno takrat. Njen nadrejeni zdravnik – ginekolog je dekletu potem naredil splav. Prihajale so tudi zelo mlade, nekatere celo še nepolnoletne. Spremljale so jih osebe, ki z njimi niso bile v sorodu. Veronikina babica je morala pomagati v operacijski sobi pod prisego mol č e č nosti. Zdr ž ala je š tiri leta. Nato je zamenjala slu ž bo in š la v zdravstveni dom, kjer je bilo manj stresno in, vsaj na videz, bolj č love š ko. Viktorija je še zapisala, da so dekleta po opravljenem splavu ostala v bolnišnici zgolj toliko č asa...
