JUTRI 2052

                        povezava na podkast Katja Šivec @KatjaSivec  je zapisala: Iskrene čestitke, gospa @MilenaMilenca za 3. najbolj gledan AIDEA podcast in izjemen doprinos k ohranjanju spominov intimnega življenja Slovenk in Slovencev, iz katerih se lahko učimo vse generacije. Poklon in čin-čin na nove zgodbe! Velika zahvala tudi ustvarjalcu @klemenselakovic za odpiranje težkih, a pomembnih in zanimivih tem, ki jih pišeta zgodovina in življenje. Danes, 2.01.2025 že 122.993 ogledov!

  Ko na koncu leta delamo inventuro – ne v omari, ampak v naših glavah – se hitro zavemo, da smo tudi grešili. Veliko. Malo za šalo, malo zares: preveč kave, premalo telovadbe, prepogosto smo rekli 'samo še en' košček torte (ali potice!), preredko smo bližnjega objeli, prepogosto smo se nanj jezili, komaj kdaj smo tisto, kar smo slišali- tudi preverili. Prepogosto smo komu kaj zamerili, komaj kdaj - odpustili... Priznajmo si, so pa bila tista mala greškanja, ki smo si jih vseeno privoščili, res tako napačna? Kako bi brez njih sploh preživeli v trenutkih soočenja s položnicami, podražitvami, z vsemi, ki nam stopajo na žulj?! Grešimo, popravljamo, delamo napake in pri tem (upajmo) rastemo. Če ste vmes prebrali vsaj kakšno knjigo tudi na račun ne-gledanja TV resničnostnih šovov, vam je že pol odpuščeno...! Morda bi si danes vseeno privoščili eno mičkeno novoletno spoved , ki bi nas med drugim lahko spomnila, da naši grehki niso bili vedno slabi. Včasih je mali grehek celo boljši ...

  Ob letošnjem iztekajočem letu smo se pogovarjali tudi o moji življenjski poti, povezani s pisanjem. Ko pripovedujem o dejstvih, marsikdo ne verjame, še več: vzkliknejo, da je kaj podobnega nemogoče! Sploh, ko sogovornikom zatrdim, da počnem vse, kar počnem- brezplačno. Vse skupaj se je začelo zelo ''po slovensko''. Leta 2007 je bila moja knjiga Pri hrastu na levo razglašena za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo. Še danes mi je zelo pri srcu, saj je zelo lepa tudi na pogled in to zaradi ilustracij Marjete Cvetko in oblikovanja Matjaža Mazzinija.  Šele naslednje leto, ko je izšla knjiga Pika na B . sem se na prigovarjanje mnogih skorajžila in napisala prošnjo za sprejem v društvo pisateljev.  Kakšni dve leti ni bilo od njih ne duha ne sluha. Potem pa sem preko intervjuja na radiu spoznala Frančka Bohanca, ki je bil bolj odločen. ''Pokliči jih po telefonu, morda so tvojo prošnjo kje zamečkali !'' Po več poskusih se je končno oglasil nek m...