JUTRI 2052

Zdaj pa še nekaj o knjigi MEHKO KOT BRITEV: kot sami veste, sem sredi zgodb  že skoraj 50 let, dolga doba sicer, a upam, da bom vztrajala še vsaj 30 let  😊 V teh letih se jih je nabralo ogromno!   Da bi bilo dobro iz njih naredi še kaj več, sem najprej začela razmišljati pred kakšnimi 10 leti, ko sem naletela na zgodbo o dečku Milanu, ki ga je svoji sestri, stari komaj 14 let, ukradla njena lastna sestra z izgovorom, da je premlada, da bi lahko sina vzgajala…Takrat je nastal krimi roman  Kje je otrok. Ugotovila sem, da mi ta žanr- glede na tematiko- še najbolj leži. Potem sem spoznala gospo M. H., ki se je pri visoki starosti čez 90 let vrnila iz Nemčije v domovino. Gospa, ki jo je kot ''pomoč na domu'' negovala, ji je omenila moje ime. Seveda sem jo takoj obiskala in pri njej sem slišala veliko zgodb o dekletih, ki jih je v 60 letih ''angažirala'' takrat znana režiserka,    da so se pridružile skupini, ki jih je potem ''pripravljala'' z...

      Vsako leto namenim nekaj svojih                  knjig tudi za  BOŽIČNO- NOVOLETNO DARILO          * OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE (vseh 5 knjig) * KJE JE OTROK * MEHKO KOT BRITEV * ŽENSKE Dokler ne poidejo zaloge, so na voljo po polovični ceni  15 evrov ! Pišite na mail:  jutri2052@gmail.com 👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇 KNJIGI ZA OTROKE PA LE PO 10 EVROV!

  Malo pred novim letom se je v visoki starosti poslovil Jakob. Bil je zelo pošten, zelo šegav in zelo prijazen mož. Njegova življenjska pot je bila polna odrekanja in prikrite žalosti, saj z ženo nista mogla imeti otrok. Je bilo krivo še kaj drugega kot to, da je iz vojne prišel kot invalid, saj ga je eden od metkov zadel tam, kjer ga ne bi smel? O medvojnem času, ko je bil kurir, je vedel marsikaj. Recimo, da je tisto, kar je vedel, sem in tja čisto upravičeno (po moje) izkoriščal v svojo korist. Ko mu niso hoteli priznati invalidnine, pa je bila očitna in zelo vidna, je stopil do enega od odgovornih, ki je o tem odločal in mu povedal, da bo šel od hiše do hiše in vsem naznanil, kdo so bili kvazi heroji in kdo so se v NOB v resnici borili. Grožnja je zalegla, invalidnina je bila med najvišjimi, tako da so z mamo in sestro, dokler se ni poročila, dobro živeli. Seveda pa je imel Jakob tudi ''potrebe''. Ženske so zelo dobro vedele, da ne bo zastonj, če bodo prijazne do n...

  Drage bralke in bralci, zakaj morajo biti tudi stare mame kot jaz – rojena leta 1952, mama in babica – še vedno aktivne, razmišljujo č e in kriti č ne?   Zato, ker svet to potrebuje bolj kot kdajkoli prej. Če bi umolknili, se lahko zgodi najhuj š e: molk kot kvazi vrednota se še bolj za ž re v gene naslednjih generacij! Kako ubijalski je takšen molk, lahko spoznate tudi iz zgodb, ki vam jih že lep čas ponujam v branje! Nezanemarljivo je tudi, da človeka aktivnost ohranja '' živega''. Pri tem ne mislim le na aktivnost telesa , ampak tudi in predvsem duha.  Ko prenehamo biti dejavni, po časi zlezemo vase, začnejo odmirati telo kot tudi ''sive celice''.   P ostanemo le "stare mame", ki sedijo pred televizijo in čakamo na naslednji resničnostni šov ali turško nadaljevanko. Presrečna sem, da mi je usoda, ki ni bila zmeraj prijazna, dala neprecenljiv dar, da lahko še zmeraj zbiram zgodbe, promoviram knjige, se pogovarjam z bralci, pišem...

slika Včasih smo rekli:"Enga srečnga pa zdrauga!", pa smo vsi vedeli, da si več kot toliko že skoraj ne moremo želeti. Časi se spreminjajo, ''modernizirajo'' se tudi želje. "Ponudbe in povpraševanja'' tudi glede novoletnih voščil imamo nič koliko, zato se je pogosto težko odločiti, kaj reči v takšnih trenutkih, sploh ob zavedanju, da trgovine z zdravo pametjo niso zaprte le ob praznikih, temveč praktično 365 dni v letu. Bila bi vesela, če vsaj v leto 2026 ne bi vstopili z rožnatimi očali na nosu! Pa ne zato, ker bi imela osebno kaj proti pestri izbiri tovrstnih očal, ki se ponujajo kar same malodane na vsakem koraku! Ne! V življe nju je toliko lepega, da si takšni trenutki zaslužijo, da jih vidimo tudi z ''ježevimi bodicami'' vred. Resnica si – kakršna koli že je – zasluži, da ji pogledamo naravnost v oči. Le tako lahko razumemo, kaj ni prav in kaj je vredno - kljub vsemu - ohraniti. Videti svet takšen, kot je, ne pomeni biti zag...

  Odločba ali Jožetova zgodba o selitvi v novo stanovanje Za Božička v otroštvu nisem vedel. Poznal pa sem svetega Miklavža in Dedka Mraza. Z mamo sva živela v podrtiji v Stegnah, skupaj z družino iz Hrvaške. Jeseni je zamakalo, pozimi je pihalo, spomladi, ko se je topil sneg, pa sva v kuhinji skoraj ''plavala''. Bil sem vesel otrok. Molil sem in prosil vse svetnike, da bi poštar končno prinesel odločbo o novem stanovanju, ki si ga je mama tako želela. Meni je bilo skoraj vseeno. Važno mi je bilo le to, da sem lahko bral Andersena in risal. Risal sem pa veliko. Triindvajsetega decembra je pošta res prišla. A ne za naju, temveč za sosede. Nekako sem razumel, saj jih je bilo šest in so zato imeli prednost. On je bil delovodja in član partije v isti tovarni, kjer je moja mama čistila in delala za tekočim trakom. S časom, ko sem malo bolj razmislil, pa sem v sebi občutil nekaj, česar prej nisem poznal – krivico. Zakaj ne midva? Zakaj ne midva? Sosedje so začeli po prejemu p...