Objave

NEKAJ ZGODB

Slika
  Gorenjc : » V Žireh je bil gostilničar Katernik. Zanj sem vozil prašiče tudi iz Hrvaške. Nekoč, bilo je ravno v času prašičje kuge, pa šverc ni bil dovoljen. „Vseeno pojdi, če ti rata, prav, če pa ne, pa Bog pomagaj!“ mi je rekel Katernik. Pa sem šel. V kombiju sem prevažal še drugo šaro, prašičke pa sem opil z rakijo, da se ne bi, če bi me ustavili miličniki, oglašali in me izdali. A glej ga, zlomka! Ustavijo me tik pred Brezovico. Žena, ki je bila z menoj, se je zavila v plašč in se naredila, da spi. Mož postave mi pregleduje papirje, kar naenkrat pa zaslišiva, kot da bi nekaj zakrulilo. Miličnik me začudeno pogleda. „Verjetno je žena! Neznosno smrči,“ se mu zlažem. Zelo sočutno me pogleda in skomigne z rameni: „Žal tudi moja ni nič boljša,“ reče in mi izroči dokumente.«   Gorenjc : » Moja žena je Dolenjka. Včasih ga rada da tudi na zob. Če je prej in potem tiho kot miška, se rahlo pijana zmeraj repenči kot pav. Nekoč smo imeli na obisku njeno žlahto. Ženske so začel...

REGENSBURG

Slika
  Ko sem se po dolgih letih spet znašla v Münchnu, si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo to tako drugačno. No, stari del mesta je še zmeraj vsaj približno enak, a ljudje, ki tam hitijo drug mimo drugega, so zelo drugačni. Najbolj pa me je pretreslo – vsaj občutek sem imela – da v vsem tem vrvežu vlada nekakšna tiha praznina. Kot bi v množici umanjkal človek. Pozno zvečer, ko smo se s podzemno vračali v hotel, smo sedeli med potniki, ki so brezbrižno strmeli v telefone. Šele takrat sem se začela zelo konkretno zavedati, da se nam morda res zdi, da imamo prav zaradi telefonov danes na dosegu roke več stikov s svetom, kot kdaj koli prej, saj je ta, oddaljen le nekaj dotikov, pa vendar ni tako. Tolažim se, da je ''le'' za velika svetovna mesta, kot je München, normalno, da ljudje drug mimo drugega preprosto zdrsijo, in to brez besed, brez srečanja pogledov. Ja, ja, vem, nič ni narobe z raznolikostjo kultur v velikih mestih. Po moje pa prav zato prihaja še do hitre...

kako so se v 50 in 60 letih gradile hiše

Slika
Pisati o gradnji hiš »nekoč« je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujela trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci. Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da so otroci imeli dom. Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj – selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja. Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946 in 1965. Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno roko narisali na prvi list papi...

Sodelovanje na festivalu dok. filma v Regensburgu

Slika
  https:// europeanfilmawards.eu/efa-movie/gran nys-sexual-life/ … Na žalost, kolikor mi je uspelo v zadnjem tednu ob podrobnejšem pregledu tuje filmske publicistike razbrati, avtorji animirano-dokumentarnega filma Babičino seksualno življenje, v osrednjih filmskih medijih (Variety, Deadline, Screen Daily, Cineuropa ipd.), tudi tistih, ki so bolj sistematično pokrivali festivalska dogajanja in nagrade, niso omenjali izrecne povezave tega filma s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Četudi smo se takrat dogovorili, da bo tako... Izpostavlja se le, da je film nastal po resničnih pričevanjih (»based on real accounts/testimonies«) starejših žensk iz obdobja med obema vojnama in po drugi svetovni vojni, ne da bi avtorji filma razkrivali konkretno knjižno predlogo. Skratka, eden od organizatorjev filmskega festivala dokumentarnega filma v Regensburgu, pa je bil vztrajen in je naletel name in na zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače. Povabili so me v Regensburg, kjer bom poskuš...

silva

Slika
    Silva Prvič, ko sem občutila, da me doma ne marajo, sem bila stara deset let. Dobili smo dojenčka. Mama se mu je ves čas smejala in ga objemala. »Zakaj pa mene ne?« sem jo spraševala. Odgovorila pa mi je, da bratec še ne ve, kaj je življenje. »A jaz pa vem?« Nič mi ni bilo jasno. Samo odrinila me je. Moža sem spoznala v kinu, kamor sva nekoč zavili s prijateljico. Ko me je zagledal, se mi je nasmehnil: »Ti boš pa prva, ki jo bom domov peljal.« Kritično sem ga pogledala. Ni mi bil všeč, saj je bil en tak debeluško. Vseeno smo šli naslednjič skupaj na veselico. Po letu in pol sem prišla delat v Medvode. Zvečer me je bilo zelo strah iti domov mimo Donita. Elektrarno so gradili vojni ujetniki, pa sem se jih kar malo bala. Velikokrat so kakšnega, ki je hotel uiti, kar ustrelili. Takšni, precej krvavi prizori so se mi v temi nehote motali po glavi. Potem sem se spomnila na Ivana. Ko sem ga zagledala na stopnicah, sem ga prosila, če me pospremi domov. Obraz se mu je razle...

praktični, pa morda še zmeraj uporabni nasveti iz starih časov

Slika
  Author Karel Jirak V "starih časih" so ljudje imeli veliko praktičnih nasvetov, ki so temeljili na izkušnjah, iznajdljivosti in podedovanih modrostih. Meni zelo ljub rek, ki se ga držim, če le morem, se glasi: 1.       ' 'Več, kot v družini naredijo drugi, manj je tebi treba.'' Z njim so hoteli dopovedati zlasti ženskam, da se svet ne bo podrl, če ne bodo imele nad vsem ''kontrolo''. 2.        "Kar te ne ubije, te okrepi." Ta misel je spodbujala vzdržljivost. Ljudje so verjeli, da lahko vsaka težava, ki jo preživiš, služi kot lekcija za prihodnost. 3.       "Varčuj, ko je obilje, da imaš, ko je kriza." Sušenje mesa, vlaganje zelenjave, kisati zelje in repo, so bile praktične metode, s katerimi so si zagotovili zaloge za zimo ali obdobja pomanjkanja.   4.       "Zgodaj v posteljo, zgodaj na delo." Življenje je bilo vezano na naravne ritme – vstajanje s son...