JUTRI 2052

  DANES, V TOREK, 29. OKTOBRA OB 17.30 SE VIDIMO? Molk v družini ni zlato, je prekletstvo – tor / 29. oktobra / 17:30 - 19:30 V dvorani MESTNE KNJIŽNICE v LJUBLJANI Knjižnica Otona Župančiča ( vhod je tam, kjer je bil njega dni Centromerkur ) * Zbirka knjig Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače , je ob izidu prve knjige leta 2013 med bralstvom požela izjemen uspeh. Avtorico, ki sebe imenuje poslednja zgodbarka, je zanimalo predvsem življenje žensk znotraj družine, v odnosu do moža, otrok, tašče. Knjige vsebujejo zgodbe o otroštvu naših prednikov, o trpljenju in pomanjkanju, sogovornice pa so ji zaupale tudi zgodbe o intimi. https://www.mklj.si/dogodek/molk-v-druzini-ni-zlato-je-prekletstvo-milena-miklavcic-svetovni-etos-slovenija/ Predavanje organizira gibanje Svetovni etos Slovenija. https:// jutri-2052.blogspot.com

  Moji starejši sogovorniki so mi zelo radi pokazali tudi fotografije. Kmalu sem opazila, da sta bila ženin in nevesta malodane na vsaki - zlasti predvojni - zelo resna . Če se prav spomnim, sta bili le dve fotografiji takšni, da se je nevesta rahlo smehljala. Na podlagi odgovorov na moja vprašanja, sta bila za '' resnost'' dva razloga: Prvi je bil ta, da so imeli v času pred 2. sv. vojno in še nekaj desetletij po njej, zaradi težkega življenja, že mladi precej neurejeno zobovje in so se ga sramovali. Zato ga tudi niso razkazovali. Drugi razlog, prav tako zelo zanimiv, pa je bil, da so nekoč ljudje zelo verjeli, da za smehom pridejo solze , verjeli so, da pregovor '' danes smeh, jutri jok '' še kako drži. Še danes poznam ljudi, ki se ne znajo ne od srca smejati, ne pretirano veseliti, ker verjamejo v to prastaro ''prerokbo''. Skratka, zelo drži, da so se ljudje bali smejati, zlasti na poročnih fotografijah, ker so menili, da s smehom ž

  Anina fotka:"Eden tistih večerov je, ko sem vesela, da sem sama doma!" 💗 Včasih se zgodi kar nekaj besedovanja, kadar odločno odklonim, da bi v objavljenih zgodbah ostala ''prava'' imena. V knjigi, ki jo imate v roki, je samo ena takšna, pa še ta zgolj zato, ker je bila kakšno leto prej objavljena v Občasniku. No, in tudi ena od pripovedovalk se je na koncu koncev le s težavo strinjala, da sem njenim bližnjim imena spremenila, njeno je ostalo enako. Ko je – še svežo in toplo knjigo- dobila v roke, je, seveda, najprej prebrala svojo zgodbo. Iz neznanega razloga, ki si ga ne more pojasniti, je bila vesela, da se je odločila za anonimnost. Danes se strinja z menoj, da je bistvenega pomena njena zgodba in ne, da bi ljudje, ki njene bližnje poznajo, mrzlično prežvekovali napisano, češ tole je bilo povedano preveč, tole premalo. Takole mi je danes napisala: « V življenju sem s strani tistih, ki bi me morali imeti najraje, doživela ogromno krutega. Če bi

  Slovenci imamo pogosto težave s komuniciranjem, še posebej, kadar gre za osebne in čustvene teme. V naši kulturi je dolgo veljalo prepričanje, da se o težkih temah ne govori, da se mora "potrpeti", da je treba svoje bolečine nositi tiho v sebi. Ta kulturni vzorec, ki temelji na molku in potlačevanju čustev, lahko povzroči občutek osamljenosti in notranje stiske pri posameznikih, kar vodi do psihičnih težav. Tudi zato so zgodbe tistih, ki spregovorijo, še toliko bolj dragocene. Ogenj, rit in kače niso za igrače – edinstvena zbirka resničnih zgodb   Serija petih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače , prinaša več kot 4000 izpovedi iz resničnega življenja, zbranih na več kot 1500 straneh. Zgodbe, ki so jih pripovedovali naši predniki in sodobniki, rojeni že konca 19. stoletja pa vse do danes, ponujajo globok vpogled v intimna življenja številnih generacij. V knjigah se prepletajo zgodbe o ljubezni, bolečini, trpljenju otrok v nasilnih družinah ter ranljivostih, s katerim

  Včeraj (petek) se je na BBCFirst programu iztekla zadnja epizoda nanizanke IZ POZABE . Ogledala sem si jo že drugič ali celo tretjič. Zmeraj znova me pretrese, ko z udobnega kavča spremljam usode junakov, ki so morali več kot dvajset let molčati o spolnih zlorabah, ki so jih doživljali kot otroci!   Več kot 20 let! Kakšno grozljivo breme! Kajti – kot kaže- je tudi angleška družba precej podobna naši, saj nas prepričuje, da je MOLK ZLATO . ***. Zmeraj mi je hudo, ko pomislim, da so morali o svojih travmah, o svoji bolečini, o nasilju, ki so ga doživljali, molčati tudi moji sogovorniki.   Že pred štiridesetimi leti sem začela poslušati različne zgodbe. Malo zato, ker sem imela zaradi radijskega dela obilo priložnosti, malo pa zaradi lastnih izkušenj, ki prav tako niso bile lahke. Zmeraj sem imela dovolj sogovornikov – vse do danes!   ***. Zalomilo se je, ko je izšla prva knjiga. Po pravici povem, samoizpovedne zgodbe, kot takšne ne bi nikogar motile, če moji sogovorn

    Sobotni večer je bil tih in spokojen, ko sem se peljala proti Lajšam.   Pred menoj se je počasi premikal traktor in tudi njemu se ni, vsaj tako je kazalo,   nikamor mudilo.   Pogledovala sem okoli sebe in potem ,kot že tolikokrat, ugotovila, kako   so kraji, v   neposredni bližini, lepi, nenavadni   in   nepozabni, le časa in priložnosti ni nikoli dovolj, da bi postali   in jih občudovali.   To sem   morala napisati, kajti    v pogovoru, ki je    pozneje sledil, me je moj sogovornik na te “pomanjkljivosti” vse prevečkrat opozoril....... Ko sem zapeljala na prostrano dvorišče, sem najprej zagledala “ta mlado”, Miro, ki je hitela s čiščenjem oken. Prijazno in brez oklevanja me je povabila v kuhinjo, njena hči pa je   poiskala   Jožeta.   Nikoli poprej ga še nisem srečala , niti nisem vedela, je   mlad ali star. Zato sem med   klepetom pogledovala   proti vratom in čakala, kdaj se bo od kje prikazal.   Njegovih počasnih, drsajočih korakov nisem takoj slišala, le Mira je   pomignil