ENA RAUBARSKA S CERKNIŠKEGA KONCA
MAL' SE ME LJUDJE ŠE ZMERAJ BOJIJO Odkar sem slišala zanj, sem si ga želela spoznati. Ti sploh ne veš, kako zanimivega soseda imam, mi je, že nekaj časa je od tega, pripovedoval znanec. Nekaj posebnega je, takega še nisi srečala, me je dražil, ko je videl, kako moja radovednost vedno bolj narašča. Niti najmanjše ideje nisem imela o tem, kakšen je videti. Predstavljala sem si nekakšnega filmskega junaka, kajti le tak bi bil lahko kos legendarnim podvigom, pod katerimi se je podpisoval. Toda, ko sem segla Štefanu v roko, sem pred seboj videla človeka, ki se rad smeji, dobrovoljnega, prijaznega, nekoga, ki ga radi srečujemo, se z njim usedemo ob skodelici kave in poklepetamo. Še malo ni bil podoben človeku, ki ima za seboj »strašno » preteklost…… Izkazal se je kot prijeten gostitelj in dve mački, ki sta mu do mojega prihoda delali družbo, sta se potuhnili na okenski polici . Ko mi je začel pripovedovati svojo zgodbo, se mi je zdelo, da se je čas ustavil. Dopuščam možnost