JUTRI 2052

Žiga Jeršič , učenec 2. razreda OŠ v Žireh je napisal svojo prvo knjigo. Ne, ne, nič posebnega ni, da ne boste mislili, da se je morda že rodil novi ''Drago Jančar''! :-) Je pa knjigica posebna zato, ker je v njej zbrana dečkova ustvarjalnost, ki jo je dnevno, skozi šolsko leto,  beležil v dva velika zvezka A4 formata. To verjetno že sami veste, da je - kljub temu, da ima prav v tem obdobju otrok izjemno bogato domišljijo - v okviru šolskega sistema za razvoj le-te bolj slabo poaskrbljeno. Tako imenovanih ''prostih spisov'' danes skorajda ne poznajo več! Žiga je skoraj vsak dan napisal kratko zgodbico iz najmanj sedmih stavkov. Naslove si je največkrat izmislil sam. Na knjigico je zelo ponosen, saj je šele takrat, ko jo je držal v roki, dojel, kako resničen je lahko pregovor: Kamen na kamen- palača....   Mislim tudi, da bodo knjigo, v kateri je več kot 8.000 besed, 44.000 znakov in 850 vrstic z veseljem vzeli v roke tudi starši. V njej bod

9. Ančka Vrsto let, točneje od 15. avgusta 1995, stanujem na Linhartovi ulici 55 v Zadobju pri Ljubljani. V enem od blokov, ki so jih naredili kmalu po drugi svetovni vojni, sem si kupil garsonjero. Pravzaprav je bilo stanovanje na začetku enosobno, a sem podrl dve vmesni steni, ker sta mi šli na živce. Stanovalec, ki živi nad mano /dr. Perjed, predstojnik Pediatrične klinike/ me je sicer zatožil pri gospe Marjani Kovač na oddelku Javnega stanovanjskega sklada , vendar brezuspešno, ker steni nista bili nosilni. Za povrhu ta gospa sploh ni bila pristojna za reševanje te pritožbe. Dr. Perjed je čudak od glave do pete. Ima več sto čevljev, ki jih pušča na hodniku in stopnišču. Zloženi so po barvi in po uporabnosti. Ko stopim iz dvigala, si lahko odpočijem oči na spomladanskih čevljih. Pravili so, da jih   kupuje v Milanu in menda sta bila z direktorico uprave banke, kjer delam, nekoč zelo dobra prijatelja. Zaradi mene sta se lahko tudi srečevala v kakšnem hotelu, bri

1.Zofija (zgodba iz knjige Ženske) Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel. »Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov. »Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček. Začudeno sem jo pogled

Robi (1978):« Če dovolite, bom zgodbo začel s poroko. Z Majo sva povabila prijatelje, ki jih nisva imela malo. Sredi noči smo se že precej okajeni odpeljali do hiše, kjer sva si uredila gnezdece. Zbasali smo se v spalnico, steklenice s šampanjcem so se odpirale ena za drugo. Sredi razposajenega smeha povzdigne glas Mira, ki je bila pravnica. Nikoli ne bom pozabil njenih besed. Zabičala je Maji, da takšne hiše, če slučajno pride do razveze, ne sme nikoli izpustiti iz rok. Pa da ona že pozna načine,   s katerimi se da dedca v nulo zatreti. Fantje smo se iz slišanih predrznosti norčevali, a čisto po neumnosti. Besede bi morali zelo resno vzeti na znanje in si jih zapomniti. Po rojstvu hčerke se je tudi med nama z Majo marsikaj spremenilo. Po štirih mesecih se je naveličala otroka, mene, obveznosti, dojenja, umazanih plenic, prvih zobkov. Tašča je prihajala zarana, da ji pomaga, a sta se do kosila običajno že na smrt sporekli. Seksa si je poželela ob nemogočih urah. N