JUTRI 2052

še ena od zelo pretresljivih zgodb, ki je našla svoje mesto v 3. delu knjige Ogenj Rit Kače . Ga ni pisatelja, ki bi imel toliko domišljije, kot jo lahko najdemo v čisto vsakdanjih zgodbah povsem vsakdanjih ljudi. Mija (1967): »Ko je mamica leta 1967 zanosila, ni bilo govora, da bi nadaljevala šolanje, saj je bila mladoletna nosečnost v tistih časih nekaj zelo pokvarjenega . Za pomoč je prosila razredničarko, ki pa z njo ni imela nobenega usmiljenja. Bila je starejša gospa, svet okoli sebe - vključno z ljudmi, pa je delila na tiste, ki so primernega obnašanja in na one, ki niso. Moja mami je padla pred njo na kolena, in jo prepričevala, naj se je usmili, a njeno srce je ostalo ledeno. Zbrala je pogum in potrkala še na vrata ravnatelja. Ta jo je najprej nahrulil kot psa, malo je manjkalo, pa bi jo tudi udaril. Nazadnje je vsaj toliko popustil, da ji je dovolil, da ostane na šoli toliko časa, dokler se ji ne bo poznalo . Ubogo revico, prepuščeno samo sebi, je čakala še

Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo. Bodoči ženin je s seboj pripeljal očeta, svojega botra, velikokrat pa jim je družbo delal   ženitovanjski mešetar, ki je imel zvit, pretkan in   dolg jezik, kajti vse te lastnosti so bile še kako potrebne, ko je beseda nanesla na doto. Dokler je šlo zlepa, je bilo še v redu. Toda velikokrat se je zataknilo in tedaj so padale tudi težke besede. To je bilo na nek način razumljivo, kajti pri kupčijah ne danes ne takrat ni bilo milosti. Če se niso mogli zediniti, potem se je zaroka razdrla, pa če sta se mlada dva imela še tako rada.    Vsaka bodoča nevesta si je za zakon že od desetega leta naprej   pripravljalo balo. V njej je bilo   pohištvo ( kuhinjska mobilje : gredenca , miza, dva stola, dva štokarla ), tega je imela skoraj vsaka nevesta. Potem so dekleta poskrbela za izvezene rjuhe, prte, nočne srajce, moške srajce, kuhinjski pribor.     Pri spa

Bralci najraje posegli po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milanka Trušnovec , direktorica mestne knjižnice in čitalnice Idrija, nam je zaupala nekaj lanske statistike projekta Primorci beremo: »V štirih enotah naše knjižnice je sodelovalo 148 članov, ki so prebrali vsaj eno knjigo s priporočilnega seznama. Skupaj so prebrali 1238 knjig. 115 sodelujočih je prebralo vsaj pet proznih del in eno pesniško zbirko s seznama in si tako »priborilo« priznanje in nagrado, bon za obisk kinopredstave v Filmskem gledališču Idrija.« Bralci so največkrat posegli po naslednjih knjigah: Ogenj, rit in kače niso za igrače avtorice Milene Miklavčič, Preko vode do svobode domačina Tomaža Kosmača, Kit na plaži Vinka Möderndorferja in Z besedami in prsti Dareta Kauriča. »Posebej smo veseli, da sta v projekt že nekaj let vključeni skupini uporabnikov Doma upokojencev Marof in Vitadoma Črni Vrh, lani pa se nam je pridružila še skupina pacientov iz Psihiatrične bolnice Idrija, tako d

Novinarka, Katja Cah :''Ena in edina Milena Miklavčič je spet rekla bobu bob. Pogovarjajmo se, poslušajmo se, začutimo drug drugega, bodimo spoštljivi; ni ene same resnice, je pa ena sama dobrota.''   BESEDILO IZ REVIJE ''ONA PLUS''  Božansko lepa intima med dvema se začne šele, ko se oba počutita zares varna in sproščena. Milena Miklavčič, priljubljena svetovalka v Nedelu, komentatorka televizijske oddaje Zadnja beseda, avtorica kopice pravljic in verjetno najbolj poglobljena, dosledna slovenska raziskovalka spolnih odnosov našega rodu izpred treh, štirih generacij vse do danes, vedno znova ponudi modre odgovore na aktualna vprašanja.

      Marta (1950)   »Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji, na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali.    Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama, prav zaradi težav z vodo, nenehno nesrečna.    Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje perilo. S seboj sem imela tri spodnje hlač

Zbiranje ''moških'' zgodb se počasi bliža zadnji piki na i. Če bi mi radi zaupali svojo, še imate mičkeno časa! * Jani mi je pred dnevi zaupal svojo pretresljivo zgodbo. Ko je bil star 11 let, ga je izrabil duhovnik. A hujša, kot zloraba so bile reakcije bližnjih. Duhovnika je lahko preklel, mame ni mogel. ''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo !'' mu je mama zabičala vsakič, ko se je zlomil. Med študijem je imel po spletu naključij priložnost, da je pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih. Šok, ki ga je doživel, je bil nepopisen. Mamine besede ( in njeno ravnanje ) je poslu šal ( in doživljal ) ponovno, a v drugačnem kontekstu. Ljudje, ki so bili solidarni z morilci, so bili jezni nanj, hkrati pa so mu dopovedovali: ''Molčali bomo. Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi zaradi pobojev nanj metali blato .'' Kako podobno slepi smo ljudje!